TURŠKO-GRUZIJSKA MEJA: Že na turški, prvi mejni kontroli morajo vsi potniki izstopiti iz vozil in se napotiti na osebni pregled. Vozniki avtomobile odpeljejo sami preko obeh mejnih kontrol. Potniki gredo peš po hodnikih podobno kot je to urejeno na letališčih. Na dveh okencih te poslikajo, na zadnjem pa žigosajo potni list in nato stopiš ven iz stavbe v Gruzijo. Tam pričakaš svoj avto.
Vesela ponovnega snidenja se v sobotnem popoldnevu znajdeva v vroči Gruziji.
Na meji zamenjava denar v gruzijske larije.(za 100 € dobiva 314 GELov - GEeorgijskih Larijev) ter kupiva internetno Sim kartico z neomejenim internetom za en mesec.
Takoj za mejo se prične plaža znanega gruzijskega letovišča Kvariati.
Temu primerno je povsod velika gneča, poleg ceste tudi na plaži, kjer se skopava in malo odpočijeva. Nato se odpeljeva proti Batumiju. Že daleč pred mestom padeva v hudo prometno gnečo, ki jo povzročajo krave na cestišču. Avtomobili se jim izmikajo levo in desno, nastajajo zastoji.
V naslednjih dnevih sva ugotovila, da so krave na cestišču običajna dnevna praksa.
Nihče se ne razburja, avti pa vijugajo okoli krav in če se da tudi okoli njihovih iztrebkov.
In tako je tudi bilo pred centrom Batumija.
Prometni zastoj naju je odvrnil od ogleda Batumija. Tako sva izpustila še eno nabito plažo, burno nočno življenje, ogled stolpnic ob morju, dveh velikih vrtečih se kipov, botanični vrt in vse druge mestne zanimivosti, kamor turiste vodijo agencije.
Raje sva šla prenočevat ob reko Chakhvistskali, kjer sva opazila prve viseče mostove,
ki so tukaj marsikje v uporabi, kot sva hitro ugotovila.
Najprej pa sva srečala velika drevesa evkaliptusa.
V naslednjih dnevih bo tukaj bolj deževno vreme, zato sva se odločila, da ne greva takoj med visoke gore na Kavkaz. Najprej si bova ogledovala jugozahodno Gruzijo. Vozila sva se ob narodnem parku Kolkheti ter opazovala gruzijske navade, opravila in hiše v katerih prebivajo. Tako sva kmalu ugotovila, da so velike rumene cevi ob cestah del razvejane plinske napeljave.
Narodni park Kolkheti pa je poln subtropskega rastlinja ( vse je bujno zeleno kot v džungli).
V tem delu Gruzije je subtropska klima kar pomeni vroče in vlažno ter obilico zelenja čez celo leto.
V Gruziji je veliko samostanov in cerkva. Ob poti sva obiskala prvega:
Sameba Jikheti nunski samostan. Tišina, mir,urejeni parki in lepa okolica.
Mladi evkaliptusi ob potki v samostanskem parku.
Prenočišče za naslednjo noč sva izbrala ob reki Tekhuri, kjer se nahajajo izviri tople vode Betlemi ter ruševine Nokalakevi. Ruševin cerkva si nisva ogledala, bila je namreč nedelja in turistični vrvež.
Tudi ob toplih izvirih za naju ni bilo več prostora, pa sva raje šla poiskat svoj nedeljski prostor ob reko Tekhuri, ki nudi kopanje v dovolj globokih tolmunih.
Naslednje, ponedeljkovo jutro, pa sva toplice imela skoraj sama na razpolago.
Zelo vroča voda izvira na terasi nad reko in se v potočkih se izliva v njo.
Ob reki je delno zajeta v številne male bazenčke, ki so že primerni za termalne užitke.
Nekateri so ob reki postavili svoje šotore in si privoščili večdnevno termalno razvajanje.
Midva pa se bova mogoče vrnila sem, ko se bova vračala iz hribov.
Ker je na tem področju še nekaj podobnih naravnih kopališč in toplic,
se zna dogodit, da se bova ustavila še kje drugje.
Ogledala sva si še samostan Martvili nad manjšim mestecem z istim imenom.
Vstop v samostansko cerkev pa nama ni bil dovoljen, ker sva bila glede na njihov hišni pravilnik preveč pomanjkljivo oblečena. Sva pa slišala, da je v cerkvi pravkar potekalo njihovo bogočastje.
Do samostana na griču vozi tudi manjša gondola, midva pa sva raje vzpon opravila peš,
saj nama že primanjkuje vsakodnevnega gibanja.
Z vijuganjem po regionalni cesti med kravami, konji in pujsi...
... sva si ogledovala gruzijske hiše ter se odpeljala proti mestu Zugdidi.
Tu stoji palača družine Dadiani, ki je obdana z lepim parkom. Sedaj je v njej muzej, ki pa je bil ob najinem obisku zaprt. Ob palači stoji manjša cerkvica ki hrani veliko pravoslavnih ikon.
Pot sva nadaljevala proti mestu Jvari in na sever proti Kavkazu.
Pokrajino Abhazijo, to je najbolj zahodni del Gruzije bova zaenkrat izpustila.
Leta 2008 je namreč prišlo do gruzijsko ruskih spopadov in političnih trenj zaradi možnega odcepa Abhazije. Še sedaj je politično nemirna.
Najina načrtovana pot bo vodila na sever v pokrajino Svaneti in na Kavkaz.
___________
Pot: mesto Mestia, greben Chkhuti ter nazaj
Ko si na pravi stezi, ta krene strmo navzgor skozi gozd vse do višine okoli 2300 m.
Greben je strm in poraščen s travo, razgledi pa so čedajle lepši.
Na spodnji sliki se morda zdi, da je pot položna. Videz vara, pet ur se dobro vzpenjaš...
...ponekod je travnat greben precej prepaden in je potrebna pazljivost.
Pogled na štiritisočake vse naokrog.
Prišla sva do višine 3115 m, greben se sicer nadaljuje do 3500 m vendar od tu dalje steza ni bila vidna. Precej je naloženega kamenja, svet postane krušljiv. 
V daljavi je eden od vrhov Skhara, 5193 m; ta spada med najvišje vrhove Gruzije. 
Na vrhu (3115 m) sva počivala in se razgledovala.
Ponovno Shkara, čisto naju je prevzel pogled na ta vrh.
Sedaj pa navzdol.
Na eni strani grebena je dobro viden ledenik ter dva izvira vode iz njega, 
Sva že na spodnjem delu grebena.
Ob poti je veliko takšnih vijoličastih rožic, ki jih ne poznava.
Čakal naju je še spust po travniku ter še pot po kolovozih do izhodišča.
Jutri bova izbrala spet kakšno lažjo pot, da se odpočijeva.
Objave
