Mala planina

Izhodišče:  Kranjski rak
Razmere: ostanki zamrznjenih snežnih zaplat

Tudi tokrat se je izkazalo, da je Kranjski rak priljubljeno izhodišče za vzpon na Veliko planino.

Veliko ljudi se je na ta jasen sončen dan povzpelo iz meglenih dolin ven do sončnih žarkov. Ko sva se midva pozno popoldan vzpenjala gor, so že trumoma zapuščali planino.

Dan je namreč še vedno zimsko kratek, čeprav narava zaradi prezgodnje odjuge že zgleda pomladanska.

Na predzadnji dan odhajajočega leta sva tako sama počakala na sončni zahod ob skodelici vročega čaja...

,,,ter zopet ujela nekaj barvitih odtenkov obsijane pokrajine.

Pred Črnuškim domom so naju poleg čaja malo greli tudi zadnji sončni žarki .

Ojstrica je še bila malo ožarjena v rožnati barvi sončnega zahoda, nato pa je vse utonilo v tihi mrak.

Dan se je prevesil v temno polovico, pa sva planino zapustila tudi midva. Pred nastopom trde teme sva videla še nekaj utrinkov, ki so poleteli po večernem nebu, nato pa sva tudi midva dosegla megleno dolino. 

Peca iz Koprivne

Izhodišče: dolina Koprivne pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: 1000 m
Snežne razmere: na višini okoli 1200 m se snežna odeja odebeli, sneg je rahlo pomrznjen toda ne zdrži človeške teže, mestoma se ugreza do kolen. Posamezna pobočja so spihana.

Zarja sončnega vzhoda naju je tokrat ujela na cesti  čez Sleme nad  Šoštanjem po kateri sva se odpravila na Koroško; natančneje v Črno na Koroškem..

Dolina Koprivne je bila še pomrznjena in v globoki senci, planinski dom Kumer nad Koprivno pa je bil v tem jutru že deležen prvih sončnih žarkov.

Po strmem vzponu skozi smrekov in macesnov gozd se svet počasi odpira. Že nekaj let zamujam čas v oktobru, ko so macesni odeti v zlate barve jeseni. Pa tudi tole ni slabo.

Nad mejo strnjenega gozda so se nad prepadnimi pečinami začeli odpirati jasni razgledi po naši deželi.

Snega je bilo z vsakim korakom čedalje več, ponekod je bil napihan v večje zamete.

Pred nama so bile sicer stopinje treh pohodnikov vendar to ni dosti pomagalo; večkrat sva se kljub temu ugreznila  čez kolena v nepredelan sneg.

Za zadnji dan leta 2012 nam je bilo naklonjeno sonce, kakor bi hotelo zakriti tragiko zadnjih dni, ko so se v visokogorju sprožali številni  snežni plazovi, ki so mnoge zagnane pohodnike prestrašili in opomnili, da se v gore ni varno podajati za vsako ceno. Ena turna smučarka pa je končala svoje življenje pod enim od njih,.

Proti Knipsovemu sedlu - 2012 m so bila pobočja spihana in enako je kazalo dalje proti Kordeževi glavi.

Na vrhu najvišjega vrha Pece - Kordeževe glave - 2125 m sva bila sama z mrzlim vetrom.

Julijske Alpe s Triglavom.

Pogled proti preostalemu zasneženemu grebenu Pece.

V prvem primernem zavetju pred mrzlim vetrom je prišel na vrsto tako težko pričakovani počitek, malica z vročim čajem ter obvezno krmljenje kavk, ki so komaj dočakale, da sva se končno ustavila. 

So že čakale v vrsti.

 Sestop z vrha Pece na manj vetrovna pobočja je potekal hitreje kot po navadi.

Koralpe v ozadju pa imajo več snežne oddeje, vsaj od tu se je videlo tako.

 Mogoče bi pa bilo za solidno turno smuko?

Za sedlom je Končnikov vrh - 2109 m, tretji najvišji vrh grebena Pece. Seveda sva ga spotoma tudi obiskala, čeprav je bilo potreben dodaten vzpon ter spust preko deviško nedotaknjenih zametov na najino slabo vidno gaz, ki sva jo naredila pri vzponu čez jugozahodni greben pecinega masiva. 

Uspešno sva našla tudi takšne zamete, ki so segali prek pasu.

Ko sva bila končno na najini stari gazi, je bilo potrebno le še navzdol.

Vršaci Pece so hitro ostajali za nama. Za nama pa je ostajal tudi mraz, ki jih je oklepal.

Na prisojnem pobočju nad mejo strnjenega gozda sva se ustavila na veliki podrti bukvi, ki je postala najin dom za dobre pol ure. Spet sva se razvajala z vročim čajem, sadjem in ostalimi dobrotami iz najinih nahrbtnikov. Prepustila sva se toplemu soncu in tišini gorske narave.

Ko se vračam po isti poti, pogosto ne morem verjet kakšno strmino sva prehodila navzgor. Tudi ta vzpon iz Koprivne je eden "boljših". Saj se sploh poslikati ne da, tako je strmo.

Danes sva hodila zopet dva....še vedno nisva hitrejša od svojih senc.

Pohajkovanja v letu 2012 so pri kraju.

Je treba domov.

Golte, Smrekovec, Komen

Izhodišče: Golte, nato Smrekovec, Krnes, Komen in nazaj do Smrekovca in kmetije Spodnji Brložnik
Čas: 8 ur
Razmere:  Večinoma je 10 - 20 cm suhega snega na zmrznjeni podlagi. Ponekod je sneg spihan do golih tal (Isteja, vrh Smrekovca in Komna).

V Savinjski dolini se je bohotilo megleno morje...

Na Golteh pa se je dalo ujeti sončni vzhod. 

Proti Istejam je bilo manj snega, za prijeten smučarski korak, ker je močan veter spihal nov sneg do zamrznjene podlage.

Komen - moj današnji cilj, v ozadju je zasnežena Peca.

V dolinah meglice še vedno vztrajajo, pred kočo na Smrekovcu pa so postavili nov "objekt",

 Nekaj slikic z vrha Smrekovca:

Proti Krnesu

Vrh Komna sem dosegla točno ob 12h.

Raduha

Ojstrica "od blizu".

Kamniško Savinjska skupina

In sedaj spust nazaj. 

Zaradi pomanjkanja snega je bil spust s Komna pa vse do Krnesa bolj podoben rodeu na smučeh.

 Od Krnesa dalje pa je sledila bolj spodobna smuka.

 Zlasti s Smrekovškega travnika navzdol je bilo prav prijetno.

Večerni pogled v Šaleško dolino od kmetije Brložnik.

Pičla snežna oddeja je na višinah od 1200 m navzgor, tako je bilo potrebno natovoriti smuči za spust v dolino. Pa še nekaj zaprek je bilo na poti.

Pri kmetiji Brložnik sem zaključila moj vsakoletni obhod po domačih planinah.