nedelja, 20. oktober 2013

Kostanjev piknik ob polni luni

 
 
 Ko se čas kratkih jesenskih popoldnevov združi s časom dozorelega kostanja
in sladkega 'tolkeca' je vzdušje zelo prijetno v toplini domačega ognjišča.
 
Preden nastopi čas za kurjenje in peko kostanja, pa je po navadi že mrak,
zato so najlepši tisti večeri, ko že zgodaj vzide luna.
Takrat se grozeča tema spremeni v pravljično srebrno svetlobo, ki se igra z odsevi plapolajočih ognjenih zubljev ob katerih se pečejo sočna domača jabolka z bližnjih dreves.
In peče se kostanj in pije se domač jabolčnik, ki še oplemeniti okus vročega kostanja.
Pogovor teče o lepih stvareh, o dobrih ljudeh in nočne ure minevajo v moči ognja
in miru ter svežini, ki prihaja od svetle lune.
Te urice ob ognju vedno prehitro minejo, zato jih venomer ponavljamo.
 
____________________________
 
 
 

sobota, 19. oktober 2013

Javorca ali ujeti sonce..

Čas: 2 uri
Razmere:  slana na stezi
Izhodišče: Golte

V gozdu je bilo temno toda polna luna je nežno osvetlila stezo proti vrhu Javorce.
Veliko ljudi me sprašuje zakaj fotografiram sončne vzhode in ne zahodov kot se  pogosto dogaja?
 Razlogov je več.
 Najprej je to, da si je zjutraj zelo enostavno "ukrasti čas", ki ga čez dan med raznovrstnimi opravili pogosto ni in priložnost za "zlesti" malo višje je takoj na dlani.
Pa čeprav se je najprej potrebno potrudit za zgodnje vstajanje in nato še hoditi
po gozdnih stezah v temi, kar pa vseeno daje tudi svojevrsten čar vsemu temu početju.
 Z vzponom na hrib ob odhodu noči ter prihodu dneva nekako prehitim dnevno dogajanje.
Nato pa se seveda zvrsti predstava nanovo prebujajočega se dneva.
__________________________________________

Zvrstijo se posebne jutranje tople barve zarje. Približno eno uro pred sončnim vzhodom  se na obzorju pričara tanka črta rdeče barve zarje. 
Ta črta bolj ali manj žari ter se debeli pač odvisno od vremenskih razmer,
oblakov, vetra, čistosti ozračja.
  Nato zarja obledi in ponovno oranžno rumeno zažari pol ure pred sončnim vzhodom.
Zarja potem še drugič obledi, nebo pa zažari ponovno ob prihodu sonca;
 tokrat v rumenih odtenkih.
Prihod sončne krogle pričara vedno raznoliko predstavo oblakov ter nebesnega svoda
 v modrih ter rdečih in nato v oranžno rumenih odtenkih barv.
Ob tem prizoru se dan nezadržno prične in prinese čar nove energije,
priložnosti ali cilje za prihajajoče trenutke časa.
In ravno ob takih trenutkih je prijetno ujeti dan in ga malo zadržati v dlani. Višje nad meglenimi dolinami se to dogaja, bolj je vznemirljivo ter ves trud zgodnjega vstajanja je poplačan.
Prvi sončni žarki so takole obsijali dolino ter planine okrog naju.
Na južni strani pa je dolina še vedno čakala na prve sončne žarke,
ki bodo postopoma razkrojili meglen pokrov
Na zahodni strani neba pa se je od naju poslavljala polna luna, ki nama je ponoči obilno razsvetljevala pot. Zahajala je s soncem obsijana 
in dajala prostor aktivnemu delu dneva.
In hitro se je rojeval nov dan ter nama odkrival zlate jesenske barve.
Sončni žarki so takoj začeli topiti drobne ledene kristalčke na drevju in s slano pokrito travnato rušo.
Tudi macesni so bili že odeti v prvo jesensko paleto svojih zlatorumrnih barv.
Kot po navadi sva obiskala še Janezov bivak in dopolnila zaloge pijače,
ki ga skriva za svoje izbrane goste:
 
 
Sončni žarki še niso mogli ogreti mrzlega jutra....
...zato sva kar hitreje kot običajno zapustila prijetno zatočišče in se odpravila novemu dnevu nasproti.

Dan se je pričel  - dolina se je prebujala, midva pa sva se potopila v njen vsakdan, kot da se ni še v tem dnevu ničesar zgodilo.
 
_________________________________________
 
 
 


Gora Oljka

Domača gora je zelo pogosto priročen cilj mojih jutranjih skokov v naravo.
Preden se dan začne prebujati, sem že na poti proti vrhu.
Zgodnja jutra imajo svojo energijo in dar, ki ga ne gre po nepotrebnem zamujat. 
Nobeno jutro ni enako prejšnjemu. Scena enaka ali podobna, predstava pa raznolika.
In potem se je naredil dan, dan šesti.
Vse male skrivnosti gozda so postale vidne.
Preproga svežine postlana z javorjimi listi me vodi naprej.
Gozdna pot postaja svetlejša.
Megle so se prestavile v dolino.....
...in dan je zažarel v vsej svoji veličini in obetal veliko dogodivščino.


_______________



petek, 27. september 2013

Ko se dan zbudi

Zgodaj zjutraj poteka čas drugače kot čez dan.
Najprej se minute vlečejo v pričakovanju novega dne...,
... potem pa se začne nov dan porajati v vsej silovitosti toplih barv. Najprej rdečkast odsev,
 v naslednjih nekaj minutah pa je bilo takole...
Od nekod so prišli tudi oblaki in ....predstava se ni nadaljevala, kot običajno.
Toda pred tem je nebo zažarelo v čudovitih oranžnih barvah. 
Na zahodni strani neba pa se je v naslednjih nekaj minutah pooblačilo.

Zato sem rajši gledala na vzhodno stran neba in opazovala prelivajoče rumeno oranžne barve...
... ter prvi sončni žarek, ki je obsijal dolino...
 
Nato pa se je naredil dan in .......
 

nedelja, 8. september 2013

Plavnik

Ko nastopi meteorološka jesen, je na morju najlepše.
Končajo se poletne gužve,
otroci gredo spet v šolo in z njimi z morskih obal izgine večina aktivnega prebivalstva,
ki mora zaslužit za naslednje počitnice, če ne omenjamo borbe za vsakdanji kruhek. 
Kdor torej ima v teh dneh možnost  kakršnegakoli bivanja ob morju
in si želi miru in tišine,
se je prav odločil, da to stori vsaj na kratko v septembru ali oktobru.
Tokrat je bil na vrsti obisk Plavnika, otoka mimo katerega pogosto jadramo na poti iz Srednjih vrat v Kvarnerič in naprej proti južnim morjem. In nazaj domov spet hitimo mimo njega.
Južna obala je večinoma strma, polna slikovitih skalnih tvorb, gladkih prelomov, kraških škrapelj in jam v katerih gnezdijo morske lastovice in domujejo netopirji. Pa verjetno tudi bavženki; kdo bi vedel, dokler na naslednji odpravi ne zlezemo še v podzemlje.
Na vrhu otoka pa se razpostira slikovita pokrajina, ki nudi dober razgled daleč naokoli.
Zgradbe, ostanki zgradb in veliki suhozidi pa pričajo o tem, da je bil otok nekoč stalno naseljen
in da je nudil svojim prebivalcem vse kar potrebuje človek, ki zna živeti na morju.
Na jugovzhodu se otok končuje z rtom, ki ima zelo jasno ime: Tenka punta.
Bolj špičastega rta se na Jadranu res ne spomnim, kot je ta.
Tukaj so tudi obširne plitvine, kjer sidramo vsi tisti, ki si zaželimo prijetnega kopanja,
 sončenja ali malo opoldanskega  počitka.
Nekateri sidrajo tudi v plitvini med Malim in Velikim Plavnikom, Tabita pa je krenila naprej proti Krku, kjer je prenočila v zalivu Sveti Juraj, ki je od Plavnika oddaljen samo slabe štiri milje.
Ko je vstalo novo jutro, so nebo prelivale škrlatne barve od vzhoda do zahoda.
Vsakih par sekund so se barve spreminjale
in hitro prešle v modri vsakdan.

Obe železni bitvi sta zdržali težo ladje ob vseh spreminjajočih nočnih vetrovih 
in tudi sidro ni zaoralo.

Vrnitev v matično luko gotovo ni bila prava izbira v dani situaciji, a kaj ko še vedno spadamo v delovno populacijo, ki se trudi preživeti sivi vsakdan.