Muna

Pravzaprav ni bilo enostavno, da sva še pravi čas prispela v Muno, največje naselje na otoku Žirje, kjer je tudi trajektna luka. Midva sva se namreč šele zvečer ob sedmih zasidrala na zahodni strani otoka v zalivu Tratinjska, v Muni pa zaprejo trgovino ob poldevetih zvečer. In dobrih pet kilometrov ceste preko hribov in široke doline naju je ločilo do novih zalog sadja in zelenjave, ki sva jih hotela nabaviti, da ne bi ladijska kuhinja čutila kakšnega pomanjkanja v prihodnjih dneh.

Ampak kjer je volja, tam je tudi pot. Po pol ure hoje v toploti poletnega dneva 

sva dobila prevoz dobesedno do praga trgovine, ki ga peš ne bi dosegla pravočasno. 

Najine avtoštoparske izkušnje iz prejšnjega tisočletja so pravi čas obrodile željen sad,

 bi rekel nepoučen opazovalec, 

midva pa sva dobro vedela v čem je skrivnost najinega uspeha.

Trgovina je ena tistih, ki so prevladovale pred tridesetimi leti povsod po Jugoslaviji, zdaj pa so sila redke. 

V njej na videz ne prodajajo ničesar, ko pa vprašaš  na primer za tako nemogoč artikel 

kot je termofor ali strune za kitaro, bodo to našli nekje zadaj v na videz razmetanem skladišču 

ali celo kar na polici pod kruhom in ponvami.

 Zadovoljen Bredin obraz jasno kaže, da sva nabavila vse in še več.

 Pot nazaj domov na ladjo pa sva prehodila. Edina dva avta, ki sta naju v tisti dobri uri dohitela, nisva niti poskušala ustavit. Mornarji namreč radi občasno pretegnemo noge na kopnem, 

da potem še bolj cenimo udobnost palube pod nogami.

 Noč je bila spet prijetno hladna in mirna, zato sva dolgo zvečer meditirala v soju tisočev zvezd in polne lune.

Je lahko še kaj lepšega?

 Pred nama je bila malo daljša etapa do naslednjega otoka, Visa, zato sva izplula bolj zgodaj kot po navadi.

Lepo smo se pozdravili s posadko tradicionalnega guca, ki je je z latinskim jadrom uživala na poti okoli otoka, midva pa sva naravnala kurz proti Komiži in zaupala avtomatskemu krmilniku, 

da naju bo pripeljal tja po najkrajši možni poti.