Mogenza piccola (Bohinca)

 

Pot: Rabeljsko jezero, čez Škrbino pod Škrapljo, vrh Bohince, Bavhica, jamarski bivak ter nazaj 

Okoli 12 km ter okoli 1000 višinskih metrov

Nad Rabeljskim jezerom je veliko visokih gora. Najbolj znane in obiskane vrhove sva že osvojila in sedaj je bila na vrsti Bohinca, manj obiskan vrh.

Pot se prične na sipinah Rabeljskega jezera in je nekaj časa skupna poti na Jerebico. 

Kmalu se stezi ločita, najina je označena s št. 654.

Prejšni večer nas je osvežila manjša ploha in svet okoli naju je bil obarvan rahlo rdeče, 

čez vrhove hribov pa je po plohi zasijala mavrica (naslovna slika). 

In zato so naslednje jutro v dolinah in nad Rabeljskim jezerom lebdele meglice, ki pa so hitro izpuhtele.

Najprej se steza vije skozi gozd. Na Škrbini pod Škrapljo pa doseževa skalnati del poti. 

 Kot povesta ti imeni, sva dejansko hodila mimo ostrih škrbin, brezen in škrapelj.

Za škrapljami se pokaže nekaj metrov gladke stene. Tu je pot varovana z jeklenico.

Če greš proti vrhu Bohince je potrebno zapustiti pot 654. 

Rahlo vidna steza, ki vodi na vrh je ponekod označena s skalnatimi možici. 

Ob poti občudujeva tudi takšno skalno okno ter dolino z Rabeljskim jezerom.

 Do vrha Bohince pa naju je čakalo še nekaj presenečenj.

 Steza je malo zakrita in na dveh mestih je precej izpostavljena. 

Nekaj metrov je bilo tu potrebno preplezati.

 

 Razgled z vrha pa je poplačal ves trud vzpona. 

Na spodnji sliki je Rombon ter greben ki vodi na Vrh Ribežnov. 

Lep je občutek, ko gledaš gore, ki si jih že prehodil in preplezal.

Na spodnji sliki je pogled na naš Mangart v daljavi in Jerebico spredaj desno.

Bohinca (1943 m) je še en dober razglednik. Nazaj grede sva se vračala še čez Bavhico 

ter obiskala še jamarski bivak. Vse te poti niso označene.

Na spodnji sliki je najin vrh Bohinca, slikan od Rabeljskega jezera. Pot do vrha ni preveč dolga, 

 ker pa ni v celoti označena, je mestoma težko sledljiva.

Takole pa je najina pot izgledala skozi oči sledilne aplikacije, ki rada riše bližnjice,

 kadar ne dobi sprotne satelitske povezave.

Rabeljsko jezero pa je precej toplo, ravno prav za uživaško namakanje v letošnjem prevročem poletju. Čeprav je v teh vročih dneh zelo obiskano, sva našla senčen parkirni prostor za avto 

in osvežilno kopel za naju. Tudi pozno popoldansko sončenje v takšnih razmerah zelo prija.

 

____________________

Lučka Bela - brezpotje do lovske koče na Brežicih

Pot: Lučka Bela, partizanska bolnica, gozdarska koča Podvežak, lovska koča Brežiči, lovska pot do Starih štal, Lučka Bela.

Razmere: brezpotje po grapah in grebenih gor do lovske koče, 

nadaljevanje po lovski poti do Starih štal in povratek po označeni poti nazaj v Lučko Belo 

 

Ker doma v dolini še vedno traja vročinski val, sva se tokrat spravila v vedno hladno Lučko Belo. Nameravala sva ponoviti pot, ki sta si jo omislila in pred nekaj dnevi izvedla najina planinska znanca, Zlatko in Pika.  Njuna smer pohoda se nama je zdela zelo zanimiva, 

zato sva sklenila, da jo bova poskusila izvesti tudi midva.  

Iz Lučke Bele sva krenila po kolovozu za partizansko bolnico. 

Od tu naprej sva pričela z blagim vzponom in prečenjem gozdne strmine.

Ponekod je bil večji ali manjši naklon strmine. 

Občasno sva ujela tudi nekakšno potko ali "gamsjo stečino".

Po kakšni uri prečenja grap sva izbrala eno, za katero sva upala, da bo imela obvladljiv izhod na kakšen greben v željeni smeri. V začetku je bila položna, kasneje pa vedno bolj strma z veliko grušča.

Sva pa uspela iz nje splezat na strm skalnat greben. 

Vedela sva, da je Zlatko postavil na svoji poti nekaj kamnitih možicev, 

da bi ponavljalci lažje našli pravo smer, vendar midva nisva videla nobenega. To je pomenilo, 

da sva plezala po drugem grebenu, zato naju je skrbelo, če mu bova kos. 

 Zgledalo je, da bo potrebna previdnost zaradi krušljivosti in prepadov na obeh straneh in 

da se nama zelo verjetno ne bo potrebno vračat in iskat nov prehod.

Res sva z grebena preko položnega gozda prišla točno do gozdarske koče.

Prispela sva torej na nama zelo poznano področje. 

 Zadovoljna sva nadaljevala do lovske koče pod Brežici.

Po kratkem počitku sva krenila na panoramsko lovsko pot do Starih štal (TUKAJ!  ),

po kateri sva že večkrat hodila. 

Utrinki z nje...

Zadovoljna s prelepimi utrinki ter potjo sva se začela vračati proti Starim štalam.

Pred Starimi štalami sva se srečala z najinima prijateljema Eko in Emilom ( Njun blog ). 

Skupaj smo se odpravili do votline na koncu doline, kjer je običajno lep dostop do hladne pitne vode. Tokrat vode tu ni bilo, malo višje v skalah pa jo je še vedno dovolj za odžejat.

Po počitku in malici smo sestopili po označeni poti nazaj v Lučko Belo. 

S te poti se prav lepo opazi lovska pot pod Lastovcem.

Sledilnik na aplikaciji je pokazal, da sva opravila 9,9 km poti

 ter nabrala pri tem 970 višinskih metrov. 

 

Je pa tukaj še nekaj izzivov, kako iz zaprte doline po bližnjicah doseči lepe vršace nad njo.

 

________________
 

Lovska pot od Brežicev pod Lastovcem in Desko

 

Pot: lovska pot od Brežicev pod Lastovcem, Stare štale, Vodotočnik, Lučki Dedec, Korošica, 

koča pod Moličko pečjo, Podvežak

Razmere: suho sončno vreme 

 

Tokrat sva želela ponovno prehoditi atraktivno neoznačeno stezo, ki preči prepadno steno pod Lastovcem in se pri Starih štalah priključi poti iz Lučke Bele na Korošico.

  

Potrebno je bilo nekaj truda, da sva našla njen začetek nad lovsko kočo na Brežicih. 

Steza se prične spuščati po strmih travah skozi gozd. 

Pod nama je Lučka Bela, v ozadju Konj ter skrajno levo del Velike planine. 

Razgledi so vseskozi bili zelo lepi.

Na vsakem kamnitem "pomolu" ob poti najdeva planike.

Pot vodi nad Lučko Belo pod Lastovcem in Desko.

Na dveh mestih je potrebno nekaj lažjega plezanja ter pazljivosti

Drugo mesto, kjer se je potrebno pazljivo spustiti navzdol.(slika spodaj).

Steza je resnično prelepo speljana .

Pogled nazaj na atraktivno stezo.

Pogled naprej, kjer pot vodi pod stenami ter nato navzdol do Starih štal 

ali pa navzgor naravnost do Vodotočnika.

Še en pogled nazaj ter fotografija za spomin.

Spustila sva se navzdol do ravnice Stare štale, kjer še vedno domujejo svizci. 

Slišala sva jih, videla pa ne.

Od tod vodi direktna pot preko strmine poraščene z ruševjem do Vodotočnika.

Na sveže je označena z rdečimi in zelenimi črtami ali pikami, zato je lahko sledljiva. 

 

Zopet sva občudovala srčkasto jezerce in naredila par zgovornih fotografij...  

... ter se povzpela še na Lučkega dedca (2023 m), do katerega ni bilo več daleč.

Pogled z Dedca proti vzhodu je bil še vedno jasen, 

medtem ko so zahodno stran že rahlo zakrivale meglice.

Na vrhu Dedca sva malicala poleg planik...

...ter občudovala Ojstrico v ozadju, kjer sva se potepala včeraj.

Do Korošice je pot hitro minila. Kočo pa so tokrat oblegali številni pohodniki, 

saj je bila sončna sobota. Zamikal naju je še pogled na lepo postavljeno kočo pod Moličko pečjo,

pa sva naredila ovinek še do tja.

Končno sva se le spustila po stezi do Podvežaka in najinega izhodišča.

 Tudi danes sva bila nagrajena s prelepimi vtisi z naših planin.  Aplikacija nama je  tokrat narisala pohodno krožno pot s skoraj 1000 višinskimi metri in 13,2 km poti.

 

________________