Račka vrata ter JZ greben Raduhe

Pot: neoznačena pot, Rogovilec - Rački stan - Račka vrata - Pomol - greben Raduhe - Velika Raduha - planina Arta - Rogovilec
Razmere: sončno in toplo
Čas: 12 ur s vsemi dooolgimi postanki
Višinska razlika: 1470 m

Od bivšega gostišča Rogovilec sva s Tanjo zavile na označeno planinsko pot do kmetije Račnik, 

kjer naju je v zgodnjem jutru že pozdravil lajež domačega psa.

Pred kmetijo sva zapustile označeno potko. Sedaj pa samo navzgor po bolj ali manj vidni stezici.

 Po kakšni uri hoje sva prišle do Račkega stanu. Presenetila me je velika poseka pri stanu

 ter gozdna cesta, ki jo pred letom dni še ni bilo tam.

Po prečenju  strmih pobočij prideš do vedno čudovitih Račkih vrat. V svoji veličini so prelepa.

Odločiva se povzpeti na obok in z njega lahko še bolje občudujeva jesensko obarvani gozd v dolini.

Pozdrav z vrha oboka. Malce previdnosti je tu potrebno.

Sonce je toplo grelo, občudovale sva zlate barve macesnov ter se vzpenjale navzgor in samo navzgor.

Pogled na nasprotno stran zg.Savinjske doline na Polšakovo planino in Križevnik je pokazal, 

da se macesni že barvajo.

Pogled navzgor pa nama je pokazal steno pred nama ter sonček za oblaki - ovčicami.

Po ozki polički sva se povzpeli na Pomol, kamnito zatočišče v grebenu Raduhe.

Tu biti, uživati s pogledi navzdol in naokrog, v prijetni družbi in  z malico v roki ... 

srce ti res igra od čistega veselja.

Višje od Pomola je greben ožji in bolj prepaden.

Zlati, zlati macesni v jesenskem soncu, v modrini neba, pravi balzam je to za oči in srce.

Pogled navzdol na Pomol ter dolino nama pokaže, da že kraljujeva skupaj s pticami na gori.

Pokuk skozi okno na drugo stran pobočja Raduhe pokaže, da so tudi tam barviti macesni. 

Bo treba kdaj tudi tja.

Na vseh razglediščih sva se vsaj malo ustavili in se razgledali.

Skozi malo okence sva se zelo težko prerinili in nadaljevali najino raziskovanje.

Kamniti možic, ki ga je nekdo postavil v preteklosti, nama je potrdil, da sva v pravi smeri.

Včasih to zelo pomaga, ko začneš dvomiti o izbiri prave smeri. Možnosti ni veliko.

Tukaj je smer po grebenu in grebenskih špicah bolj jasna. 

Levo in desno so prepadne stene, pa nimaš kam zgrešit.

Pogled na Križevnik, je takšen, da bi kar poletel malo še tja - pa spet nazaj. 

Verjetno je zelo lepo biti ptica.

Tanja je opazila  "markacijo", edino takšne so občasno na tej poti.

Takole - skoraj celoten greben Raduhe je že za nama.

In sedaj obvezno fotografiranje pri iztopu iz smeri.

Ni bilo koga, da bi naju slikal obe na skali, pa sva to naredile vsaka posebej.

Pogled na drugo stran Raduhe na srčasto planino Kal mi obudi spomin na naš obisk lani v oktobru, 

ko smo se tam vračali do Rogovilca.

En oblaček pohajaček se šopiri nad Ojstrico. Tokrat bo ostal mali in bo izginil.

Nisva in nisva mogle zapustiti vrha Raduhe, zaradi toplih sončnih žarkov, 

zaradi veselja osvojene poti, zaradi ...enostavno, ker je v višinah visoko nad dolinami vedno lepo. 

Le zakaj bi hodile nazaj?

Ampak bo le treba iti, dan je bil že v globokem popoldnevu, 

naju pa je še čakal tri urni sestop preko planine Arta.

Macesni so v zahajajočem soncu še bolj barviti. Tudi zato je dobro v gorah biti ves dan.

Planina Arta je na današnji dan samevala, medve pa tudi nisva opazile žive duše danes v planini,

 ne človeka, ne živali. No, samo en gams je skočil izpred naju in zbežal proč.

 Čudovit dan, v čudoviti družbi je bil.

Lepa in topla jesen me bo še zvabila v gore. Zagotovo!

_____________________________