Rif, gorski predel ob Sredozemskem morju, 2. del

 

V tem drugem dnevu potovanja še vedno slediva obdelanim površinam na lepih terasah. 

Opažava, da je skrbno zorana vsaka krpa zemlje pa četudi je strmo v hribu.

Pripeljeva se v mesto Chefchaouen. 

Znano je po tem da je veliko zgradb v mestu v modrih odtenkih, zato mu pravijo tudi modro mesto.

Mesto se turistično razvija, naju pa ne pritegne. 

Raje se odpeljeva v sotesko Akchour, kjer se nahaja nekaj pešpoti po soteski s slapovi in kaskadami,

 ter tako imenovan Božji most.

Med vožnjo proti soteski opaziva, da tudi tu vabijo ljudi in obljubljajo "adrenalinski sprehod".

Pred sotesko je vas Rueda in še nekaj hiš, kjer zopet opaziva peči, kjer pečejo maroški dober kruh.

Za vstop v Akchour je potrebno plačati 15 dirhamov, če pa želiš ostati čez noč,

 je parkirišče nad cesto. To pa zaračunajo 45 dirhamov.

 

Takoj se nama zopet ponudi vodič, ki naj bi naju popeljal po soteski. Prijazno ga zavrneva, 

ker rada sama odkrivava zanimivosti.

Pove pa, da ima veze s Slovenci in vodi slovenske turiste po tej poti. 

Mu privoščiva, lepo da na tak način zasluži.

 

Poti sta dve, ena gre ob vodi mimo manjših slapov do velikega slapa Grand cascade Akchouor. 

Ta pot je dolga dobri dve uri v eno smer. Zelo prijetna je in podobna poti Sedmih slapov v Istri.

 Ker je trenutno veliko vode, je na treh delih prečkanje rečice malo oteženo.

Pozno jeseni se lahko zgodi, da slapa celo ni, ker ni vode. Midva sva videla zelo vodnatega. 

Pot pa resnično traja med 4 in 5 ur v obe strani. 

Ob poti je nekaj manjših okrepčevalnic, kjer dobiš pijačo in kak prigrizek. Pripravljajo tudi tajine, vendar med najinim obiskom so bile v večini zaprte. 

Torej res nisva bila v višku sezone tu.

 

Ko sva prehodila celotno to pot sva šla pogledat še v sosedno sotesko. 

Tu se pot strmo vzpne in v slabi uri prideš do Božjega mostu Pont de Dieu. 

To je naravni most nad globokim kanjonom,

ki je vez med dvema predeloma z vasmi.

Resnično se lahko to zdi pravi čudež narave, 

saj je domačinom zelo olajšal prehod iz enega predela v drug.

Most so še lepo opremili in vklesali strme stezice v stene za prehode. 

Res je vredno truda da ga vidiš in občuduješ.

 

Strme stene pod mostom. V celoti se most skoraj ne da ujeti v fotoaparat.

Zapustila sva lepo sotesko  Ackhour...

...in se odpeljala proti Sredozemskemu morju v Oued Laou in nato dalje ob razčlenjeni obali...

...mimo mest, ki so zelo turistično urejena( Azla, M Diq, Fnideq)...

...do meje s Ceuto ( rt z mestom nasproti Gibraltarju, ki pripada še vedno Španiji ).

 Omeniti še velja, da se je 11. marca pričel enomesečni muslimanski praznik ramadan,

 zato kruha v trgovinah čez dan nisva dobila.

Na zgornji sliki je polotok Ceuta.

 

Rif je bil zadnji del najinega potovanja po Maroku.

 Lep, gorat predel z mnogimi vasmi in skrbno obdelanimi površinami.  

Tudi malo poseben zaradi ljudstva, ki želi živeti po svojih običajih,

 ter seveda zaradi svoje pokrajine ter pridelkov, ki tu uspevajo. Zanimivo in lepo.

Jutri se pomakneva še do Tangerja in po dveh dneh plovbe bova spet skoraj doma.

____________