Tunizija, mesto Douz in nacionalni park Jebil, mesto Matmata

Pot: mesta Souk Lahad, Kebili, Douz in nacionalni park Jebil, ki ga nismo dosegli, ter mesto Matmata

 

Ponavadi se sredi dopoldneva odpravimo dalje. 

Tokrat so bile najprej na vrsti okamenele sipine blizu kraja Fatnassa.

Do sipin smo izbrali lokalno cesto, ki je na zgornji sliki. 

Vse lokalne ceste v Tuniziji so približno takšne.

Okamenele sipine ...

...ter v ozadju velik prostor, kjer je prodajalna spominkov. 

Pokrita je s trstiko, prodajalec je povedal, da tu dežuje le tri do štirikrat letno, 

večkrat pa piha močan veter.

Prijazni domačini, nizke cene in prijetno hladna prodajalna so pripomogli,

 da se nismo mogli izogniti nakupom, metinega čaja, ter obveznega barantanja s ceno. 

Če ceno prijazno zbarantaš na tretjino, je še vedno dober posel za prodajalca in kupca.

Sledilo je mesto Douz, ki mu pravijo Saharska vrata.

Ob mestu smo opazili prostor za karavane...

 

... palmove nasade ...

... ter se usmerili na cesto za nacionalni park Jebil. 

Aplikacija nam je pokazala blizu 70 km vožnje po puščavi do parka. 

Za začetek je bila cesta asfaltna z nanosi peska ...

 

 

... kmalu pa je bilo treba zaviti na puščavsko pisto.

 Tu je zunanja temperatura že dosegla 39,5 Celzijevih stopinj in tudi v klimatiziranem avtu smo vedeli da je zunaj vroče. Samo zaradi fotografiranja ali drugih nujnih potreb smo zapuščali hladno zavetje. Pista je bila zametana s peskom, občasno pa pesek prekinjen s trdo narebrano podlago ( ribežn ).

 Ker bi se morali do parka takole voziti še najmanj 30 km, smo se obrnili nazaj. 

Škoda nam je bilo avta za takšne razmere. Bilo pa je vseeno lepo in zopet nepozabno.

Pot smo nadaljevali po glavni cesti proti mestu Matmata in pokrajina mi je bila zopet osupljivo lepa.

Nekaj palm v skupkih nato pa gričevnata puščava vse naokrog.

Pred Matmato smo prenočili na idiličnem prostoru.

 Redke rožice so popestrila že tako čudovito pokrajino.

Datljeve palme so raztrešene po vseh gričih in kotanjah.

Mesto Matmata slovi po svojih podzemnih bivališčih.V peščenjaku so pa prav prijetno hladna bivališča, 

ki smo jih opazili že nekaj kilometrov pred vstopom v mesto.

V tem delu Sahare temperatura doseže 50 stopinj ali več in prebivalci so si uredili bivališča pod zemljo. Prebrali smo, da so bila bivališča enkrat poplavljena, takrat je država zgradila stavbe in nastalo je sedanje mesto Matmata.

V zadnjem času pa se domačini zopet vračajo v svoja podzemna bivališča, ki so zaradi visokih temperatur primernejša za bivanje.

Tudi notranjost nekaterih od njih smo si ogledali.

Pokrajina okoli Matmate je takšna.

 

Tudi tukaj je eno od prizorišč snemanja filma Vojna zvezd, z muzejem; 

pa se je spodobilo, da smo si ogledali še to. 

Kmalu pa smo se podali spet na osamljeno cesto preko puščave.

Gledali smo v neskončno zamegljeno daljavo v pričakovanju kdaj se bodo na obzorju pojavili svetlo rumeni peščeni griči, po katerih slovi tunizijska Sahara.

 

___________________