Račka vrata in greben Raduhe

Izhodišče: gostišče Rogovilec pred Logarsko dolino
Čas: 8 ur
Višinska razlika :  cca 900 m

V dolinah med Križevnikom in Grofičko so se jutranje meglice še razblinjale,

 vrhove pa je že grelo sonce.

 Pot se prične za gostiščem Rogovilec in je označena do kmetije Račnik. Od tu gre označena planinska pot čez planino Arta na Raduho, levo pa zavije kolovoz proti gozdu.  Kolovozna pot se kmalu konča in prične se rahlo nakazana steza strmo v gozd.  Če se steza izgubi, se je potrebno držati grebena, ki te pripelje do podrtega Račkega stanu. Pa seveda ne takoj ampak po kakšnih 2h urah zmerne hoje strmo po gozdu navzgor.

 Pred Račkim stanom se z grebena občasno odprejo lepi pogledi na zg.savinjske vršace:

Ojstrico, Grofičko, Križevnik, Zelenico in Veliki vrh.

 Nekaj 100 m nad  Račkim stanom steza zavije desno in navzgor ter preči strma pobočja Raduhe in kar naenkrat se pred teboj odprejo ogromna Račka vrata. Celotno pot so v tem letu opremili s kamnitimi možici, tako da je sedaj povsem lepo sledljiva. Še v lanskem letu ni bilo tako.

 Seveda sva se najprej povzpela na obok vrat. Desni del oboka je zelo ozek in krušljiv, tega sva preplezala lansko leto in ga ne priporočam, z leve strani pa se da zelo elegantno povzpeti gor, ker je bolj širok in ni toliko krušljiv. Vrh oboka stražari stalni kamniti možic, občasno pa še kateri mož.

Za cilj sva si tokrat zadala preplezati greben Raduhe, ki naj bi se nadaljeval v smeri za obokom.

 Seveda tu ni stez in kamnitih možicev, ki bi nakazovali smer ampak brezpotje, ki ga je težko slediti.  Bilo pa je takole: na začetku orientacija ni ravno lahka zaradi grmovja in drevja, steze ni, je le ponujena možnost napredovanja navzgor po lastni izbiri. Dobra smer poteka malenkost desno in rahlo navzgor do grebena. Občasne stene, ki se jih ne da izognit, so precej krušljive, veliko na videz dobrih oprimkov ti ostane kar v rokah. Nekaj mest je potrebno prečiti, vse pa je precej ozko in izpostavljeno. Skratka; ni tako lahkotno poplezavanje kot se morda zdi gledano od spodaj in od daleč. Z vrha so se nepričakovano začele spuščati še megle in ker točne smeri nisva poznala, sva raje obrnila nazaj, dokler sva sploh še lahko. Preplezala sva kakšno četrtino grebena.

 Tu bova zopet šla ampak z nekom, ki bo dobro poznal smer, sama verjetno ne več. Ampak razgled v dolino in vrhove gora pa je bil seveda zopet čudovit, čeprav malce meglen.

Levo je Križevnik, desno Grofička, spredaj pa Ojstrica.

Zato pa sva si vzela čas za raziskovanje "nekoristnega sveta" okoli vrat. Pod Račkimi vrati sva našla nekaj planik in seveda se je bilo potrebno potruditi za njih....

 Opsa, umetniška slika.....

Vrata so lepše vidna z druge strani, kamor sicer tudi vodi steza, ki pa se nižje v gozdu in ob stenah porazgubi.

 

 Tu je res pravi raj za gamse in podobno divjad, odkrila sva precej skritih živalskih bivališč,

seveda naju tudi ose niso pustile pri miru....

 V tej naravni idili si na videz nemogoče rastišče najdejo tudi številne rastline...

tako je kot na balvanih v dolini...

 Krasna tihota barvitega poletnega gozda....

 Pogled na Robanov kot ter Strelovec nad njim.

 Robanova domačija je bila v popoldanskem času obdana z avti, torej turizem cveti..., mi pa iščemo tihoto "nekoristnega sveta" kakršna je do nedvnega vladala tudi tam dol.

 Osončen, brečast ožji del oboka vrat....

 Našla sva nekaj rastišč planik....

V popoldanskem času nebo izza vrat ni bilo več modro....

 Zopet so tu planike...

 Seveda ne rastejo kar pod nogami ampak v steni, kjer fotograf stoji na ... ničemer in slika....

 Pri sestopu in odmoru na mehki travi, sva se kar naenkrat hitro pognala pokonci, ker sva  zaslišala silovito grmenje, kot da se je porušilo pol Raduhe. Nekje zgoraj iz ostenja Raduhe se je verjetno zgodil mogočen podor. Zadišalo je po žveplu in grmelo je nekaj minut, ko so se skale in drobir valili po gozdnaten pobočju nad nama. Postalo naju je strah, da se podor ne bo pravočasno ustavil. Grmenje se je nama oglušajoče in hitro približevalo tako, da sva že gledala kam pobegniti. Na grebenu kjer sva bila, se ni dalo kam umaknit, zato sva samo poslušala kaj se bo zgodilo in predvidevala, da bo kamenje zgrmelo v grapo pod nama. In res se je tako zgodilo. Nazaj gor nisva šla gledat, kaj se je zgodilo, da ne bi še kaj priletelo. Naj se umiri, bova drugič pogledala. Tale zahodna stena Raduhe je res precej krušljive narave.

 Sledil je še počasen spust nazaj do Rogovilca in namakanje utrujenih nog v osvežilni Savinji. Pa je za nama bil zopet en prijeten dan.

Tirske peči - III.

Izhodišče: Golte
Čas: 4.30 ure
Višinska razlika: okoli 800 m.
Včasih si je težko vzeti čas za kakšen pohod na vrhove naših planin. V tem nedeljskem popoldnevu  sva se tako spomnila Tirskih peči, ki spadajo v krajinski park, kot sem že večkrat omenila v prejšnih sestavkih.

Steza ni označena in poteka med pogosto markantnimi drevesi, po strmem ali  zelo strmem terenu.

Na dveh raztežajih je pot varovana z jeklenico, ki na tak način tudi označuje pravo smer pristopa. Na ostali poti pa je potrebno nekaj iznajdljivosti ter smisla za orientacijo in stezosledstvo, da najdeš pravo, pogosto očem nevidno stezico ali smer v steni.

Nekje na sredini najine poti sva občudovala mogočne stene Tirskih peči. V mesecu juniju so te stene krasili  rumeno  cvetoči avriklji, sedaj pa so od njih ostali le še mesnati zeleni lističi, ki jih pomanjkanje vode očitno sploh ne prizadene.

Pridni fotograf je beležil delček doživetij na najini stezi....

Seveda je moral pred tem vse to tudi sam preplezati..,

Samo na dveh res izpostavljenih mestih je pritrjena jeklenica, na zadnji ozki travnati polički na navpični steni pa je potrebno  malce domišljije, da lahko izstopiš s stene.

Za lepo fotografijo se je bilo potrebno potruditi.

  Teren je večinoma takole strm. Vse  je posuto z iglicami, kar pomeni rahlo drseči korak. Vzpon ni priporočljiv za nevešče takih terenov, skoraj bi se reklo brezpotij.

Da ljudje tu ne hodijo pogosto,  se je opazilo....res pravi pravcati naravni gozd je tu. Izredno lepo.

Iz stene sva izstopila blizu zadnje lovske preže zahodno od Medvednjaka
ter nato užila še prekrasno pašno idilo na vrhovih Golt.

Lepotice naše krave vsak dan uživajo v takšnem planinskem raju.

Eno jezerce na Golteh - namenjeno akumulaciji za napajanje živine.

Pa še jezerce pri Treh plotih - iz te vode pa bodo pozimi črpali snežni topovi na smučišču.

Tudi pridne čebele opravljajo svoje vsakodnevno poslanstvo-zima bo zopet dolga in huda...

Za konec sva se povzpela še do naravnega okna pod Alpskim vrtom na Golteh.  Tudi to okno ni povsem ob poti in pot do njega ni označena.

Tirske peči se res ne ponašajo z veliko nadmorsko višino, toda med njimi se čuti pridih strmih divjih gorskih pečin značilnih za naše visoke hribe..

Krijal - Premuda

 Premudo zelo rada obiščeva in tukaj tudi prenočujeva če se le da. Sidrišče ima tukaj takšno lego, da so vedno vidni zelo lepi sončni zahodi in sončni vzhodi, kar nama je vedno prijetno opazovati.

 To pa seveda ni edini razlog. Tukaj se čuti dobra energija, kar se odraža v prijetnih ljudeh

 in skladnosti naselja.

Pa tudi obe restavraciji, ki sta na otoku, nudita dobro in okusno hrano.

 Zvečer nam je tokrat ob večerji zaigral domači trio v sestavi mandolina ter akustična in bas kitara.

 Umetniki so hodili od mize do mize in ustvarili čudovito vzdušje s prepevanjem domačih dalmatinskih in narodnih pesmi. Res lepo doživetje.

 Ko se je svetel del dneva začel poslavljat,

 smo mnogi za terenutek utihnili

in pospremili sonce k počitku. Mi pa smo bili aktivni še dobršen del noči.

Dugi otok - vodni rov

 Na najini poti proti domu sva se ustavila še ob enem od štirih morskih tunelov na Dugem otoku. Seveda spet z razlogom. Najmanj enem, a tokrat so bili kar trije.

 Najpomembnejši razlog za take obiske preko dneva je dejstvo, da ni bilo vetra za jadranje, nama pa se ni tako zelo mudilo, da bi se bilo potrebno premikati na motorni pogon.

 O drugem razlogu na tem mestu ne bi razpravljali javno, 

ampak samo v krogu jadralcev znamo reči kaj na to temo.

 Tretji razlog pa je popolnoma jasen. Tudi tukaj se še nikoli nisva vezala, kajti zvečer ko iščeva sidrišče je privez na vhodu večinoma zaseden, čez dan pa z dobrim vetrom raje jadrava mimo, kajti žal nama je pustiti tak veter mimo najinih jader brez pametnega razloga.

 Kmalu se nama je na drugi strani kanala pridružila še ena jadrnica. Njen lastnik je na ta tunel zelo čustveno navezan, zato prihaja semkaj ob vsaki ponujeni priložnosti. Tukaj je namreč preživel večino svojega vojaškega roka v JLA. Povedal nama je, da je v njegovem času po Jadranu patruljiralo 40 torpednih čolnov, ki so bili v času zadnje državljanske vojne odpeljani v Kotorski zaliv, tam nekaj let gnili na vezu in končali v rezalnici starega železa. Opaziti je bilo, da mu je te izgube žal še po tolikih letih, 

čeprav sem prepričan, da mu v času vojaščine tukaj ni bilo vselej tako prijetno.

Ampak ljudje smo tako narejeni, da pozabimo tisto slabo in potenciramo vse dobro, zato večina ljudi 

kljub slabim razmeram ne dela samomorov, ampak vztraja v upanju na boljše čase.

Na dober veter sva upala tudi midva, ko sva z vrha tunela opazovala mirno morje proti sosednjemu otoku,  Zverincu. In ko sva ga dočakala, sva zadovoljno odjadrala skozi Sedmerovrače med plejado otočkov, plitvin in grebenov. Vesela, da spet vse štima.

Smrka - otok Brač

 Vremenska napoved je govorila o močni burji, ki bo pihala ponoči, zato sva proti večeru začela iskati primeren zaliv, ki bo dovolj zaščiten pred burjo. Šele v tretjem zalivu, v katerega sva vplula prenočevat, je imel dovolj prostora tudi za najino sidro, a midva sva se raje odločila za bočni vez z dvema springoma na vhodu v bivši vojaški objekt - vodni rov za torpedne čolne in podmornice.

 V tem tunelu sva tako bila prvič, pa sva vseeno zelo natančno vedela, kako izgleda, saj so popolnoma enaki zgrajeni tudi na Visu, Dugem otoku, Braču, Lastovu pa morda še kje.

 Zaliv Smrka nudi dobro sidrišče, a sem predvideval, da ob močni burji vseeno ne bi imela popolnoma mirne noči, ki pa sva jo po dveh neprespanih nočeh v Komiži in v Visu že pogrešala. In sem imel kar prav - v zalivu je ponoči res precej pihalo, midva pa sva se dobro in brez skrbi naspala.

 Jutro je bilo sveže in mirno. Že prejšnji večer sva ugotovila, da pa je ta objekt vseeno nekaj posebnega. V njem imajo mnogi domačini stalne veze za svoje čolne, gliserje in ribiške ladje. Spoznala sva tudi tri posadke lovcev na tune, ki so očitno več tukaj kot pa doma v bližnji Milni.

 Zelo resno in uspešno gojijo 'Big game fishing' in ta hobi jim prinaša odličen zaslužek. Ob obeh stenah tunela so simpatično urejeni piknik prostori in tukaj poletne vročine nikomur ne pridejo do živega ob pravi hrani in pijači in dobri družbi. Bi se človek kar naselil tukaj, če ... ne bi bilo na svetu še toliko zanimivosti, 

ki jih je vredno videti še preden nastopi New Word Order, ko bodo stvari 

popolnoma drugače zastavljene - ampak samo za izbrance.

 Nad vhodom so še vedno ohranjene razpete maskirne mreže, kar kaže na dober socialni status okoliškega prebivalstva. Na drugih lokacijah so te mreže in konstrukcije hitro izginile 

in končale v zbiralnicah sekundarnih surovin.

 Na stropu tunela gnezdi velika kolonija morskih lastovic in malo majša kolonija netopirjev. Izurjen naravoslovec bi lahko po iztrebkih na palubah plovil natančno ugotovil njihov rod in število.

 Zato je dobro, da je Tabita ostala zunaj na vhodu.

   Še zadnji pogled k poletni rezidenci sosedov na nasprotni starni tunela, nato pa sva se odvezala in naredila še en krog po zalivu.

 Prijetno sva se tukaj počutila in lepo in gostoljubno sva bila sprejeta od prijaznih domačinov.

To pa pomeni, da se bova tukaj v bodoče rada oglasila in nikakor se ne bova počutila kot tujca, ampak kot 'time sharing' lastnika najinega priveza še v enem tunelu več. 

Konec koncev sem pa tudi jaz veteran tiste močne vojske, ki je držala skregane narode 45 let 

složno skupaj in kot tak imam legitimno pravico misliti, da sem tudi tukaj na svoji dediščini.