Tunizija: Ong Jemel

Pot: oaza Mides, mesto Tozeur, slano jezero Chott el Jerid, mesto Souk Lahad, vse v smeri mesta Douz

Jezero v bližini oaze Mides se je izkazalo za mirno prenočevanje. 

Le zjutraj so prišli domačini črpat vodo iz jezera v cisterne na traktorjih.

Zanimiv mi je bil nasad  nanovo sajenih kaktusov. List kaktusa vtaknejo v zemljo ter malo zalivajo.

Pred mestom Tozeur pokrajina postaja že puščavska.

Promet v Tozeurju je malo kaotičen, kot povsod v majhnih ali velikih tunizijskih mestih. 

Pešci, motoristi, avti s stranske ulice kar izsilijo prednost. 

Tudi mi smo se lepo vključili v tunizijski promet.

Iz Tozeurja se usmerimo v mesto Nefta in od tam v puščavo proti osamelcu Ong Jemel.

Ob poti se pase čreda kamel. Lepo jih je zopet opazovati.

Na koncu asfaltne ceste je scenska vas, ki je služila kot prizorišče filma Vojna zvezd. 

Zdaj je to turistična znamenitost, ter mnogim domačinom vir zaslužka,

 ko prišlekom ponujajo spominke, jahanje kamel in vodstvo po puščavi.

Po sipinah je prijetno hoditi gor in dol, se še dobro spomnim od lanskega leta. 

Od tega prizorišča vodi pista do področja Ong Jemela. 

Piha rahel veter ter počasi a vztrajno zasipava težko sledljivo pisto.

Večji del poti ji uspemo optično slediti, občasno si pomagamo s karto ali GPS navigacijo.

Zadnji del opravimo peš...

...in se povzpnemo na markanten vrh...

... od koder pogled seže še dlje v puščavo, kjer se na obzorju vidi "fatamorgano", 

saj se pokaže voda na obzorju.

Tu smo dosegli svoj puščavski cilj. 

Zapustimo Ong Jemel in nadaljujemo pot proti slanemu jezeru.

Ogledi po bližnji okolici razkrijejo  ...

... da se nekateri pridejo v Tunis le izživljat z močnimi terenskimi avtomobili,

divjajo po pistah in sipinah in s tem kažejo, da ne cenijo ne narave,

 ne prijaznih in ustrežljivih domačinov, ki v puščavskem okolju težko živijo.

Nam bi bilo najlepše prespati tukaj, ampak je še sredi popoldneva, 

pa se zato odločimo, da gremo naprej.

Vračamo se drugod in ker je vse križemkražem prevoženo, 

se malo zgubljamo, ko iščemo pravo pisto za nazaj.

Nič ni naokrog ....

Pri slanem jezeru Chot el Jerid si ogledamo še zapuščene ostanke avtobusa,

 ki je nekoč obtičal nekaj sto metrov od ceste v jezeru. 

Največje slano jezero v Afriki, se pozimi napolni z vodo (vsaj včasih je bilo tako),

 poleti pa izsuši in takrat se nekateri po jezeru zapeljejo tudi z avtomobili. 

Se zgodi da se kdo na cesto mora vrniti peš.

Ob koncu jezera nas čaka topla kopel pri kraju Fatnassa.

Vrela voda iz vrtine je speljana na hladilni stolp od koder po dolgih kanalih priteka v bazene, kjer se je prijetno namakat.

Ob bazenčkih se nahajajo zapuščene stavbe nekoč zelo lepih term. Sedaj vse to žalostno propada, 

vendar je za domačine to še vedno vsakodnevno dostopno in kot smo videli zelo obiskano.

Tudi popotniki se tukaj radi ustavijo in pogosto prenočijo.

Tudi mi smo tukaj v miru prenočili.

Prebudili smo se v nov dan, ki je že ob zori obetal vroče nadaljevanje.

__________