Od mesta Sisian do konca jugovzhodne Armenije je cesta lepa, ponekod nanovo asfaltirana. Ponovno se vzpne čez nekaj prelazov na višino okrog 2000 m.
Naslednji najin cilj je bil samostan Tatev, ki je postavljen na visokih pečinah (naslovna slika).
Cesta do njega vodi preko visokih prelazov, toda midva sva nad 2000 metri bila pokrita z oblačnim pokrovom, zato sva bila prikrajšana za pogled proti višjim vrhovom okoliških gora.
Samostan Tatev je res vreden obiska. Postavljen je na veliki bazaltni terasi nad globokim kanjonom reke Vorotan, v katerem je nekaj toplih vrelcev. Datira v IX. stoletje.
Tudi notranjost je lepo ohranjena in če ga obiščeš v nedeljo, ko poteka bogočastje,
lahko poslušaš prelepo petje.
Še bolj naju je očaral globok kanjon reke Vorotan nad katerim je samostan postavljen.
V regiji Syunik je bil samostan center gospodarstva, politike in duhovnosti.
Zanimiv je tudi visok steber na samostanskem dvorišču, za katerega znanstveniki pravijo,
da gre za najstarejšo seizmološko napravo na svetu.
Tu je točka, od koder vodi pot gor in dol po kanjonu.
Od samostana vodi v gore in v kanjon pod njim nekaj označenih planinskih poti.
Na dno kanjona sva najprej krenila peš, vendar sva se po nekaj metrih obrnila nazaj, ker je strma pot bila preveč blatna in spolzka. Zato sva se dol zapeljala po lepih serpentinah
vse do Hudičevega mostu, kjer sva najin avto parkirala.
Vedela sva, da so tu nekje topli vrelci, ki sva jih želela najti
in se v katerem od njih tudi malo namočiti.
Potka se vije navzdol, nato pa obstaneš pred vrvico sumljive nosilnosti, po kateri se moraš spustiti čez prepadno steno.
Ker dol ni bilo najti alternativne poti, sva naredila še to.
Nato obstaneš pred deročo vodo ...
... se prerineš skozi vhod in rov nizke kraške jame in obstaneš pred ponvicami s toplo vodo.
Pravi jamski jakuzi z brezplačno speleoterapijo.
Ampak voda je imela le okoli 26 stopinj, to niso bili vroči vrelci kot sva si jih želela in pričakovala.
Kljub temu sva izkoristila toplo namakanje, saj je bilo v jami bistveno topleje kot zunaj,
kjer so bila topla oblačila že nekaj dni nujna.
... na dvorišču v notranjosti je izvir okusne pitne vode ...
... in je med drugim tudi služila za počitek karavanam na Svilni poti.
Nad vasjo Tatev, kamor sva se potem odpeljala, je razgledna točka, kjer nastane takšna fotografija,
Druga pot vodi po dnu kanjona od mostu navzdol, ter preko reke brez mosta do stare trdnjave imenovane Velika Puščavnica Tatev. (Great Heritage of Tatev)
Kanjon je res lep in tistih nekaj km sprehoda do trdnjave poplača trud za prečkanje reke s čevlji v rokah. Če bi bil vodostaj malo nižji, se bi jo lahko prečkalo brez sezuvanja.
Zaradi dežja v preteklih dneh pa je stanje takšno.
Trdnjava je zelo velika, jo obnavljajo ...
ki je na vseh reklamnih panojih za ta samostan.
Veličasten pogled!
Odpeljala sva se še dalje proti jugovzhodu skoraj do iranske in azerbajdžanske meje, do samostana Vahanavank.
Ta naju ni posebej navdušil, čeprav je iz X. stoletja in je bil svoj čas religiozni center kraljev Syonika in hiša grobnic kraljevskih družin. Deloval je še v XIV. stoletju. Obnovili in restavrirali so ga leta 1966.
Če bi bilo lepo vreme bi se peljala še dalje do iranske meje, tam se namreč nahaja nacionalni park Arevik. Vse te glavne ceste med mesti so bile lepo vzdrževane, promet se je zgostil le na prelazih navzgor zaradi tovornjakov.
Tako pa sva obrnila nazaj na sever, mimogrede pa ujela še to počivališče na visokem grebenu.
Tokrat sva prenočevala na široki ploščadi nad kanjonom, ki je na sliki zgoraj. Veselila sva se jutra in lepih razgledov na tem prostoru ampak nama je zagodla megla. Tako je bilo megleno, da sva komaj videla zelo razmočen in blaten kolovoz za vrnitev na cesto. Kasneje čez dan se je sicer končno naredil lep dan in po štirih mrzlih dneh sva zopet lahko slekla zimska oblačila..
____________________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar