Na najini poti proti domu sva se ustavila še ob enem od štirih morskih tunelov na Dugem otoku. Seveda spet z razlogom. Najmanj enem, a tokrat so bili kar trije.
Najpomembnejši razlog za take obiske preko dneva je dejstvo, da ni bilo vetra za jadranje, nama pa se ni tako zelo mudilo, da bi se bilo potrebno premikati na motorni pogon.
O drugem razlogu na tem mestu ne bi razpravljali javno,
ampak samo v krogu jadralcev znamo reči kaj na to temo.
Tretji razlog pa je popolnoma jasen. Tudi tukaj se še nikoli nisva vezala, kajti zvečer ko iščeva sidrišče je privez na vhodu večinoma zaseden, čez dan pa z dobrim vetrom raje jadrava mimo, kajti žal nama je pustiti tak veter mimo najinih jader brez pametnega razloga.
Kmalu se nama je na drugi strani kanala pridružila še ena jadrnica. Njen lastnik je na ta tunel zelo čustveno navezan, zato prihaja semkaj ob vsaki ponujeni priložnosti. Tukaj je namreč preživel večino svojega vojaškega roka v JLA. Povedal nama je, da je v njegovem času po Jadranu patruljiralo 40 torpednih čolnov, ki so bili v času zadnje državljanske vojne odpeljani v Kotorski zaliv, tam nekaj let gnili na vezu in končali v rezalnici starega železa. Opaziti je bilo, da mu je te izgube žal še po tolikih letih,
čeprav sem prepričan, da mu v času vojaščine tukaj ni bilo vselej tako prijetno.
Ampak ljudje smo tako narejeni, da pozabimo tisto slabo in potenciramo vse dobro, zato večina ljudi
kljub slabim razmeram ne dela samomorov, ampak vztraja v upanju na boljše čase.
Na dober veter sva upala tudi midva, ko sva z vrha tunela opazovala mirno morje proti sosednjemu otoku, Zverincu. In ko sva ga dočakala, sva zadovoljno odjadrala skozi Sedmerovrače med plejado otočkov, plitvin in grebenov. Vesela, da spet vse štima.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar