Pot: jezero Sevan, Noraduz, prelaz Selim, prelaz Vorotan, Zorats Karer
Zaradi ugodnejše vremenske napovedi za jug države, sva se odločila, da kreneva takoj proti jugu in se kasneje vrneva v Erevan z okolico.
Tudi tukaj, kakor prej po vsej Armeniji, sva na cestah opazovala stare kamione,
avtobuse, traktorje in druga vozila nama nepoznanih znamk.
Izredno veliko jih je, največ pa v vojaških barvah.
Uporabljajo jih za prevoz ljudi, tovora in za kmečka opravila namesto traktorjev, zlasti pa za prevoz sena.
Tudi lokalni avtobusi so povsem drugačni kot pri nas, mnogi na plinske jeklenke,ki so nameščene na strehah.
Ob jezeru Sevan se nahaja NORADUZ CEMENTERY (pokopališče).
Mesto Noraduz je neprekinjeno poseljeno že nekaj tisočletij in temu primerno je tudi tamkajšnje pokopališče, ki je - ogromno!
Vsi grobovi od davnine do danes so ohranjeni, saj je tukaj običajno, da se na grobno mesto postavijo hačkarji. To so velike kamnite plošče ali klade, na katerih so prikazani prizori iz življenja.
Na hačkarjih iz krščanskega obdobja pa je v osrednji rezbariji obvezno vsaj en pravoslavni križ.
To področje je veliko nekaj hektarjev, zato ga nisva niti poskušala obhoditi.
Na hačkarjih so prikazane zgodbe ljudi, njihovi boji z osvajalci, pa tudi vsakdanja opravila. 
Osrednji hačkar zgoraj opisuje goro Ararat ...
... vsaj tako sva razumela razlago gospe, ki se je kar pojavila ob naju.
Bilo je namreč spet zgodaj zjutraj, pa sva bila prva in edina obiskovalca.
Sva že zdavnaj ugotovila, da so prednosti v obiskovanju turističnih znamenitosti zgodaj zjutraj.
Zanimivo pa je, da tudi na najnovejših grobovih stojijo še vedno velike kamnite plošče in se ohranja star način opisa na kamnih.
Razgled navzdol po polpuščavski pokrajini je bil zopet čudovit.
Malo pod prelazom je ohranjen Karavanserai.
Taka so bila nekoč počivališča, prenočišča in gostišča za karavane,
ki so potovale po Svilni poti iz vzhoda na zahod. Tu so tudi prodajali dobrine orienta.
Glavna cesta na jug je lepo asfaltirana, brez lukenj in promet ni bil gost. Pokrajina pa razveseljuje oko.
To so le posamezni lepi utrinki, ki sva jih zabeležila na poti.
Zopet se dvignemo na Vorotan prelaz (2344 m) ter se nato spustimo na planoto okoli 1700 m.
Prelazi v Armeniji niso nič posebnega, če se nahajajo tam do 2500 m.
Na vožnji proti jugu se bova namreč kar večkrat zapeljala tako visoko.
Pred mestom Sisan pa se nahaja ZORATS KARER
Nekateri ta prostor imenujejo tudi armenski stonehange.
Na zgornji sliki so megaliti, ki sta jih postavila dva armenska umetnika v letu 2008 in 2011.
V sredini med njimi je prostor za ognjišče,
ker po njunem mnenju ogenj ojača pozitivno zemeljsko energijo.
Stari Zorats Karer pa se nahaja na drugi strani asfaltne ceste
in se razteza na sedmih hektarjih pretežno ravne planote.
Megaliti so postavljeni v krog, samo nekateri imajo na vrhu luknjo.
Od kroga potekata dve dolgi spirali kamnov brez lukenj in nekaj jih je po neki logiki razmeščenih in postavljenih izven centra.
V območju so vidni tudi ostanki zgradb, za katere ni viden namen uporabe.
Na tej arheološki lokaciji je potekalo več raziskav, ki naj bi pojasnile pomen in namen te postavitve,
saj je tu postavljenih več sto velikih kamnov, ki jih domačini imenujejo tudi kamni moči.
V usklajeni analizi pridobljenih rezultatov vseh dosedanjih znanstvenih raziskav je bilo ugotovljeno,
da ima Karaunj (Zorats Karer) tri glavne namene:
- Tempelj Sonca, glavnega božanstva starodavnih
- velik in visoko razvit observatorij
- starodavni center za usposabljanje
- starost je vsaj 7500 let.
Zelo vetroven in mrzel dan se je nagibal k kraju pa sva si poiskala zanimivo prenočišče ob akumulacijskem jezeru Tolors.
Ko so z zajetjem leta 1970 poplavili dolino, so potopili tudi manjšo cerkvico.
Midva pa sva prenočila za vsak slučaj še malo višje.
_________________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar