Utra

Utra je majhen otoček, ki nama je precej prirasel k srcu, zato sva ob njem že večkrat prenočila.

Največkrat tukaj sidrava samo midva, kajti sidrišče ni toliko poznano, da bi privlačilo trume poletnih jadralcev, ki zasedejo bližnje priveze in sidrišča že v zgodnjih popoldanskih urah.

 

Nama je namreč v navadi, da jadrava ves dan in se ustavljava le takrat, ko ni dovolj vetra in ko si zaželiva kopanja, plavanja ali ogleda kakšne zanimivosti na poti.

Zato nama zvečer zelo prijajo prijetna sidrišča, kjer uživava v pogledu na sonce, ki zapušča najin del sveta in začne osvetljevat zahodna področja.

Utra pa nudi še veliko več, če znaš videti kar gledaš.

Poleg slikovitih sončnih zahodov lahko ob jutrih opazujeva enako ali še bolj slikovite sončne vzhode.

Opazujeva lahko ribiče pri njihovem delu. Tiste večerne, ki nastavljajo parangale in vrše za lovljenje rakov in one jutranje, ki prihajajo po ulov. Seveda so to isti ribiči, a v jutranjem hladu so oblečeni drugače kakor v večerni toplini, ko se dan poslavlja od poletne vročine.

Ponoči pa je nad nama temno nebo, mir in srebrni sij lune ter tisočerih zvezd. Le kako lahko ostane človek ob tej silni veličini hladen in ne zaplava v lesketajoči vodi polni žarečega planktona?

In ko se zbudi nov dan, ko izginja prvi trajekt dneva v daljavo, sva zopet na jutranjem plavanju. V tišini svojih misli, ki so povezane s silo, ki skupaj drži naš nori planet.