Ledinski vrh

 

 Pot: parkirišče pod slapom Rinka, Okrešelj, Savinjsko sedlo, Ledinski vrh ter nazaj.

 Letos še nisva bila v Logarski dolini, pa sva se zato odločila, da skočiva vsaj do Okrešlja

 in na lastne oči vidiva posledice ujm, ki so letos večkrat pustošile po tem območju.

 

Na parkirišču pod slapom Rinka je bilo zjutraj minus 5 st. C in cesta do tja mestoma pomrznjena.

Povsod so vidne posledice divjanja hudourniških vod,

 zato je pot do slapa na novo trasirana in lepo urejena.

Stare poti pod izvirom Savinje tudi ni več; nova je izsekana skozi ruševje strmo navzgor, 

ter se nad izvirom pridruži nazaj na pravo pot.

Nad Okrešljem je naju že grelo sonce ter obsijalo tudi vrhove okoli Savinjskega sedla. 

Ni potrebno omeniti, da sva bila sama daleč naokrog. Tišina gora je bila slišna.

Na Savinjskemu sedlu (1999 m) je pihal mrzel severnik, 

toda lepi razgledi po gorah so nama greli srce.

V vetru, ki je bril čez sedlo, sva nadaljevala proti Ledinskemu vrhu. 

Pot je tudi tukaj prekinjena z dvema novima globokima grapama, 

zato sva poiskala prehod do Jezerskega sedla (2034 m) preko manjšega krušljivega skalnatega skoka.

 

Na Ledinskem vrhu (2108 m). Slika zgoraj.

Malo nižje pod vrhom sva si vzela čas za razgledovanje in počitek,

 ter sva svojo malico delila s tremi lačnimi kavkami.

 

Pogled na Kočno ter Storžič desno.

 

Naše prelepe gore;  le zakaj hodimo na tuje?

Matkova kopa, mala ter težko dostopna Krnička gora ter Mrzla gora.(z leve).

Pogled nazaj na Jezersko sedlo, kjer se ne smeš zmotiti in sestopiti takoj(desno) na gruščnato strmino pod robom, tako kot sva midva. 

 Ker pač rada greva malo po svoje in ne oprezava pretirano za markacijami. 

Prečkala sva strmino pod neimenovanem vrhom ter stopila na označeno pot. 

Pot se na vrhu Jezerskega sedla proti Savinjskemu sedlu  izgubi zaradi podorov. 

Z Jezerskega sedla se je zato najprimerneje spustiti spet preko skalnatega roba.

Pogled na Ojstrico, Babe, Planjavo, Kamniško sedlo ter desno vrh Brane.

Pogled navzdol po Savinjskemu sedlu. Nazaj sva hodila v senci gora.

Bila sva ponovno nad oblačnim pokrovom, ki je ves dan pokrival doline 

in v samoti uživala med domačimi gorami. 

Pri povratku sva si ogledala kako napreduje gradnja nove koče na Okrešlju. 

Verjetno bo naslednje leto dokončana; vsaj midva sva tako ocenila.

V poznem popoldnevu sva se poslovila od Okrešlja in se spustila nazaj v dolino.

Tokrat so nama sateliti izmerili skoraj 1200 višinskih metrov ter 9 km poti.

___________________