Pašman-Rogoznica

Zjutraj sva dvignila jadra in gremo zopet dalje proti jugu.
Plula sva mimo Solin na Pašmanu in tako sem se spomnila našega prvega jadranja in prvega privezovanja jadrnice na bojo, ki se  je dogajalo ravno tukaj v Solinah. Takrat smo bili prvič sploh na jadrnici in po nekaterih pripetljajih smo prijadrali v zaliv in zagledali boje in jadrnice kako so privezane na njih. Namerili smo se na prvo bojo, jo zgrešili, nato z vso hitrostjo dalje na drugo bojo in zopet neuspešno. Ostala je le še zadnja boja. Ko smo pripluli do nje, jo je Lojze zagrabil kar z roko, ni jo več spustil, starejši sin je z vrvjo kar skočil v morje in jo privezal na jadrnico. Seveda smo bili ob tem tako vsi glasni kot da smo na rodeu.. Posadkam na jadrnicah v zalivu , ki so nas gledali smo tako pripravili sijajen program za gledanje, namesto TV. No , ko pa je priplula naslednja jadrnica pa smo si ogledali kako se priveže boja in ugotovili, da se potrebuje 'čaklja' , da se potegne boja na jadrnico in lepo priveže. Pač učili smo se.

Midva pa sva lepo plula dalje in v zmernem severozahodniku lepo prispela v Rogoznico. Sidrala sva v krasnem mirnem zalivu pred marino. Vedno narediva tako in nato greva na ogled najprestižnejše marine na Jadranu. Tu domujejo največje jahte v pravem pomenu besede.
Ta dan sva preplula 39 milj in dosegla max.hitrost 7,2 vozla.

Ilovik - Pašman

Noč na Iloviku je bila zopet pestra. Burja je tulila svojo pesem,vrvi so opletale okoli jamborov, valovi so prihajali v zaliv od vsepovsod, čeprav smo sidrali v zalivu, ki naj bi bil varen pred burjo tako da smo o mirni noči lahko le sanjali. Ampak pomembno je le to, da je sidro vzdržalo.
Veter je in vetra zopet ni. Tako se je izkazalo tudi za današnji dan. V rahli burji in po velikih valovih še od noči sva odjadrala dalje do Premude. Tam je veter popolnoma prenehal in tako je šlo lenobno dalje vse do Ista. Ravno ko sva se odločila, da imava dovolj in je čas za kopanje je zapihal severozahodni veter. Seveda, ko piha je potrebno jadrati zato s kopanjem ni bilo nič.
Severozahodnik naju je lepo tiščal proti Pašmanu in v popoldnevu tako narasel, da sva zvila genovo in samo z glavnim jadrom dosegala hitrost do 6 vozlov.

Za prenočevanje sva izbrala zaliv Sv.Ante. Ko sva hotela vreči sidro so nama s sosednje jadrnice začeli dopovedovati naj ne delava tega in naj raje poiščeva kakšen betonski blok na dnu morja, ki je ostal od koncesijskih boj in naj se priveževa kar nanj.Sidranje tu namreč ni priporočljivo, ker so na dnu morja verige s katerimi so povezani ti betonski bloki in sidro se lahko zatakne ob  verigo in ga ne izvlečeš več ven.Zato sva se tudi midva raje privezala na tak betonski blok. Ta dan sva preplula 53 milj
in dosegla max.hitrost 8,2 vozla.
Noč v zalivu pa je bila zelo mirna.

Omišalj-Ilovik

Opažava, pa tudi od drugih je že bilo slišati, da vreme na Jadranu ni več takšno kot je bilo nekoč. V dobrih starih časih je bilo poleti stabilno vreme. Izmenjavala sta se poletni veter maestral podnevi in burin ponoči. Maestral običajno ni delal velikih valov in jadrati se je dalo krasno od severa proti jugu in obratno. V zadnjem času pa maestrala ni, da o stabilnem poletnemu vremenu sploh ne govorimo.Piha burja ali jugo in severozahodnik, ki v poznopopoldanskem času pogosto doseže veliko moč in dela  velike valove.

No skratka v ponedeljek, 26.07.2010 ob 7h zjutraj sva odplula iz Omišalja.V prvem dnevu naju je spremljala prijateljska jadrnica Packa 3 z dragima Lukom in Zvonetom na krovu.Zvonetova jadrnica je zelo hitra in kmalu sta v rahli burji odbrzela mimo naju.Sledila sva jima vse do otoka Plavnika, tam pa je burja zelo narasla tudi čez 25 vozlov, skrajšala sva jadra in po valovih burje lepo odjadrala dalje.Morje je bilo kar visoko, večinoma 4 ponekod pa celo 5.

Opazovala sva za nekatere pusto, za naju pa zelo zanimivo obalo Cresa. Prav videlo se je kako udarci burje ravno nasproti Senjskih vrat puščajo vidne posledice na strmi obali Cresa.Hkrati pa sva opazovala jadrnico Packo 3 , da ni skrajšala jader, da jo precej nagiba, da jadra nekam prečno od najine smeri in celo nazaj.Mislila sva , da sta obrnila nazaj in ne gresta več v najini smeri proti jugu.

Po celodnevnem jadranju in tudi v poletju takole oblečena, sva se odločila za prenočevanje v zalivu Paržine na južni strani otoka Ilovik.Ta dan sva preplula 53,5 milje in dosegla max.hitrost 8,8 vozla. Zelo sva bila zadovoljna.

Sidrali smo skupaj s Packo 3 in se v prijetnem večeru nasmejali morskim prigodam tistega dne.  Povedala  sta , da jima je burja med plovbo odnesla marsikaj, med drugim tudi kapo in bokobran. Ostalo sta pustila morju, bokobran pa sta šla lovit s polnimi jadri in v valovitem morju sta ga tudi ujela.Jader nista mogla skrajšati in verjamem, da je bilo to za Luka kar pestro doživetje, saj je celo prvič plul kot član posadke in to v morju z valovi tja do 5 in sunki burje do 25 vozlov pa še to s polnimi jadri.

Omišalj

Druga najina morska zgodba se je pričela s potjo v Omišalj.
Ob 13h sva se odpeljala od doma, ker so bile dopoldne 6 km dolge kolone na meji z Hrvaško. Midva sva se uvrstila le v 1 km dolgo kolono, ki pa so jo cariniki hitro spravljali skozi mejo. Celo pot je najin avto pral močan naliv, ko pa sva prispela do Jadranskih vrat se je prikazalo modro nebo in sonce.
V Omišalju sva opravila prijavne formalnosti za Hrvaško in se odpravila proti najini Tabiti, ki bo najin plavajoči dom predvidoma naslednje tri tedne.


Začele so se priprave za urejanje jadrnice, napolnit je bilo treba rezevoarje z vodo, razporedit prtljago, da bo vse na svojem mestu in pri roki, ko se bo kaj potrebovalo. No mehanik naju je razveselil z novico, da je pri motorju oljni senzor bolj slab in da bo treba nabaviti novega. Ker je potrebno naročilo in traja nekaj časa, da se roba dostavi, se je kapetan Lojze odločil, da ne bova čakala na nabavo novega oljnega senzorja.
V času teh priprav se je razbesnela še burja in tramontana tako, da je najin odhod proti J  za jutri zjutraj postal vprašljiv. Poleg tega pa bo noč zaradi vetra zopet glasna,  to pomeni da vrvi in zajle na jadrnici pojejo veterno pesem.

Nebo proti Z je izgledalo takšno in to pomeni, da še ne bo nekega stabilnega vremena. Bova videla kaj se bo dogajalo ponoči in jutri zjutraj.

Raduha

Naravni skalnjaki pa so na Lanežu res najlepši.

Ker je bil napovedan vroč dan, sva za cilj današnjega izleta izbrala bližnjo Raduho. In sicer po poti, po kateri smo večkrat hodili pred leti in ni tako pogosto obiskana.

Nekaj kilometrov nad vasjo Struge, sva ob 5h zjutraj zapustila avto in sledila markaciji, ki s ceste zavije direktno v gozd. Prečkala sva nekaj novih gozdnih posek  in se kmalu znašla na za naju novi, očitno pa pred kratkim narejeni cesti, ki vodi v Luče kot sva zvedela kasneje. Do koče na Loki sva nato hodila po kolovozu, ki ga pravkar spreminjajo v cesto po kateri bo olajšan dostop do Loke. Takoj sva ugotovila, da bo zelo uporabna za zimski turni smuk...

Ob jezercu na planini pod kočo na Loki ob 7.30h še ni bilo živine, ki bi se pasla in sem mislila, da so pašo že opustili. Vendar sem se motila,  kajti nazaj grede sredi dneva,  sva zagledala drugačno sliko.

Mimo koče na Loki sva odhitela do vrha Raduhe in ob 8.30 je bilo na vrhu že takole živo.

S kavkami sva si delila zasluženi zajtrk in sploh se ni dalo drugače, ker so prišle takole čisto blizu prosit za priboljške. Očitno vedo, kod se morajo zadrževati.

Na vrhu se je bilo potrebno še slikati seveda nato pa kar hitro navzdol, ker sva želela pobegnit pred sončno pripeko čimprej v gozd. Za pot navzdol sva si izbrala pot preko vedno prekrasnega  Laneža. Na poti po grebenu Raduhe, malo za Durcami, sva prvič videla še nanovo markirano in usekano pot , ki se pod Durcami spoji na staro pot, ki vodi do koče na Grohatu. 

Lanež s svojimi travniškimi livadami, naravnimi skalnjaki, jezercem  ob katerem se pasejo ovce, s številnimi cveticami in seveda s prekrasnim razgledom na Olševo in ostale koroške planine je še vedno  tako prekrasen pozimi ali poleti ali kadarkoli, ko hodim tam.

Tudi preko Laneža se pot enkrat konča in pred Kočo na Loki sva tokrat pila čaj za 1 euro,  kar je bistvena razlika od ostalih koč v Kamniško Savinjskih alpah.

 Na planini pod kočo so se v jezercu sedaj namakali igrivi konjiči, poleg ostale živine, ki se je pasla po travniku. No na poti navzdol po kolovozu proti Radušniku pa sva izvedela, da bodo kolovoz razširili v udobno pot  za spodnje kmete, da bodo lahko živino lažje vozili na planino past. Od tod tudi ideja za novo cesto, ki vodi iz Luč nad kmetom Radušnikom in sva jo midva tudi prečkala.

Unije-Krk

Noč je bila mirna, v prekrasnem zalivu Maračol na otočku Unije.

Na privezih je sicer bilo veliko jadrnic, predvsem italijanskih, kar naju je začudilo, saj italijanska " feragosta" še ni v juniju ampak je v avgustu....

Zjutraj , seveda po obveznem čaju iz otoških rož sva dvignila sidro in odplula ob Z obali Cresa. Občudovala visoko Osorščico, tokrat brez oblačne kape za spremembo, se skoraj ustavila na otočku Zeča ampak ker je tako lepo pihalo sva plula dalje.

Občudovala samotne peščene plažice ob Cresu, plula mimo znamenitih Lubenic na vrhu Cresa.  Pred mestom Cres je zmanjkalo vetra in padla je odločitev , da bova nočila v zalivu mesta Cres. Ravno takrat pa je zapihal maestral , prijazni vetrič, na najinem jadranju letos ga še nisva občutila.

In ker je bilo to tako, sva rajši zopet razpela jadra in veter naju je potisnil skoraj do konca Cresa.

Nato pa še malo preko Reškega zaliva in v mraku sva privezala najino Tabito zopet v matični luki.

V tej etapi sva naredila 50 milj.

Ist-Unije

Noči v zalivih, kjer je jadrnica sidrana so lahko zelo zanimive.

Najlepše je seveda  takrat, ko se morje zvečer umiri, po možnosti je še zaliv obrnjen proti zahodu, da še vidimo kako se sonce potopi v morje.  In temu sledi tiha, mirna noč in spanje do jutra. No seveda pa so možne noči na jadrnici,  popolnoma brez spanja zaradi vremenskih situacij. Najina noč na otoku Ist je bila tokrat nekaj vmesnega.

Zvečer se je morje res umirilo in obetala se je mirna noč. Prvo bujenje sva doživela okoli polnoči, ko so navdušeni pevci na obali razglašeno peli razne popevke. Pozabila sva namreč, da je bil na Hrvaškem praznik in so ljudje imeli razne proslave. Čeprav sva bila sidrana daleč na drugi strani zaliva, zvok po morju zelo daleč nese. Ko so omagali, sva tudi midva zaspala vendar sva kmalu doživela drugo bujenje. Nenadoma se je dvignil močan nenapovedan SZ veter, prepone na jadrnici so začele žvižgati, sidrna veriga je začela drseti okoli kamnov na dnu morja, kar se je zelo slišalo v kabini jadrnice. Predno sem doumela, da sva trdno zasidrana, saj se je sidro zvečer zataknilo in sem se navadila zvokov, je minilo seveda nekaj nočnih minut. Tretje bujenje pa je bilo, ko je začelo deževati in sva imela kabino odprto in seveda je bilo potrebno ukrepati.

No takih noči ali različic tega je kar nekaj, ko je jadrnica na sidru. Velikokrat ima vsako sidranje svojo zgodbo.

In bilo je jutro, dan oblačen, morje zopet mirno in uspela sva lepo dvigniti sidro.Ob obali Ista sva zavila proti otoku Škardi. Pred seboj sva gledala Premudo v oblakih zato sva se obrnilsa proti otoku Silbi. Veter večinoma SZ.

Občudovala sva grebenaste otočke Grebene, tokrat prav lepo zelene.

Pri Silbi sva nadaljevala proti Iloviku in nato še dalje mimo Malega Lošinja do Unij. Veter se je obrnil na burjo in pod Malim Lošinjem je barka krasno in hitro drsela dalje. Nekaj pred Unijami se je veter zopet obrnil, vključila sva motor in tako dosegla Unije. Danes sva naredila 35 milj.

V zalivu Maračol sva se vezala na bojo, odveslala na kopno in odšla na večerni sprehod do mesta Unije. Vse je bilo tako kot pred leti, samo turistov nekaj več, zlasti sva slišala veliko slovenske govorice.