Peca iz Koprivne

Izhodišče: dolina Koprivne pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: 1000 m
Snežne razmere: na višini okoli 1200 m se snežna odeja odebeli, sneg je rahlo pomrznjen toda ne zdrži človeške teže, mestoma se ugreza do kolen. Posamezna pobočja so spihana.

Zarja sončnega vzhoda naju je tokrat ujela na cesti  čez Sleme nad  Šoštanjem po kateri sva se odpravila na Koroško; natančneje v Črno na Koroškem..

Dolina Koprivne je bila še pomrznjena in v globoki senci, planinski dom Kumer nad Koprivno pa je bil v tem jutru že deležen prvih sončnih žarkov.

Po strmem vzponu skozi smrekov in macesnov gozd se svet počasi odpira. Že nekaj let zamujam čas v oktobru, ko so macesni odeti v zlate barve jeseni. Pa tudi tole ni slabo.

Nad mejo strnjenega gozda so se nad prepadnimi pečinami začeli odpirati jasni razgledi po naši deželi.

Snega je bilo z vsakim korakom čedalje več, ponekod je bil napihan v večje zamete.

Pred nama so bile sicer stopinje treh pohodnikov vendar to ni dosti pomagalo; večkrat sva se kljub temu ugreznila  čez kolena v nepredelan sneg.

Za zadnji dan leta 2012 nam je bilo naklonjeno sonce, kakor bi hotelo zakriti tragiko zadnjih dni, ko so se v visokogorju sprožali številni  snežni plazovi, ki so mnoge zagnane pohodnike prestrašili in opomnili, da se v gore ni varno podajati za vsako ceno. Ena turna smučarka pa je končala svoje življenje pod enim od njih,.

Proti Knipsovemu sedlu - 2012 m so bila pobočja spihana in enako je kazalo dalje proti Kordeževi glavi.

Na vrhu najvišjega vrha Pece - Kordeževe glave - 2125 m sva bila sama z mrzlim vetrom.

Julijske Alpe s Triglavom.

Pogled proti preostalemu zasneženemu grebenu Pece.

V prvem primernem zavetju pred mrzlim vetrom je prišel na vrsto tako težko pričakovani počitek, malica z vročim čajem ter obvezno krmljenje kavk, ki so komaj dočakale, da sva se končno ustavila. 

So že čakale v vrsti.

 Sestop z vrha Pece na manj vetrovna pobočja je potekal hitreje kot po navadi.

Koralpe v ozadju pa imajo več snežne oddeje, vsaj od tu se je videlo tako.

 Mogoče bi pa bilo za solidno turno smuko?

Za sedlom je Končnikov vrh - 2109 m, tretji najvišji vrh grebena Pece. Seveda sva ga spotoma tudi obiskala, čeprav je bilo potreben dodaten vzpon ter spust preko deviško nedotaknjenih zametov na najino slabo vidno gaz, ki sva jo naredila pri vzponu čez jugozahodni greben pecinega masiva. 

Uspešno sva našla tudi takšne zamete, ki so segali prek pasu.

Ko sva bila končno na najini stari gazi, je bilo potrebno le še navzdol.

Vršaci Pece so hitro ostajali za nama. Za nama pa je ostajal tudi mraz, ki jih je oklepal.

Na prisojnem pobočju nad mejo strnjenega gozda sva se ustavila na veliki podrti bukvi, ki je postala najin dom za dobre pol ure. Spet sva se razvajala z vročim čajem, sadjem in ostalimi dobrotami iz najinih nahrbtnikov. Prepustila sva se toplemu soncu in tišini gorske narave.

Ko se vračam po isti poti, pogosto ne morem verjet kakšno strmino sva prehodila navzgor. Tudi ta vzpon iz Koprivne je eden "boljših". Saj se sploh poslikati ne da, tako je strmo.

Danes sva hodila zopet dva....še vedno nisva hitrejša od svojih senc.

Pohajkovanja v letu 2012 so pri kraju.

Je treba domov.