Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik

Izhodišče in pot: planina Ravni - Dolge trate - Veliki vrh - Velika zelenica - Molička peč - Poljske device - Križevnik - Polšakova planina - planina Ravni
Čas: okoli 8 ur s postanki
Višinska razlika: cca 1000 m

Barve sončnega vzhoda so se pred nama prelivale od rdeče, oranžne do rumene. 

Čisto pravi uvod je bil to za pot v deželo zlatih macesnov.

Še en  posnetek za spomin je bilo potrebno narediti, za čudovito jutro v planinah.

Po kratkem vzponu sva bila že pri idililčni pastirski kočici na poti čez Dolge trate.

V jutranjem soncu je lična koča izgledala kot prav toplo bivališče.

Čez Dolge trate pot hitro mine in že so se odprli prvi pogledi na skalnate vrhove. 

Zagledala sva  Planjavo z Babami.

Proti vrhu Velikega vrha ( 2110 m ) je vzpon zelo na "komot".

Pogled z Velikega vrha na greben male Ojstrice in Ojstrice. Mogoče še pride na vrsto v tej jeseni

Nad Veliko zelenico ( 2114 m ) so se videle megličaste sledi kot pahljača.

Greben Male Ojstrice se je zdel čisto blizu.

Sedaj naju je čakal še strm spust z Zelenice ter nato vzpon na Moličko peč ( 2029 m ). 

Še zadnji dvatisočak danes; vse ostalo bo nižje.

Hoja  po grebenu se mi vedno zdi edinstvena, kajti stalno si na vrhu, 

na obeh straneh navzdol pa lahko občuduješ doline pod teboj,

 če te ne muči strah pred globinami.

Macesni so sicer že izgubili svojo sijajno zlato barvo,
pa so kljub temu še vedno vredni občudovanja v jesenski škrlatni preobleki.

Pogled z grebena na Ojstrico, Krofičko in oddaljene Rinke vedno pritegne oko
in prikliče spomine na vse prehojene poti in lepa doživetja.

Na Križevniku malega kičastega stolpa ni več, ostale pa so radovedne in vedno lačne kavke.

Še za spomin, ena slika z grebena Križevnika.

Večkrat sva se ozrla tudi nazaj na prehojeno pot. Izgledalo je vse zelo daleč, pa ni tako.
Videz v gorah pogosto vara. Od Velikega vrha do sem sva porabila le slabi dve uri.

S Križevnika navzdol se lepo vidi Polšakova planina,
 obkrožena s kraškimi brezni in vrtačami in strnjenim macesnovim gozdom.
Tja dol bova kmalu tudi midva sestopila.

Spust s Križevnika do Polšakove planine pri naju vedno poteka malo po svoje, 

zato se tudi pogosto  sprašujeva in ugibava ali jo bova zgrešila 

in zašla preveč nizko dol proti Robanovemu kotu. 

Vendar sva jo tudi tokrat zadela iz prve kljub številnim prečenjem podobnih grap in vrtač, 

ki se na poti vrstijo ena za drugo.

Polšakova planina je bila tudi tokrat samotna, zato je za kakšno uro postala najin dom.

Tu sva použila tudi vse preostale dobrote iz najinih rudzakov in si ohladila noge.

Pogled na drugo stran na JZ greben Raduhe in njen Pomol, mi vedno pritegne pogled.

Osončeni macesni so tukaj ožareli v svoji lepi barvi.

Tu je res jesenski raj in veselje za oko.

Letos sem se kar naužila teh jesenskih barv.

Klopca na planini nudi planincem prijetno razgledno točko za počitek in sanjarjenje.

Pa zopet pogled tja, kjer je meni zelo ljuba Raduha.

Še pogled kvišku ter hiter posnetek in slika je tu.

Na koncu pa še po poti macesnov do planine Ravni.

Planina Ravni se je še kopala v soncu, v dolini pa so se že zbirale meglice.

In verjetno še zadnja slika letošnjih jesensko obarvanih macesnov, ali pa ne. Kdo bi vedel?

 Na parkirišču je ob najinem avtu bilo parkiranih še nekaj avtomobilov,

do katerih smo se vračali planinci od vsepovsod, da pred nočjo zapustimo planino počivati v tihoti.

Tu sva srečala Jasno z njeno družbo, pa je bilo snidenje po tolikem času veselo 

in polno zgodb in vtisov z naših prehojenih poti. Morda jo spet kdaj kam mahnemo skupaj.

________________________