Turčija: jezero Van in krater Nemrut golu(vzhodna Anatolija)

 Prenočevala sva ob jezeru Van. To je največje jezero v Turčiji,

 razpostira se na nadmorski višina 1640 m. Samo za občutek velikosti jezera : 

po vzhodni strani sva se vozila ob njem nekaj manj kot 200 km, 

zahodna pa je malo krajša, okoli 150 km. Jezero je rahlo slano ter bazično,

 napaja pa se od majhnih pritokov iz okoliških gora. Je zaprto jezero, ki nima iztoka.

 Vulkanski izbruh je v prazgodovini blokiral iztok. 

Zaradi slanosti redko zamrzne, mogoče le na obalah severnega dela jezera.

  Jezero je na nekaterih delih turistično urejeno s plažami in površinami za piknike, 

ki so opremljeni z mizami, stoli in ognjišči. Predvsem ob vikendih se pari ali družine napotijo na take točke in tam preživijo cel dan. Za razliko od naših piknikplacov, tu ne prakticirajo na piknikih prav nobene rekreacije. Tu se samo dobro je in pogovarja.

 

 Velik del jezera pa je neturističen. Ob njem so majhne vasi.

 Za prenočevanje sva našla lep prostor na veliki plaži  pred vasjo Yesilsu. 

Izkoristila sva prijetno lokacijo, se v jezeru okopala in zaplavala, 

saj ima po najini oceni več kot 20 stopinj C.

 

Ko voziva po turških cestah naju stalno prehitevajo tudi tovornjaki, 

čeprav je najina potovalna hitrost  okoli 100 km na uro. Zlasti na vijugastih cestah navzdol po klancu znajo pokazati kako hitro se da peljati. 

Ob jezeru Van leži tudi mesto Van. Mesto je veliko, midva sva se samo zapeljala skozenj.

 Bolj je naju zanimal krater vulkana Nemrut in jezera v njem.

Za mestom Van se zapelješ proti jezeru Nemrut gulu in gori Nemrut. 

Na zgornji sliki je del jezera Van s pobočja gore Nemrut. 

 Nemrut je ugasel vulkan, čez rob kraterja pelje cesta na višini 2450 m 

in se nato spusti do velikega jezera na njegovem dnu.

Na zgornji sliki se lepo vidi del kraterjevega roba in jezero Nemrut na njegovem dnu.

Spodaj sva želela prenočiti. Včasih je to bilo možno, kar potrjuje zemljevid,

 ki ima še vedno označen  prostor za kampiranje. Sedaj pa te pred vstopom v krater ustavi vojaška oseba, ki te legitimira in pove, da moraš do 17. ure zapustiti območje znotraj kraterja. 

Zaradi naše varnosti, ker so notri doma medvedi.

Kolikor nama je znano, so tu medvedi že od nekdaj, le da so bili včasih očitno bolj gostoljubni. 

 Tako sva se le sprehodila ob jezeru Nemrut ter si ogledovala okolico. Nisva bila sama, bilo je še nekaj domačih obiskovalcev. Dva med njimi, mož in žena, sta se z nama zapletla v pogovor in nama predstavila mesto v katerem živita kot nekaj, kar morava obvezno obiskati. 

Zato sva mesto Mardin dodala v najin potovnik.

V kraterju sta še dva manjša jezerca.

Na gornji sliki je vidna cesta, po kateri se vstopa in izstopa iz tega medvedjega raja.

Še en pogled na del kaldere....in bilo je res lepo. Tu se dejansko opazi celoten obod vulkana, ki pa je toliko širok, da ga fotoaparat ne more zajeti v celoti. 

Prav lepo pa se vidi iz zraka:

(Spodnja slika je sneta s spleta) 

Zopet občudujeva jezero Van pod nama ter se odpeljeva dalje po vzhodni Anatoliji.

Od jezera Van dalje so na cestah pogosto vojaške kontrole. 

Vsi so zelo prijazni, večinoma jih zanima od kod sva ter nama zaželijo srečno pot.

Včasih preverijo tudi najine potne liste. 

_________________

Turčija: od gruzijsko - turške meje, mesto Ani ter do jezera Van(severna Anatolija)

 Dan, ko sva zapustila mesto Vardzia v Gruziji in želela prečkati turško mejo, se je pričel pestro. Najprej sva ugotovila, da imava "zašraufan" vijak v prednjo desno gumo. 

Glava vijaka je bila že kar obrabljena in lepo spolirana, torej ni od včeraj. 

Tlak v kolesu zgleda da ne pada. Torej brez panike. 

Bo pa potrebno zadevo čimprej sanirati, ker občutki o grozeči nevarnosti ostajajo. 

Že v prvem mestu Akhalkalaki je vulkanizer gumo zakrpal hitro in poceni.(5 GELov)

 

CESTA od Akhalkalaki DO TURŠKE MEJE:  Mesto Akhalkalaki omenjam zato,

ker gre od tu cesta v Turčijo. To je prvi mejni prehod v Turčijo na jugu Gruzije.

Na zemljevidu je označena kot hitra cesta. Mogoče je to včasih res bila, 

toda sedaj je to izrazito luknjast asfalt z zelo globokimi udarnimi  luknjami 

in posameznimi vložki luknjastega makadama. In tega je za okoli 30 km.

 Od vseh luknjastih cest je ta sigurno zmagovalka Gruzije in Armenije. 

Po taki cesti se vozijo številni kamioni in tudi midva nisva imela druge izbire.

Ker čuvava avto in nisva domačina, sva za te težke kilometre potrebovala dve uri.

 

PREHOD MEJE: Na gruzijski strani je vse potekalo hitro, saj sva bila edina z osebnim avtom med številnimi kamioni, ki so tu vozili v posebnem pasu. 

Na turški carini pa se je zakompliciralo, ker sva morala opravljati carinske formalnosti v isti koloni kot kamioni. Pred okencem je potrebno stopiti ven in na posameznih mestih urediti mejne formalnosti. Verjetno sva kakšno uro urejala zadeve od enega do drugega uradnika.  

Če seštejem luknjasto cesto ter urejanje carinskih formalnosti je bolje iti na kak drug mejni prehod.

 

 

Od meje naprej so se neprijetnosti dneva končale. 

Ko sva zapeljala na turške ceste je bila slaba volja hitro pozdravljena.

 Turške ceste so tudi tu na vzhodu lepe in pretočne, razen v mestih kjer se pretočnost upočasni..

 Voziva se po severovzhodni ravninski Turčiji z mnogimi polji, gledava velike, ogromne črede

(kakšnih 500 glav) krav ali ovac na paši.

 Prvi ogled je bil namenjen mestu Ani. To je staro mesto ob meji z Armenijo.

 

  Bilo je glavno mesto Armenskega kraljestva med leti 961 in 1045 in znano kot mesto s 1001 cerkvijo. Bilo je trgovski in religiozni center. 

Zaradi Mongolske invazije in potresov je propadlo do 18.stoletja.

 

Pod Unescovo zaščito je danes simbol armenske dediščine.

 

Razprostira se res na velikem področju, največ je ruševin, ohranjena je le cerkev na zgornji sliki. 

 

Ko sva zapustila mesto Ani, sva kmalu zapeljala na lepo kamnito področje proti mestu Igdir. 

Od tod je najlepši pogled na Ararat in njegov ledenik.

 

 Zanimivo je tudi mesto Caldiran, kjer je glavna ulica na pločnikih polna mizic in stolčkov 

za moško druženje ob pitju čaja. 

Vsi "čajčkajo"in ko sva šla mimo kot edina tujca, je gostoljuben lastnik prepričal tudi naju,

da sva potrebna počitka ob čaju. Potem naju je na svojo iniciativo še fotografiral, 

plačilo za čaj pa zavrnil, ker naju je on povabil.

Že večkrat sva doživela to izredno vzhodnjaško prijaznost in gostoljubnost,

vendar še nikoli od lastnika kakšnega lokala. 

 

Do jezera Van sva se vozila po neskončnih rahlo valovitih planotah. 

V Turčiji je potrebno prevoziti velike razdalje, toda ceste so tu resnično zelo dobre,

 zato kilometri hitro bežijo mimo. 

Pa še zanimivost, ki sva jo opazila. Po vaseh tudi tu pobirajo posušene kravjeke 

in jih zlagajo za zid ali pa na kupe. Za gorivo, kajti na teh višinah ni dreves,

 zime pa so mrzle in polne snega.

Na koncu dneva je potrebno vedno najti lep prostor za prenočevanje, 

ter začrtati plan naslednjega dneva.

Uspešno sva uredila še to.

 

_____________

 

 

 

Gruzija: prehod armensko - gruzijske meje in Vardzia

 Na armensko gruzijski meji je potekalo vse gladko in hitro.

 Armenijo sva zapustila na mejnem prehodu pri mestu Bavra. 

Od tam se dobro vidijo armenski hribi, ki so zasneženi nad 2700 m.

 Na meji morajo potniki tudi tukaj zapustiti vozilo, ter se peš sprehoditi skozi posebne prostore,

 kjer vse fotografirajo in žigosajo potne liste. 

Carinik pa je avto tokrat kar dobro pregledal, veliki nahrbtniki pa so morali po traku skozi skener. 

Vsi cariniki pa so bili zelo prijazni.

 Zelo hitro sva bila čez mejo in se odpeljala proti mestu Vardzia, ki leži na jugu Gruzije.

  

V Vardzio se pride skozi lepo in globoko sotesko.

 Ko se ta malo razširi, na desni zagledaš kup votlin, za katere ne dvomiš, da so delo človeških rok. 

To je podzemno mesto Vardzia. Vedela sva, da so v bližini tudi topli vrelci. 

Poiskala sva enega, ki je očitno v privatni lasti in ga je lastnik usmeril v mali pokrit bazen.

 Za kopanje nama je zaračunal 10 GEL na osebo. 

Voda je zelo topla (30 + C),  malo kisla in z zelo rahlim vonjem po žveplu.

Vardzia je podzemno mesto, ki se je začelo graditi v XII. stoletju

 in kmalu je tu nastal tudi velik samostan. Izdolbenih je bilo okoli 600 bivališč, 

veliko cerkva in kapelic, vinskih kleti in mnogo skrivnih tunelov, ki povezujejo in prezračujejo prostore. V enem od podzemnih rovov je tudi izvir pitne vode.

Mesto ima 13 nadstropij, je zelo obsežno. Že tisti del, ki je dostopen obiskovalcem, 

nisva uspela v celoti pregledati.

Propad mesta se je pričel, ko je potres porušil več sten mesta, 

v XVI. stoletju pa so mesto napadli Perzijci in premagali Gruzijce.

 

Mesto je ostalo zapuščeno. Šele ko je Gruzija leta 1991 postala samostojna,

 se je tu ponovno naselilo nekaj menihov, ki so ostali do danes. 

 

 Vstopnina za ogled podzemnega mesta je 15 GEL na osebo.

 

Mesto je veliko, vredno ogleda, ki lahko traja več ur, če to želiš 

ali se celo malo 'izgubiš' kot sva se midva.

 

Po kopanju, ogledu ter prenočevanju na makadamsko travnatem parkirišču

 točno nasproti podzemnega mesta, 

sva se odpravila dalje proti gruzijsko turški meji. 

 Odhod iz Gruzije pa sva zaključila s katchapurjem, 

eno od tradicionalnih gruzijskih jedi. Zelo okusno in nasitno.

Za prehod meje v Turčijo sva izbrala mejni prehod na jugu Gruzije za vasjo Kartshakhi,

 Dogodivščine v zvezi s tem bodo opisane drugič. 

.Med vožnjo do prehoda pa sva videla, senene kopice  zložene v nekakšne visoke piramide. 

Takšna praksa kmetov je doma tu v Gruziji in vzhodni Turčiji. 

Mogoče pa tudi kod drugod.

Zgleda da sva se znebila slabšega vremena,

spet naju čez dan greje sonce.

 

__________________

 

 

Armenija: Mont Ara (Arayiler, 2577m)

 

Pot: nekaj km za vasjo Karbi,  Mont Ara, krog okoli ognjenika in po drugi strani nazaj

Višinski metri: okoli 1200 m

Dolžina poti: okoli 15 km 

 

(Na naslovni sliki je zopet Ararat, ki ga gledava že nekaj dni, le če je jutro brez oblakov) 

 V načrtu sva imela, da se povzpneva na Mont Aragats, najvišji vrh Armenije. 

V prejšnjem pohodu do jezera Kari, ki je izhodišče za Mont Aragats sva ugotovila,

 da so razmere zelo slabe za vzpon. Nad 2600 m je zapadlo precej snega, 

orkanski veter pa je hribe delno okoval tudi v led.

Kaj pa zdaj? Še naprej čakati na boljše vreme in boljše razmere za Aragats?

  

Zato sva se odločila za vzpon na Mont Aro, ki je tudi mirujoči ognjenik a nižji kot Mont Aragats.

 Jutro je bilo še delno sončno toda hladno in zopet zelo vetrovno. 

Po travnatem grebenu sva se hitro povzpela do neimenovanih vrhov z višino okoli 2500 m. 

 Pot ni označena, je pa solidno sledljiva, če te ne ujame megla. 

Zadnji od vrhov pa je najin, Mont Ara. 

 Na vrhu Mont Are (2577 m) stoji razgledni stolp s križem na vrhu.

 

Zopet je pihal orkanski veter, verjetno to tukaj ni običajno za konec septembra. 

 Hitro sva se odpravila dalje, da bi obhodila cel krater bivšega vulkana. 

Sledili so si drugi in tretji neimenovani vrhovi, vsi okoli 2570 m.

 Pogled v dolino pod nama je iz ptičje perspektive razkril spodaj ležeča naselja,

njive, pašnike in sadovnjake.

Tam na nadmorski višini 1700 - 1800 m lepo uspevajo sadovnjaki z breskvami,

jabolki in slivami. Ugotavljava, da je sadje tukaj okusno. 

 

 Napotiva se še na rob bivšega kraterja (na spodnji sliki  oster greben na sredini).

 

Kmalu stopiva še na njegov končni vrh.

 Od tu pokukava v dno bivšega kraterja; mudi se, megla naju dohiteva.

Hitro nadaljujeva do naslednjega vrha, ki pa ima ime: ( Aqloraqar 2511 m).

Ta je malo težje dostopen.

 

V meglenem oblaku se pričneva spuščati po drugi strani vulkanskega oboda navzdol.

 Tu poti ni bilo ali pa je nisva našla. 

  

V dolino prispeva med takšnimi markantnimi monoliti.

Nekateri naju spomnijo na turško kapadokijo.

V navpični steni se pred nama prikaže vhodna stena jamske kapele.

  Kapela je posvečena sveti Barbari, ki je pri nas zaščitnica rudarjev. 

Obiskovalcev je bilo veliko, pod kapelo pa je na drevesih viselo veliko privezanih trakov.

Tako se tukajšnji verniki zahvaljujejo za ozdravitve ali za uslišane molitve.

Nekateri pa v znak zahvale postavijo pokončne kamnite plošče z vrezanimi križi in ornamenti.

Tudi teh je tu veliko. 

 

 Utrujena in zadovoljna se vračava v dolino in spotoma opaziva takšen most 

čez regulacijsko korito hudournika do sadovnjaka. 

 Opazila sva, da Armenci pogosto uporabljajo odslužena vozila še za kak drug svoj namen.

Kasneje sva videla, da so za premostitev neke reke uporabili kar star železniški vagon.

Kako so ga položili čez reko, je za naju nerešljiva uganka. 

V najini bližini spet dežuje, v gorah sneži, nočne in jutranje temperature so okoli ledišča, otoplitve in izboljšanja vremenska napoved ne kaže. 

Zato sva se nepreklicno odločila, 

da jutri zapustiva armenske hribe in se premakneva nazaj v Gruzijo.

 

______________