Rif, gorski predel ob Sredozemskem morju, 2. del

 

V tem drugem dnevu potovanja še vedno slediva obdelanim površinam na lepih terasah. 

Opažava, da je skrbno zorana vsaka krpa zemlje pa četudi je strmo v hribu.

Pripeljeva se v mesto Chefchaouen. 

Znano je po tem da je veliko zgradb v mestu v modrih odtenkih, zato mu pravijo tudi modro mesto.

Mesto se turistično razvija, naju pa ne pritegne. 

Raje se odpeljeva v sotesko Akchour, kjer se nahaja nekaj pešpoti po soteski s slapovi in kaskadami,

 ter tako imenovan Božji most.

Med vožnjo proti soteski opaziva, da tudi tu vabijo ljudi in obljubljajo "adrenalinski sprehod".

Pred sotesko je vas Rueda in še nekaj hiš, kjer zopet opaziva peči, kjer pečejo maroški dober kruh.

Za vstop v Akchour je potrebno plačati 15 dirhamov, če pa želiš ostati čez noč,

 je parkirišče nad cesto. To pa zaračunajo 45 dirhamov.

 

Takoj se nama zopet ponudi vodič, ki naj bi naju popeljal po soteski. Prijazno ga zavrneva, 

ker rada sama odkrivava zanimivosti.

Pove pa, da ima veze s Slovenci in vodi slovenske turiste po tej poti. 

Mu privoščiva, lepo da na tak način zasluži.

 

Poti sta dve, ena gre ob vodi mimo manjših slapov do velikega slapa Grand cascade Akchouor. 

Ta pot je dolga dobri dve uri v eno smer. Zelo prijetna je in podobna poti Sedmih slapov v Istri.

 Ker je trenutno veliko vode, je na treh delih prečkanje rečice malo oteženo.

Pozno jeseni se lahko zgodi, da slapa celo ni, ker ni vode. Midva sva videla zelo vodnatega. 

Pot pa resnično traja med 4 in 5 ur v obe strani. 

Ob poti je nekaj manjših okrepčevalnic, kjer dobiš pijačo in kak prigrizek. Pripravljajo tudi tajine, vendar med najinim obiskom so bile v večini zaprte. 

Torej res nisva bila v višku sezone tu.

 

Ko sva prehodila celotno to pot sva šla pogledat še v sosedno sotesko. 

Tu se pot strmo vzpne in v slabi uri prideš do Božjega mostu Pont de Dieu. 

To je naravni most nad globokim kanjonom,

ki je vez med dvema predeloma z vasmi.

Resnično se lahko to zdi pravi čudež narave, 

saj je domačinom zelo olajšal prehod iz enega predela v drug.

Most so še lepo opremili in vklesali strme stezice v stene za prehode. 

Res je vredno truda da ga vidiš in občuduješ.

 

Strme stene pod mostom. V celoti se most skoraj ne da ujeti v fotoaparat.

Zapustila sva lepo sotesko  Ackhour...

...in se odpeljala proti Sredozemskemu morju v Oued Laou in nato dalje ob razčlenjeni obali...

...mimo mest, ki so zelo turistično urejena( Azla, M Diq, Fnideq)...

...do meje s Ceuto ( rt z mestom nasproti Gibraltarju, ki pripada še vedno Španiji ).

 Omeniti še velja, da se je 11. marca pričel enomesečni muslimanski praznik ramadan,

 zato kruha v trgovinah čez dan nisva dobila.

Na zgornji sliki je polotok Ceuta.

 

Rif je bil zadnji del najinega potovanja po Maroku.

 Lep, gorat predel z mnogimi vasmi in skrbno obdelanimi površinami.  

Tudi malo poseben zaradi ljudstva, ki želi živeti po svojih običajih,

 ter seveda zaradi svoje pokrajine ter pridelkov, ki tu uspevajo. Zanimivo in lepo.

Jutri se pomakneva še do Tangerja in po dveh dneh plovbe bova spet skoraj doma.

____________

 

Rif, gorski predel ob Sredozemskemu morju, 1.del

 

Iz mesta Taze se odpeljeva proti mestu Nador,

 kjer doseževa najino najbolj vzhodno točko v Maroku, -3.00002

Pokrajina je delno hribovita, malo spominja na puščavski del. Tu je tudi veliko nasadov oljk.

Opaziva veliko lepo zgrajenih džamij. 

So drugačne kot sva jih videvala do zdaj npr. v Bosni ali Turčiji.

Predvsem pa nimajo slokih in koničastih minaretov.

Za mestom Nador slediva cesti N16 in zopet zagledava modro Sredozemsko morje. 

Ob obali je nekaj lepih plaž, ki so lahko dostopne, čeprav je obala strma.

 Opustiva misel, da bi na plaži prenočila, ker na določenih razdaljah zopet vidiva vojaške stražarnice. 

To pomeni, da prenočevanje na obali ni zaželeno. Da ne bi bila v nadlego vojakom, rajši najdeva prostor za prenočevanje stran od obale ob borovem gozdičku. Pa še manj vetrovno je.

Drugo jutro pa se za najinim kombijem pojavi strnjena vrsta gosenic. Le kaj se gredo?

Ob obali za mestom Al Hoceima obiščeva še trdnjavo Torres de Alkala. Pod njo je lepa plaža.

Pogled na plaže z druge strani trdnjave.

Pred trdnjavo se lahko zavije do polotoka Penon de Velez de la Gomera, ki je v španski lasti.

 Meja je zelo kratka  in čez ne moreš.

Trdnjavo so lepo obnovili in je prijetna za en mini sprehod z razgledom.

Še bolj prijetno je bilo kopanje v morju pod trdnjavo,

 ampak kaj ko so veliki valovi zopet preprečili lepo plavanje.

Še en pogled na trdnjavo.

Nova asfaltirana cesta pod trdnjavo vodi še dalje do plaže Cala Iris.

Mimogrede sva s ceste tudi rešila želvo, ki je cesto hotela prečkati.

Z morja sva se po cesti napotila v Rif, gorato področje ob Sredozemskemu morju.

Vasi so pogoste tu, vmes so terasasti nasadi boba, fižola in krompirja. Drugega tu nisva videla.

Cesta se vzpne do okoli 1500 m višine in postane tudi hladneje.

 Napoved za naslednje jutro je 2 stopnji nad ničlo.

Proti mestu Issaguen na Rifu pa naju vsi pozdravljajo, prehitevajo in nekaj kažejo. 

Mislila sva, da je z avtom kaj narobe. Lojze ustavi, pogleda in ker je vse v redu, voziva dalje.

 Zopet naju prehitevajo in kažejo smerokaz naj ustaviva.

 Končno dojameva, da nama prav odkrito ponujajo "travo" in celo hašiš. Seveda zavrneva vse.

V mestu Issaguen je zelo živahno, polno ljudi je, kot bi bil semenji dan.

 In vsi tu odkrito ponujajo svojo robo. Zvedela sva, da je konoplja legalizirana za medicinsko in kozmetično uporabo od leta 2022. V tem predelu Rifa namreč pridelajo konopljo na okoli 70 000 ha zemlje.

Dežja je bilo tu veliko v prejšnjih dnevih, nekatere ravnice na vrhu Rifa so celo poplavljene.

Midva pa sva rajši občudovala lepa cedrova drevesa, ki so pokrivala vrhove Rifa. 

Prostor za spanje sva našla na vrhu enega od gričkov, 

ki je dostopen le s pogonom 4x4.

 Po Rifu bova še potovala v naslednjem dnevu. 

_____________

 

Od Atlasa do nacionalnega parka Tazekka

Z Visokega Atlasa sva se spustila do višine 1600 m, 

ker je bilo napovedano slabo vreme za čez noč, v Atlasu pa celo nov sneg. 

Res so se nalivi z vetrom pričeli v zgodnjem večeru.

 Zemlja je tako zbita, da ne more dovolj hitro požirati padavin. 

Že ob malo bolj močnem nalivu, voda dere vsepovsod dol s pobočij in s seboj prinaša blato,

 ki ga naloži na cesto. Vsaj na tiste z oznako R(regionalne). 

Regionalne ceste so običajne med vasmi, nekatere so prav lepe, nekatere pa slabše vzdrževane.

Tudi midva sva tako morala voziti po blatu in najin avto je postal tako blaten,

 da bolj sploh ne bi mogel biti.

 ( to omenim zato, ker ga je naslednji silovit naliv opral tako,

 kot bi bil opran z vapom v pralnici )

Zaradi te blatne izkušnje sva se takoj, ko je bilo mogoče, 

raje vozila po nacionalni cesti N8 do mesta Khenifre. 

Vsako malo večje mesto ima ulice opremljene z lepimi cestnimi svetilkami.

Tu je tudi lep nacionalni park Khenifra, ki sva si ga ogledala samo en del. 

Bogat je s cedrami. V gozdu domujejo male opice.

Nekaj km od mesta Azrou je del nacionalnega parka, kjer opice pridejo kar na cesto. 

Nikogar to ne moti, čeprav je tam glavna nacionalna cesta.

Opice so tako luštne, lahko jih hraniš z oreški. 

Midva sva jim dala nekaj mandelnjev, pa sva se jim tako prikupila, da se niso hotele ločiti od naju.

Maročani so prijazni do živali tudi potepuške pse pobožajo in jih nahranijo. 

(to počneva tudi midva) Tako jih celo opice, ki skačejo tudi z dreves na avte, ne motijo.

Lojzev samec, ki je hodil za njim.

Zanimivo pa se nama je zdelo, da ni bilo tu nič turistov,

 samo domačini, ki so enako hranili male opice.

Drugo jutro je sledil ogled mesta Fez. 

Nisva mu namenila veliko časa, ker se je bližal zopet hud naliv. 

Parkirišč je dovolj, so plačljivi. Takoj ko stopiš v mesto se ti približa kak lokalni, 

verjetno samooklicani vodič, ki te želi peljati na ogled, seveda ne zastonj.

Vse vodniške ponudbe sva prijazno zavrnila in se na hitro sprehodila po Medini.
Mesto Fes si je bolj ogledal Emil, ki je bil tu nekaj dni pred nama. (njegov blog).

Mesto ima številne ozke ulice, v katerih se hitro lahko izgubiš,

 ker tudi satelitska navigacija tu slabo deluje.

Izgubila se nisva, sva pa opazovala domačine pri njihovem barantanju s trgovci.

Iz mesta sva sledila cesti N6. V tem severnem predelu Maroka so velika polja, 

od poljščin prevladujeta  bob in grah, ter veliko nasadov oljk sva videvala.

S ceste RN6 sva zavila v nacionalni park Tazekka. Ampak videla nisva ničesar, še cesto bolj slabo. 

Spustila se je namreč gosta megla in z razgledom ni bilo nič. 

Pričeli pa so se nalivi s hudim vetrom, ki so nama prav lepo "zvapali" umazan avto z vseh strani. 

Tako zdaj ni več potreben pralnice, se sveti, kot bi bil spoliran 😊.

Omeniti velja še velik parkirni prostor ob bencinski črpalki za mestom Taza, 

kjer so tudi parkirni prostori, ki so pokriti s solarnimi paneli. 

Tokrat sva to parkirišče, ki je v sklopu aqva parka, džamije, bencinske črpalke in hotela, z veseljem izkoristila, pa je noč kljub hudim nalivom in vetrom minila mirno.

_____________