Anatolija: Od kanjona Ihlare do jezera Tuz Golu

 Kanjon Ihlara oziroma rečica Ihlara polni jezero Bahraj Golu. 

Vulkansko delovanje ognjenika Ercyes Dagi se ob kanjonu Ihlare pozna tudi 

po pojavljanju toplih vrelcev.  V mestu Ihlara so zato urejene terme.

Midva pa sva danes uživala v samo najinem termalnem bazenčku, 

ki sva ga nepričakovano odkrila, ko sva se zjutraj odpravila na pot.

Voda ima okrog 40 stopinj Celzija in to se nama zdi ravno prav za prijetno razvajanje. 

Seveda sva to izkoristila na polno.

 Ampak konec koncev je bilo potrebno zopet iti na pot.

Do večera sva se pripeljala do jezera Tuz Golu. Slanost jezera je kar 340 promilov. Včasih je bilo to jezero drugo po velikosti v Turčiji in znano po tem,

 da je bilo zaradi alg pogosto celo rdečkasto obarvano.

Jezero se je okoli leta 1980 začelo intenzivno koristiti tudi za namakanje, 

kar je povzročilo, da je postajalo vedno manjše.
Do leta 2000 je jezero kljub poletnemu izparevanju ohranilo vsaj 20% površine 

in zato vedno privabljalo flaminge, ki so se tu razmnoževali.

 

Od leta 2000 pa je vse drugače. Vode je vsako leto manj in ugotovili so , da zaradi vremenskih razmer in segrevanja je do leta 2020 ostal le ozek pas jezera na JV strani. 

V juliju 2021 je jezero ponovno ostalo brez vode, kar je pomenilo tudi konec naseljevanja ptic tu.

 

Ob jezeru sva tako videla napeljane veliko cev iz katere polnijo jezero. 

Tako sva tudi midva obstala ob ozkih

 pasovih vode obdane s soljo. Izgleda, da je od jezera to vse.

 

 Bova jutri zadevo še natančneje preverila.

 _________________

 

 Jutro se je rodilo vzpodbudno, pa sva sklenila da dopoldan še preiskujeva obale tega nesrečnega jezera.

Danes sva se res potrudila, da sva našla dostop do velike slane pokrajine, 

ki je ob obilnejšem deževju verjetno še vedno podobno jezeru.

Neskončna bela planjava se je širila prav do obzorja.

 

Ko sva začutila, da sva tukaj našla tisto kar sva iskala,

sva se obrnila nazaj in nadaljevala najino pot proti morju.

 

_________________

 

 

 

 

 

 

 

Kapadokija: Baloni in Uchisar, Derinkuyu, kanjon Ihlara

 V najinem zadnjem jutru v Kapadokiji je bilo zopet stanovitno vreme

 in zato so v zgodnjem jutru, kakšne pol ure pred sončnim vzhodom, baloni poleteli. 

 

Vedela sva, da bo tako, zato sva prenočila kar ob enem od vzletišč.

Pred sončnim vzhodom balone pripravijo za vzlet...

...in nato se predstava začne.

Res je to pravi spektakel...

...nekaj nas je na vzpetini, ki gledamo te balone, kljub jutranjemu mrazu.

Samo čudila sva se, kaj vse delajo ljudje. Mladoporočenci se pridejo slikat pod balone....

...kot sva izvedela kasneje, tudi posojajo obleke dekletom, da se lahko slikajo z baloni....

Je pa resnično lepo, ko to gledaš in se čudiš.

Je pa naju presenetilo, da je pod vsakim balonom bila polna košara ljudi, kakšnih 20 ali 30 jih gre noter. V zraku sva naštela okoli 100 balonov. Cena za tak polet pa je 150 eur. 

 

Tudi midva sva naredila veliko preveč slikic ampak bodo pač za spomin.

V vzhajajočem soncu bi morali baloni zažareti, pa ni bilo čisto takega efekta, ker je sonce prekril oblak.

 

 

Po predstavi z baloni je sledil še ogled mesta Uchisar.

  

Stari del mesta je zopet čisto preluknjan...

 

Tudi tu še nekateri prebivalci živijo v teh prostorih, ki so preurejena v stanovanje.

Naslednje presenetljivo mesto pa je bilo Derinkuyu.

 Podzemno mesto, ki leži v večih nivojih 85 m pod zemljo in ima večsto kilometrov rovov in povezave z drugimi podzemnimi mesti. Je iz časa Hetitov, odkrito pa je bilo leta 1964 in še odkrivajo podzemna mesta. Turčija je res presenetljiva dežela. Na ogled je samo malenkost vsega tega kompleksa.

 

Na najini poti proti jugozahodu sva se ustavila še pri kanjonu Ihlara.

14 km dolg kanjon, katerega stene so visoke do 150 m ima v svojih stenah skrita tudi domovanja staroselcev.

 Odločila sva se za krajši sprehod skozi kanjon.Tokrat v stanovanjske votline nisva več lezla,

preveč je tega za našo kratko življenje ...

 

...sva pa vseeno od daleč ocenjevala kvaliteto opaženih bivališč 

ter pod njimi vinograde s sladkim grozdjem.

Ob rečici Ihlara,domačini med bujno vegetacijo obdelujejo tudi svoje male njive ter vinograde.

 

Vsi najini dnevi v Kapadokiji so bili polni prijetnih doživetij in vtisov.

 

 

Jutri jo bova pa zares zapustila. Če se nocoj ne odločiva drugače.

___________

Kapadokija: Dolina Ljubezni, Dolina Dimnikov, Dolina mečev...

   Planoto Kapadokije brazdajo velike in male doline, nekatere imajo prav posrečena imena 

in se med sabo razlikujejo po barvi ali obliki stožcev, grebenov in grap. 

Na ogledih je prav zanimivo in pestro in dan je hitro prekratek.

 

 V dolino mečev se nisva napotila, sva pa jo opazovala od zgoraj in opazila bele kamenine 

in veliko obiskovalcev, kar naju je odvrnilo od temeljitega ogleda.

Naslednja je bila na vrsti Dolina ljubezni. Domačini niso imeli težkega dela, 

ko so krstili to dolino in  našli ključ kako privabiti turiste v njo.

Kamnitih skulptur je zelo veliko, pa vendar ne najdeš dveh enakih.

 

 Nato je prišla na vrsto Dolina dimnikov...

... tu je še bila Dolina menihov, Bela dolina ... 

Danes sva se nasitila vseh teh čudes, toliko je tukaj tega.

Naslednje je bilo na vrsti mesto Cavusin.

Pred tisočletjem so prebivalci tega mesta živeli v bivališčih, ki so bila kar visoko nad tlemi. 

 Nato so se preselili malo nižje...

...še dandanes pa nekateri prebivalci ne želijo zapustiti svojih domov, ki so vdolbeni v kamenino.

 

 

Mesto tudi obnavljajo skladno s starimi zaselki.

Resnično neverjetno in zelo impresivno področje, ki privablja tudi veliko turistov.

Gora Aktepe, 1100 m, je tudi zanimiva, ko se tako dviga nad ravnino.

Različnih oblik in barv je toliko, da se ne da priti do kraja in te ne more več kaj presenetiti.

 Jutri bova  zapustila Kapadokijo in se preselila malo bližje proti morju. 

 

______________