Soteska Vikos

 

Soteska Vikos je del slikovitega nacionalnega parka v severni Grčiji. 

Njene stene tvorijo zelo globok kanjon, ki se razteza v dolžini skoraj dvajsetih kilometrov. 

Ponekod krepko presegajo višino tisočih metrov.

 Leži v gorovju Pindus ob gori Tymfi.

Področje okoli soteske, imenovano Zagorija, ima naseljene gorske vasi,

 ki so ostale tradicionalno urejene. Hiše so kamnite, vključno s strehami, 

ki so krite z naravnim sivim apnenčastim lomljencem, ki ga je tukaj v naravi povsod v izobilju. 

V teh vaseh ne vidiš rdečih opečnatih streh, zato so v celoti sive.

Najprej smo se ustavili v vasici Vitsa od koder smo se odpravili na kratek ogledni sprehod po soteski. Opazovali smo kamnite mostove...

... ter se malo sprehodili po njih ter okoli njih.

Pot nas je vodila v južnem delu soteske, kjer stene ne dosegajo vrtoglavih višin.

V področju Zagore je 46 slikovitih gorskih vasic, ki so povezane z dolino z ozkimi in strmimi asfaltnimi cestami. Dokler ni bilo teh cest, so jih povezovale še ožje tlakovane mulatere, z enako ozkimi obokanimi mostički. Večina teh potk in mostičkov je še vedno ohranjenih in tudi v uporabi.

Na severni strani soteske je vas Vikos ...

 

... od koder smo se naslednji dan odpravili na daljši spust v kanjon ter dolg celodnevni pohod po njem tja in nazaj gor.

Dno kanjona je zaradi pomanjkanja sončnih žarkov zelo vlažno, zato je tu veliko mahov in lišajev.

Pogled marsikje ne seže do dna kanjona.

 Zato pa so pogledi z dna navzgor pogosto impresivni.

 

 

Eka in Emil( Klik za njun BLOGG ) sta se na polovici poti odpravila nazaj, 

ker sta imela v načrtu ogled še drugih zanimivosti, midva pa sva opravila pohod po soteski

 skoraj do konca in sva se ob zatonu dneva vrnila na izhodišče.

 

V tem pohodu sva opravila 18 km poti ter 1119 višinskih metrov.

 Pri povratku sva se spustila še do cerkvice in reke pod vasjo Vikos.

 Reka Boidomatis ima izvire ravno pod vasjo Vikos in slovi kot zelo čista reka po vsej svoji dolžini.

 Pregreta od dolge poti sva veselo izkoristila možnost za kopel, čeprav je bila voda zelo hladna.

 Pa nisva bila edina, ki smo zaplavali v njej.

 

Zanimivosti pa tukaj s tem še niso bile pri koncu.

 Nad vasjo Monodendri stoji obsežen kamniti gozd...

... blizu njega pa razgledna točka, kjer je kanjon najglobji.

Tukaj sva naletela na trenutke, ko se je grška mladina preizkušala v hoji nad kanjonom po napeti jeklenici med nasprotnima stenama.

 Nama je izgledalo zelo nevarno, za vse nas pa je bilo napeto za živce in stresno za srce.

Gorovje Pindus pa ima tudi nekaj gora z višino nad 2400 m zato se bova tu zadržala še kak dan.

Izbrati morava le še vršac, ki ga bova osvojila.

____________

Jama Perama

 

Pred mestom Ioanina najina sopotnika najdeta lep prostor za prenočevanje. 

Noč mine mirno, zjutraj pa nas obkolijo črede ovac, koz ter pastir, ki ga zanima od kod smo.

Po zajtrku se odpravimo naprej in se spotoma ustavimo za ogled naravne znamenitosti.

Jama Perama v Ioanini je zelo znana. Dolgo že nisva bila v kakšni jami zato se odločiva za obisk.

Ni nama žal. Je zelo bogata s kapniki; že dolgo nisva videla tako lepe kraške jame.

Voden pohod po jami traja 45 minut, vstopnina znaša 8 eur.

Ena od dvoran se imenuje Križna. In res vsebuje kapniško tvorbo, ki ji je dala ime.

Na spodnji sliki je izredno velik stalagmit, največji v tej jami.

Pot med podzemnimi krasotami nam kar prehitro mine, čeprav smo prehodili okoli 600 stopnic po ozkih rovih ki povezujejo lepe kraške dvorane.

Po ogledu nadaljujemo z našo načrtovano potjo.

________________

 

Mesto Parga in zalivi ob njem

Parga je zelo prijetno mestece med Igoumenitso in Prevezo ob Jonskem morju.

V starem delu mesta ni zapuščenih hišk in v strmih ter zelo ozkih uličicah je opaziti 

veliko občutka za estetiko in lepoto. 

Vse je obnovljeno in lepo vzdrževano, tudi mestna utrdba na prepadni skali nad morjem..

Mestno obrežje s plažo na enem delu mesta ter otočki pred mestom ...

... po strmi ulici se lahko povzpneš na beneško utrdbo na vrhu mesta ...

... ter pogledaš navzdol na prostran zaliv ...

... pogled na drugo stran mesta na velik zaliv. 

 

V tem času je bilo mesto še vedno polno turistov.

Za mestom Parga je veliko manjših ali večjih zalivov z mivko ali drobnimi kamenčki.

V enem od njih sva obstala dva dni in nahranila trop malih muc, 

ki so tam med sezono verjetno živele v obilju hrane od turistov. 

V tem času pa jim je hrane očitno manjkalo, saj so se razveselile najinega obiska.

Nisva jih razočarala.

V razčlenjeni obali med Pargo in Prevezo so si lepi zalivi sledili en za drugim. 

Do njih večinoma vodijo asfaltirane ceste.

Na plažo do morskih vrat na zgornjih slikah se je bilo potrebno malce bolj potruditi. 

Edini dostop je z morja ali spust po vrvi. Ker nimava čolna, nama je preostal le štrik.

Ter še zadnja velika dolga plaža Paralia Loutsas in najino obiskovanje plaž bo zaključeno za nekaj časa.

V naslednjih dneh bova zapustila obalo Jonskega morja.

Podala se bova v severni del Grčije, Makedonijo.

___________
 

Pot do Grčije

 

  Ko načrtujeva pot do Grčije, nama vedno vzbudi dilemo, kako jo opraviti.

 Lahko potujeva hitro ali počasi, lahko se na poti ustavljava večkrat ali nikoli. 

Lahko si na poti privoščiva zanimive ovinke in stranpoti ali pa se enostavno prepustiva trenutnemu navdihu in greva na pot po načelu iz znane italijanske šansone: ciò che sarà sarà ...

Pa sva naredila to tako kot pred leti; po jadranski magistrali do Selin pri Starem gradu. Naslednji dan mimo Obrovca, pa za spremembo po notranjosti skozi Knin, Sinj, Vrgorac in Ploče. 

Cesta je lepa in večinoma skoraj prazna, zato jo bova gotovo še večkrat uporabila. Kmalu sva zagledala Pelješki most, ki se nama zdi še vedno zelo lep, čeprav sva ga že večkrat občudovala.

Na Pelješču sva tudi zaključila lepo preživet dan.

Kadar se voziva tu, se obvezno sprehodiva po Dubrovniku in v 'najini' restavraciji ob mestnem portu spijeva kapučino. Vsakič je malenkost dražji a vedno zelo okusen.

Tudi Dubrovnik doživljava vedno drugače.

Tokrat je pihal močan jugo, ki je nosil slani pršec z morja daleč navzgor. 

Čez noč se je veter še okrepil in ogromni valovi juga so butali na obalo ter čez njo. 

Visoke valove sva opazovala iz naselja Kupari, 

kjer sva našla zavetje pred močnim južnim vetrom, ki je pihal vso noč.

Naslednji dan sva preko Črne gore vozila v dežju. 

Na mejnem prehodu z Albanijo, za mestom Sukobin, pa se je svet skoraj ustavil.

Z dolgo kolono nestrpnih voznikov sva tudi midva čakala za prehod meje. 

Pregled dokumentov je potekal zelo počasi, pa sva si v tem času privoščila okrepčilo in tako dobila občutek, da je bil čas koristno porabljen. 

Preko severne Albanije je bil promet pričakovano zelo gost in mestoma kaotičen, 

kar naju več ne spravlja iz potrebnega ravnotežja. 

Spet je deževalo dokler nisva le dočakala sonce v južni Albaniji in takoj zavila na mestno plažo v Sarandeju, da po dežju spet zaplavava in se malo nastaviva sončnim žarkom.

 Popoldan prestopiva mejo z Grčijo za mestom Konispol.

Najina prva nočitev v Grčiji se je pričela zelo idilično s lepim sončnim zahodom na južni strani zaliva Igoumenitsa...

 

...ter opazovanjem velikih potniških ladij, ki so plule mimo. Zaliv Igoumenitsa na severni strani obroblja peščen pas obale na katerem domuje veliko popotnikov. Tam sva bila že pred dvema letoma. Letos pa sva obstala na južni strani zaliva in zjutraj sva opazila , da je ta namenjena ribičem. Zgodaj zjutraj še v jutranji temi so že prišli ribarit. Midva pa sva se odpeljala dalje.
 

___________________