Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik

Izhodišče in pot: planina Ravni - Dolge trate - Veliki vrh - Velika zelenica - Molička peč - Poljske device - Križevnik - Polšakova planina - planina Ravni
Čas: okoli 8 ur s postanki
Višinska razlika: cca 1000 m

Barve sončnega vzhoda so se pred nama prelivale od rdeče, oranžne do rumene. 

Čisto pravi uvod je bil to za pot v deželo zlatih macesnov.

Še en  posnetek za spomin je bilo potrebno narediti, za čudovito jutro v planinah.

Po kratkem vzponu sva bila že pri idililčni pastirski kočici na poti čez Dolge trate.

V jutranjem soncu je lična koča izgledala kot prav toplo bivališče.

Čez Dolge trate pot hitro mine in že so se odprli prvi pogledi na skalnate vrhove. 

Zagledala sva  Planjavo z Babami.

Proti vrhu Velikega vrha ( 2110 m ) je vzpon zelo na "komot".

Pogled z Velikega vrha na greben male Ojstrice in Ojstrice. Mogoče še pride na vrsto v tej jeseni

Nad Veliko zelenico ( 2114 m ) so se videle megličaste sledi kot pahljača.

Greben Male Ojstrice se je zdel čisto blizu.

Sedaj naju je čakal še strm spust z Zelenice ter nato vzpon na Moličko peč ( 2029 m ). 

Še zadnji dvatisočak danes; vse ostalo bo nižje.

Hoja  po grebenu se mi vedno zdi edinstvena, kajti stalno si na vrhu, 

na obeh straneh navzdol pa lahko občuduješ doline pod teboj,

 če te ne muči strah pred globinami.

Macesni so sicer že izgubili svojo sijajno zlato barvo,
pa so kljub temu še vedno vredni občudovanja v jesenski škrlatni preobleki.

Pogled z grebena na Ojstrico, Krofičko in oddaljene Rinke vedno pritegne oko
in prikliče spomine na vse prehojene poti in lepa doživetja.

Na Križevniku malega kičastega stolpa ni več, ostale pa so radovedne in vedno lačne kavke.

Še za spomin, ena slika z grebena Križevnika.

Večkrat sva se ozrla tudi nazaj na prehojeno pot. Izgledalo je vse zelo daleč, pa ni tako.
Videz v gorah pogosto vara. Od Velikega vrha do sem sva porabila le slabi dve uri.

S Križevnika navzdol se lepo vidi Polšakova planina,
 obkrožena s kraškimi brezni in vrtačami in strnjenim macesnovim gozdom.
Tja dol bova kmalu tudi midva sestopila.

Spust s Križevnika do Polšakove planine pri naju vedno poteka malo po svoje, 

zato se tudi pogosto  sprašujeva in ugibava ali jo bova zgrešila 

in zašla preveč nizko dol proti Robanovemu kotu. 

Vendar sva jo tudi tokrat zadela iz prve kljub številnim prečenjem podobnih grap in vrtač, 

ki se na poti vrstijo ena za drugo.

Polšakova planina je bila tudi tokrat samotna, zato je za kakšno uro postala najin dom.

Tu sva použila tudi vse preostale dobrote iz najinih rudzakov in si ohladila noge.

Pogled na drugo stran na JZ greben Raduhe in njen Pomol, mi vedno pritegne pogled.

Osončeni macesni so tukaj ožareli v svoji lepi barvi.

Tu je res jesenski raj in veselje za oko.

Letos sem se kar naužila teh jesenskih barv.

Klopca na planini nudi planincem prijetno razgledno točko za počitek in sanjarjenje.

Pa zopet pogled tja, kjer je meni zelo ljuba Raduha.

Še pogled kvišku ter hiter posnetek in slika je tu.

Na koncu pa še po poti macesnov do planine Ravni.

Planina Ravni se je še kopala v soncu, v dolini pa so se že zbirale meglice.

In verjetno še zadnja slika letošnjih jesensko obarvanih macesnov, ali pa ne. Kdo bi vedel?

 Na parkirišču je ob najinem avtu bilo parkiranih še nekaj avtomobilov,

do katerih smo se vračali planinci od vsepovsod, da pred nočjo zapustimo planino počivati v tihoti.

Tu sva srečala Jasno z njeno družbo, pa je bilo snidenje po tolikem času veselo 

in polno zgodb in vtisov z naših prehojenih poti. Morda jo spet kdaj kam mahnemo skupaj.

________________________

Tirske peči v jesenskih barvah

Pot : kmetija Gosteče (Golte) -  Mozirska koča - Ston - Tirske peči - Medvednjak - Mozirska koča - Gosteče

Višinska razlika: 600 m 

Že dolgo nisem plezala preko Tirskih peči na Golte, pa sem zato to sončno sobotno popoldne

spet malo skočila tja gor, da užijem lepote tople barvite jeseni.

Dolga topla jesen nam je tudi tokrat prinesla čudovite  barve jesenskega listja, 

ki kar noče zapustiti svojega poletnega domovanja na drevesih.

 Ko sončni žarki posijejo skozi gozd in posamezno drevo osvetljijo, nastajajo lepi prizori, 

ki se trajno usedejo v spomin. Še posebej takrat, ko jih ujame še fotoaparat.

 Križišče poti pri spomeniku na Stonu je samevalo.

Še malo navzgor in po pobočju se je treba povzpeti, 

pa sem zato bila kmalu v vstopni grapi za Tirske peči.

Ni minilo veliko časa, pa sem lahko grapo že gledala navzgor.

In še malo, pa sem jo gledala še navzdol.

Sledil je tisti mali skalnati skok, ki zakriva dogajanje nad tabo, dokler ga ne premagaš.

Potem pa si že pri prvih jeklenicah in stopih. Lepo je, ker tokrat ni vlage in mokrote in mrzlih zajl.

Pod menoj se je kmalu odprl pogled na lep jesensko obarvani gozd kamorkoli sem pogledala.

Še lažje se je razgledovati z razgledišča nekje sredi stene, ko se lahko po želji tudi malo ustaviš 

in se odločiš kako boš nadaljeval vzpon.

Ampak v tem času gre vsa pozornost barvitosti jesenskega gozda, saj je pot dobro poznana.

Za spremembo sem tokrat sledila stezici ob pečeh in občudovala steno in gozd pod sabo.

Vedno mi je težko zapustiti ta lep razgled, zato nisem preveč hitela, čeprav so jesenski dnevi kratki.

Steno sem zato zapustila prav na njenem vrhu in izstopila iz gozda šele na vrhu Medvednjaka.

Ura je bila že pozna, meglice so se vrnile v dolino.

Sonce je zahajalo, meni pa se ni dalo takoj zapustiti spokojne planine in se vrniti v bučno dolino.

Šele ob trdem mraku sem se spustila nazaj do Gosteč, kjer me je čakalo moje kolo. 

Kolesarjenje v temi domov mi res ni bilo več v poseben užitek, a to je cena, 

ki sem jo vedno pripravljena plačat za krasne jesenske dneve v gorah.

________________________

Račka vrata ter JZ greben Raduhe

Pot: neoznačena pot, Rogovilec - Rački stan - Račka vrata - Pomol - greben Raduhe - Velika Raduha - planina Arta - Rogovilec
Razmere: sončno in toplo
Čas: 12 ur s vsemi dooolgimi postanki
Višinska razlika: 1470 m

Od bivšega gostišča Rogovilec sva s Tanjo zavile na označeno planinsko pot do kmetije Račnik, 

kjer naju je v zgodnjem jutru že pozdravil lajež domačega psa.

Pred kmetijo sva zapustile označeno potko. Sedaj pa samo navzgor po bolj ali manj vidni stezici.

 Po kakšni uri hoje sva prišle do Račkega stanu. Presenetila me je velika poseka pri stanu

 ter gozdna cesta, ki jo pred letom dni še ni bilo tam.

Po prečenju  strmih pobočij prideš do vedno čudovitih Račkih vrat. V svoji veličini so prelepa.

Odločiva se povzpeti na obok in z njega lahko še bolje občudujeva jesensko obarvani gozd v dolini.

Pozdrav z vrha oboka. Malce previdnosti je tu potrebno.

Sonce je toplo grelo, občudovale sva zlate barve macesnov ter se vzpenjale navzgor in samo navzgor.

Pogled na nasprotno stran zg.Savinjske doline na Polšakovo planino in Križevnik je pokazal, 

da se macesni že barvajo.

Pogled navzgor pa nama je pokazal steno pred nama ter sonček za oblaki - ovčicami.

Po ozki polički sva se povzpeli na Pomol, kamnito zatočišče v grebenu Raduhe.

Tu biti, uživati s pogledi navzdol in naokrog, v prijetni družbi in  z malico v roki ... 

srce ti res igra od čistega veselja.

Višje od Pomola je greben ožji in bolj prepaden.

Zlati, zlati macesni v jesenskem soncu, v modrini neba, pravi balzam je to za oči in srce.

Pogled navzdol na Pomol ter dolino nama pokaže, da že kraljujeva skupaj s pticami na gori.

Pokuk skozi okno na drugo stran pobočja Raduhe pokaže, da so tudi tam barviti macesni. 

Bo treba kdaj tudi tja.

Na vseh razglediščih sva se vsaj malo ustavili in se razgledali.

Skozi malo okence sva se zelo težko prerinili in nadaljevali najino raziskovanje.

Kamniti možic, ki ga je nekdo postavil v preteklosti, nama je potrdil, da sva v pravi smeri.

Včasih to zelo pomaga, ko začneš dvomiti o izbiri prave smeri. Možnosti ni veliko.

Tukaj je smer po grebenu in grebenskih špicah bolj jasna. 

Levo in desno so prepadne stene, pa nimaš kam zgrešit.

Pogled na Križevnik, je takšen, da bi kar poletel malo še tja - pa spet nazaj. 

Verjetno je zelo lepo biti ptica.

Tanja je opazila  "markacijo", edino takšne so občasno na tej poti.

Takole - skoraj celoten greben Raduhe je že za nama.

In sedaj obvezno fotografiranje pri iztopu iz smeri.

Ni bilo koga, da bi naju slikal obe na skali, pa sva to naredile vsaka posebej.

Pogled na drugo stran Raduhe na srčasto planino Kal mi obudi spomin na naš obisk lani v oktobru, 

ko smo se tam vračali do Rogovilca.

En oblaček pohajaček se šopiri nad Ojstrico. Tokrat bo ostal mali in bo izginil.

Nisva in nisva mogle zapustiti vrha Raduhe, zaradi toplih sončnih žarkov, 

zaradi veselja osvojene poti, zaradi ...enostavno, ker je v višinah visoko nad dolinami vedno lepo. 

Le zakaj bi hodile nazaj?

Ampak bo le treba iti, dan je bil že v globokem popoldnevu, 

naju pa je še čakal tri urni sestop preko planine Arta.

Macesni so v zahajajočem soncu še bolj barviti. Tudi zato je dobro v gorah biti ves dan.

Planina Arta je na današnji dan samevala, medve pa tudi nisva opazile žive duše danes v planini,

 ne človeka, ne živali. No, samo en gams je skočil izpred naju in zbežal proč.

 Čudovit dan, v čudoviti družbi je bil.

Lepa in topla jesen me bo še zvabila v gore. Zagotovo!

_____________________________