Dubrovnik

Do Dubrovnika sva preplula točno 280 NM v enem tednu, seveda ne naravnost - v zračni liniji, kljub temu, da sva imela en dan in pol 'zastoja - počitka' na Braču. Seveda se da pot odjadrati tudi hitreje, a po izkušnjah po navadi gre počasneje. Mudilo se nama ni nikamor, res pa se nisva ustavljala na vsakem otoku, ker jih v glavnem že poznava, izkoriščala pa sva vsak ugoden veter za najino smer.

Z Luke Polače na Mljetu sva izplula v ponedeljek zjutraj skozi južni izhod, ki ga označuje tale markanten  svetilnik, Kula imenovan. V morfološko razgibanem  zalivu pa so se seveda vsak v svojem kotu skrivale tudi takele idilične barčice. Žal vetra nato ni bilo in mljetski kanal sva premotorirala.

 V turkizno  modrem  zalivu pred vasico  Suđurađ na otoku Šipanu je zadnje dneve svojega dopusta preživljala družina  ter seveda sam kapitan jadrnice Sir Francis. Seveda smo se srečanja vsi razveselili in sledil je klepet o tem, kje je zadnje čase kdo od nas jadral. Posadka Sir Francisa je preplula cel Jadran do Boke Kotorske in bili so res zadovoljni s svojim dopustom.

Midva sva nadaljevala svojo pot, kmalu prispela pod most čez Dubrovničko Rijeko in se nato privezala v Luki Gruž na zahodni strani  Dubrovnika. Ta dan sva preplula še zadnjih 30 milj.

Luka Gruž je znana po tem, da v njej pristajajo megajahte vseh mogočnežev tega sveta, pa tudi velikanske križarke, na katere strpajo nekaj tisoč morja željnih turistov. In ko se ta množica razlije po Dubrovniku, težko najdeš domačina, ki bi ga karkoli povprašal.

Dubrovnik v tem času pa je seveda poln turistov in pridnih gostincev in drugih, ki od njih živijo. Najdejo tisoč in en način, kako turistom izvabiti iz žepov evre, dolarje in funte.V tem času poteka dubrovački poletni festival in vsak dan se vrstijo koncerti, filmi, performensi...skratka, komur je pa v Dubrovniku dolg čas, se lahko upravičeno povpraša o svojem duševnem zdravju.



No, nama je vseeno gužva počasi presedla, pa sva našla kotiček na robu starega pomola, ki je bil samo najin, dokler nisva zaprosila gospo iz Tasmanije, da naju fotografira. Gospa nama je nato skupaj s svojim možem, ki ni prišel do besede, razložila za povrh še marsikaj o Avstraliji, Tasmaniji in njinem letošnjem cestnem križarjenju po stari Evropi. Ko je zvedela, da sva iz Slovenije je za povrh še opisala, kako sta preživela 'big storm' v Šobcu in kako super je Ljubljana s prijaznimi ljudmi(?). No, ob njej pa človek res ne more biti drugačen kot neskončno prijazen.
Ob tem pogovoru oziroma monologu sva zamudila sončni zahod, ki sva ga nameravala doživeti na trdnjavi Srd vrh Dubrovnika zato sva spremenila plan in se zlila z nočnim dubrovniškim življenjem, dokler naju niso moči izdale in sva priznala prednost mladini.

Hvar-Mljet

 Iz zaliva Zarače sva odplula zgodaj. Pihal je nekakšen burin dol z hvarskega goratega masiva. Nastavila sva jadra in opazovala navzgor najvišji vrh Hvara, Sv,Nikola,-628 m. Bolj sva se mu bližala bolj je bilo pestro na morju. Kar naenkrat nič vetra, nato malo vetra nato ogromno vetra tako da naju je polagalo in sva morala skrajšati jadra, ko sva to naredila pa spet skoraj bonaca. To se je ponovilo trikrat zapovrstjo potem sva imela dovolj  Sv.Nikola in pustila sva skrajšana jadra. Seveda sva se  vmes še oblačila in slačila, ker je bilo kar naenkrat mrzlo nato pa toplo in tako nastajajo morske zgodbe. Kmalu zatem pa je  vetra čisto zmanjkalo, vključila sva motor in ležerno opazovala prelepa pobočja strmega Hvara precej zasajena z lepo urejenimi nasadi vinske trte.

V korčulanskem kanalu je bilo še kar mirno, bolj pa sva se bližala strmim obalam Pelješaca bolj je pihalo;  kot običajno. Strmina Pelješaca se je videla kar dobro, tako da sva imela občutek, če bi plula tam mimo bi lahko z melišča padel še kak kamen  na jadrnico.



Skozi ožji del kanala pa zopet  razburljivo, saj  skozi korčulanski kanal mimo Orebiča vozijo prečno po kanalu kajtarji in surfarji. Obletavali so naju kot tečne muhe ali kot komarji in dostikrat je šlo na tesno..., midva s polnimi jadri metuljček, oni pa pred nama, za nama, vzporedno, počez, .... vlečna padala od  kajtov nad najinim jamborom, nekaj srfarjev ( in ena čedna srferka) je padlo v najinem kurzu...skratka - zgledalo je, kot da nič ne cenijo svojega življenja - samo da jim adrenalin 'šprica' nekam globoko v možgane. No, tudi nama je 'špricalo', a ker je to nehote, ni bilo adrenalinskih užitkov ampak muka.

 



Nadaljevala sva do Mljeta in severozahodni veter je tu kar narastel , naredil velike valove, ki so naju dohitevali v polkrmo, naju pogosto neprijetno zavaljali, zato sva bila kar vesela, da sva končno zaplula v Polačo na Mljetu in se privezala na prvo simpatično bojo. Še nisva bila dobro privezana, ko je že priplul fant v čolnu in povedal, da sva 'vabljena na večerjo', ker sva na boji njihove restavracije. Seveda sva bila takoj zato, večerja v restavraciji Ankora je bila okusna, ni bilo drago in Mljet se je izkazal zopet za krasnega. Že pred leti smo si ga kar temeljito ogledali, preveslali in prehodili, zato sva se tokrat odločila, da bova tak ogled spustila, ker je najin cilj Dubrovnik.

Zaliv Polače je bil kar poln velejaht, krasnih jadrnic, vidi se, da je Dubrovnik že blizu.

Brač-Hvar

Nevihte so se v našem zalivu nadaljevale še v sobotno dopoldan.

Vremenska napoved je napovedovala razjasnitve zato sva se iz najinega zaliva odpeljala zopet v Milno, tokrat po nakupih sveže zelenjave in sadja. Pa zopet sva tankala; tokrat ta pravi derivat za naš Yanmar.

Jadranje skozi Splistka vrata proti Hvaru je vedno pestro saj te ogrožajo trajekti; srečavala pa sva tudi razna druga plovila od megajaht do malih čolnov.

Še mimo mesta Hvara in Paklenih otokov

in za prenočevanje sva si tokrat izbrala zaliv Zarače na Hvaru. Ime naselja pride iz 'zora če' ,saj tukaj sonce zaradi gorskega masiva v ozadju vzide verjetno šele okrog 10. ure dopoldne. Midva tukajšnje zarje seveda nisva čakala, ker sva bila že ob sedmih na poti.

Takole pa zahaja sonce tukaj - tudi to se zgodi kakšno uro prej kot drugje.

Stiniva na Braču

Danes se je dogajal dan počitka in čiščenja jadrnice.  V zaliv so prihajale jadrnice, nekaterim je sidro popustilo in so hitro odbrzele stran. Pač vsi so iskali miren zaliv pred neverini, ki so se bližali Braču.










Nekateri smo si dan tudi malo popestrili s čolnarjenjem po zalivu, ker pa nam veslanje ne gre ravno najbolje od rok, sem si pomagala kar s krmnim vezom od jadrnice. Ali pa s pisanjem zgodb in doživljajov v zasilni toda zelo prijetni pisarni, ki bi jo kar zamenjala za stalno.


Zaliv se je spraznil in želela sva se presidrati toda motorja jadrnice ni bilo mogoče zagnati.  Tako se je za kapitana žal nadaljeval delovni dan. Prešraufal je vse mogoče, posprejal vse kontakte ampak motor nič. Tako da sva bila prisiljena poklicati na pomoč mehanika, ki je pribrzel kar z motornim čolnom iz bližnje Milne, takoj našel slab kontakt, zaračunal 50 € in odbrzel novim eurom nasproti.

Popoldan je prijadrala v zaliv še jadrnica Sara z našimi prijatelji na krovu. Razveselila sva se, povedali smo si malo morskih prigod in opazovali neverine kako so se bližali in oddaljevali od nas. No ob mraku pa je postalo v zalivu zelo nemirno, ker so notri prihajali veliki valovi mrtvega morja od neviht, ki so očitno divjale nekje na severozahodu. Zato sta kapitana modro ugotovila, da se je treba prestaviti, če hočemo mirno spati. Kapitan Sare je predlagal , da naj gremo vsi v sosednji zaliv Stipanska, ker zna biti tam bolj mirno. Hitro smo se odsidrali, ker je že bil mrak.
Stipanska je res miren zaliv in kapitan Sare nam je predlagal odlično rešitev za bližajočo noč v kateri so vremenoslovci napovedali nevihte.

In nevihte so se res vrstile v tem vrstnem redu veter, grmenje, bonaca nato ploha in tako dalje bo menda celo noč in še sobotno jutro bo nevihtno,tako da se nam ne bo mudilo nikamor..










Noč na jadrnici, ko divja zunaj nevihta je malo drugačna kot če prisluškuješ nevihti v trdni hiši na zemlji. Zopet se zaveš, kako zelo smo ljudje nebogljeni in odvisni od naravnih sil, pred naravo pa se skrivamo  v svojih hišah.

Rogoznica-Brač

Tokrat sva šla čakat sončni vzhod kar na morje.












Veliko pridnih ribičev je zgodaj zjutraj že opravljalo svoj posel.











Plula sva mimo znamenite Punte planke, ki ločuje severni in južni Jadran. Še pred par leti tu ni bilo svetilnika, le čeri. Sedaj pa na čereh lepo domuje velik svetilnik in opozarja barke na čeri, ki se pogosto v visokem morju tu ne opazijo.Ob teh čereh je pravo grobišče ladij. Na morskem dnu tu ležijo razbitine ladij od pradavnine do današnjih dni.Je najnevarnejša točka na Jadranu, ker je tu tudi prelomnica vremena. Drugo najnevarnejše mesto za pomorščake pa so červarske plitvine.Tudi tam je grobišče ladij.

Pihal nama je južni veter naravnost v kljun in tako sva križarila mimo Drvenikov ter nato zadaj za Šolto proti Braču.
 
 Opazovala sva vedno prometna Splitska vrata, to je prehod med Šolto in Bračem.

V ozadju se je prekrasno videlo gorovje Biokova nad Splitom.

Ker sva imela še dovolj časa sva odplula še v Milno napolnit rezervoar za nafto.













Čakalna vrsta jadrnic je bila tako dolga , da sva se tačas privezala kar na bližnji pomol in kapitan je kar peš s kanglo v roki odšel po nafto. Vendar je po pomoti natočil bencin in nato ga je bilo potrebno iztočit iz tanka in  nato še enkrat po nafto. In zgodba najinega tankanja nafte je tako trajala dobre tri ure, dlje kot če bi lepo pridno čakala v vrsti jadrnic za nafto. Kaj čemo, vse se lahko pripeti.











 Ker so za ponoči napovedani močni južni vetrovi sva nato morala poiskati miren zaliv za sidranje. Vsa sidrišča v bližnjih zalivih so bila zasedena, v Boboviščici sva se končno zasidrala toda zaradi močnih udarcev južnega vetra nama je sidro popustilo.  Itak nama Boboviščica ni bila  všeč zaradi gužve jadrnic v njej.

Odplula sva dalje in našla miren zaliv Stiniva, kjer bova pričakala udarce juga kot je bilo napovedano za danes ponoči.
Danes sva preplula 34 milj in dosegla max.hitrost 7,4 vozle.

Pašman-Rogoznica

Zjutraj sva dvignila jadra in gremo zopet dalje proti jugu.
Plula sva mimo Solin na Pašmanu in tako sem se spomnila našega prvega jadranja in prvega privezovanja jadrnice na bojo, ki se  je dogajalo ravno tukaj v Solinah. Takrat smo bili prvič sploh na jadrnici in po nekaterih pripetljajih smo prijadrali v zaliv in zagledali boje in jadrnice kako so privezane na njih. Namerili smo se na prvo bojo, jo zgrešili, nato z vso hitrostjo dalje na drugo bojo in zopet neuspešno. Ostala je le še zadnja boja. Ko smo pripluli do nje, jo je Lojze zagrabil kar z roko, ni jo več spustil, starejši sin je z vrvjo kar skočil v morje in jo privezal na jadrnico. Seveda smo bili ob tem tako vsi glasni kot da smo na rodeu.. Posadkam na jadrnicah v zalivu , ki so nas gledali smo tako pripravili sijajen program za gledanje, namesto TV. No , ko pa je priplula naslednja jadrnica pa smo si ogledali kako se priveže boja in ugotovili, da se potrebuje 'čaklja' , da se potegne boja na jadrnico in lepo priveže. Pač učili smo se.

Midva pa sva lepo plula dalje in v zmernem severozahodniku lepo prispela v Rogoznico. Sidrala sva v krasnem mirnem zalivu pred marino. Vedno narediva tako in nato greva na ogled najprestižnejše marine na Jadranu. Tu domujejo največje jahte v pravem pomenu besede.
Ta dan sva preplula 39 milj in dosegla max.hitrost 7,2 vozla.

Ilovik - Pašman

Noč na Iloviku je bila zopet pestra. Burja je tulila svojo pesem,vrvi so opletale okoli jamborov, valovi so prihajali v zaliv od vsepovsod, čeprav smo sidrali v zalivu, ki naj bi bil varen pred burjo tako da smo o mirni noči lahko le sanjali. Ampak pomembno je le to, da je sidro vzdržalo.
Veter je in vetra zopet ni. Tako se je izkazalo tudi za današnji dan. V rahli burji in po velikih valovih še od noči sva odjadrala dalje do Premude. Tam je veter popolnoma prenehal in tako je šlo lenobno dalje vse do Ista. Ravno ko sva se odločila, da imava dovolj in je čas za kopanje je zapihal severozahodni veter. Seveda, ko piha je potrebno jadrati zato s kopanjem ni bilo nič.
Severozahodnik naju je lepo tiščal proti Pašmanu in v popoldnevu tako narasel, da sva zvila genovo in samo z glavnim jadrom dosegala hitrost do 6 vozlov.

Za prenočevanje sva izbrala zaliv Sv.Ante. Ko sva hotela vreči sidro so nama s sosednje jadrnice začeli dopovedovati naj ne delava tega in naj raje poiščeva kakšen betonski blok na dnu morja, ki je ostal od koncesijskih boj in naj se priveževa kar nanj.Sidranje tu namreč ni priporočljivo, ker so na dnu morja verige s katerimi so povezani ti betonski bloki in sidro se lahko zatakne ob  verigo in ga ne izvlečeš več ven.Zato sva se tudi midva raje privezala na tak betonski blok. Ta dan sva preplula 53 milj
in dosegla max.hitrost 8,2 vozla.
Noč v zalivu pa je bila zelo mirna.