Grintovec

Izhodišče:  spodnja postaja tovorne žičnice

Čas hoje: 1.50 do Kokrškega sedla(1793 m), 2h do Grintovca(2558 m)

Po dolgi sneženi zimi, ki ni dopuščala veliko varnih vzponov, je naju zamikalo pohajati malo višje in zato je bil Grintovec ravno prava izbira, da preveriva, če v Savinjskih vse štima..

Zgodaj zjutraj sva že bila pri spodnji postaji tovorne žičnice za Kokrško sedlo in ob 5.20 sva pričela vzpon proti Cojzovi koči. Poti se ne da zgrešiti; na kažipotu je pisalo, da je samo 2.15 ure do sedla. Najprej pot vodi skozi gozd dokler se svet nepreklicno odpre. Spodaj sva gledala dolino, ki se je prebujala v jutru. Nisva bila sama, kar nekaj jutranjih naspidiranih zagnancev v poltekaški opremi na palični pogon naju je prehitelo.

Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu so ravno odpirali, jutri, v nedeljo, naj bi bila tudi uradna otvoritev.  Na sedlu je bilo precej vetrovno.  Vetrnica, ki polni akumulatorje na koči, se je bučno vrtela, kar je naznanjalo, da bo pijača v hladilnikih ostala kljub sončnemu dnevu prijetno hladna. Po kratkem postanku sva se namenila kar naprej proti vrhu Grintovca. Travniki so bili že polni pisanih rožic in pot je zelo hitro minevala.  Steza se je vila tudi mimo dveh  majhnih zaplat snega. To pa je bilo v spodnejm delu tudi vse, kar je ostalo od velikih količin snega.

 Sneg se je obdržal le še na tako imenovani Strehi pod Grintovcem, kjer pa je bilo mogoče snežišče obiti po eni ali drugi strani. Proti vrhu je čedajle bolj pihalo in dva pohodnika, ki sta naju prehitela sta se zaradi vetra že vračala navzdol.

Na vrhu je seveda vedno prekrasno , cilj dosežen, razgledi čudoviti.

 V zavetju pred vetrom sva si privoščila zajtrk in opazovala meglice kako so se rojevale iz nič. Kar naenkrat se je v daljavi pred Kočno zgostila majhna meglica, rastla čedajle bolj, postala velik oblak, ki je popolnoma prekril Kočno in se nato usmeril še proti nam na vrhu Grintovca.

 Preden je meglena pošast dosegla še nas, pa se je zopet razblinila v nič. Druga meglica, ki je nastala malo kasneje, je dosegla še nas a se je za nami hitro razblinila v nič, tretja pa je bila bolj vztrajna - prekrila in obstala je na vrhu Kočne. Res jih je bilo poučno opazovati. Prava mala šola meteorologije.

Narava je res poučna, le učenci smo velikokrat tako obupno nedojemljivi...

Veter je tudi pojenjal in napotila sva se počasi navzdol.
Občudovala sva razglede v dolino, na mogočni Kalški greben in vedno prepoznavni Krvavec z značilnim stolpom. Hodila sva res počasi, posedala na soncu in ob poti raziskovala globoke škraplje in vrtače, ki domujejo na veliki terasi nad Sedlom. Na novo sva odkrila tudi brezno, ki nama je že veliko let znano in ugotavljala, da še vedno nisva bila notri, ker na jamarsko opremo kar pozabiva, ko se odpravima v gore. Zadovoljno sva opazovala tudi zakasnele planince - pohodnike?,  ki so se vzpenjali  pod žgočim soncem, saj je bila ura že enajst in se znova zavedla, koliko prednosti prinašajo zgodnji jutranji vzponi še zlasti v poletnih vročinah.

Dneva je bilo še dovolj pred nama tako, da sva se spomnila čudovitega razgleda z vrha Grintovca na Skuto.  In seveda je v srcu takoj vzklila želja,  da  bova naslednjič vključila  zraven še njo, saj jo že nekaj časa zapostavljava.











 Pri Cojzovi koči sva si privoščila zopet malico in čaj, ki je bil najin najdražji v hribih do sedaj - a pričakovana kvaliteta in količina nikakor nista dosegali hotelske cene 1.70 eur.

Počasna hoja navzdol s sedla je jasno odsevala najin skrit občutek, da se prekmalu spuščava v dolino in da bi mogoče lahko naredila vseeno malo daljšo pot...

Kakorkoli že; ob dveh popoldan sva sezula preznojene gojzerje, prijetno utrujena in zadovoljna.


Osvežila sva se s čofotanjem po potočku, ki se vije ob prašni cesti proti Kamniški Bistrici. Verjetno bi tam ostala malo dlje, če bi nama bila omogočena samota...

Ker pa sva tako zgodaj vstala sva si namreč zaželela popoldanske sieste a sva to željo lahko udejanila šele na majhni sveže pokošeni travniški livadi v ob potočku na poti domov še pred vzponom na Črnivec.

Ko sva se zbudila v pozni popoldanski uri,  sva složno ugotovila, da je zelo dobro zgodaj vstat; stati na  vrhu 2558 m gore  v jutranjih urah še boljše!  In če ti popoldan uspe še odspati manjkajoče jutranje urice v prijetni senci, je pa dan res dovršen!

Pa še fotografija Kočne z vrha Grintovca, tako da se vidi, da je sneg za to poletje  mogoče res zapustil naše gore.

Omišalj

                                              Omišalj idilično staro mestece na Krku

V soboto  začarano od sonca ,

sva šla malo prisluhnit morju in valovom v Omišalj ter pripravit jadrnico za kasnejša popotovanja.
Občasno je potrebno opravit kakšno delo tudi na vrhu jambora in kako to zgleda od spodaj navzgor se vidi po fotografiji.

Valov ni bilo, vetra ravno prav za lenobno premikanje

jadrnice po Kvarnerskemu zalivu, tja proti Opatiji in mimo Bakarskega zaliva lepo nazaj do privezovališča v Omišalju. 

Si že kdaj šel bos skozi zgodnje, zgodnje jutro po  skalah ob morju?

Si že kdaj gol brez misli plaval v jutranjem hladnem morju v mesecu maju

in poslušal valove morja in jutro, ki se prebuja?

Si že kdaj položil svoje telo na razgrete skale?

Si že kdaj hodil bos po vročem poletnem asfaltu?

Si že kdaj občutil toploto skal v večeru,

ko je sonce zašlo na drugo stran sveta?

Si že kdaj prisluhnil prebivalcem borovega gozda v večeru?

Si........

ker je  nova pomlad in zopet drugo poletje.

Si........

ker želiš pobegniti od glasnega sveta,

v bližino tebi dragih misli in odpreti srce v srečo.

Si.

Peca

Izhodišče: stari rudnik v Topli

Čas hoje:  4.30 skupaj

Hoditi sem pričela zgodaj zjutraj, zopet pobegnila iz preveč hrupnega in glasnega sveta v gorsko tišino ter opazovala severno stran Raduhe, kako jo je jutranje sonce malo obsijalo. Mislila sem si, danes   bo spet  en tak zlat, s soncem obsijan dan.

Začela sem hoditi pri rudniku v Topli. Par minut hoje  markacija vodi po makadamski cesti,  nato zavije desno na travnik, kjer se občasno pase živina potem  pa neprestano po gozdu.  Že kmalu se razcepi v dve poti, ena vodi na  vrh Pece čez Kneipsovo sedlo, druga pa prvo do Doma pod Peco. Na ta dan je bilo sedlo še kar precej pod snegom, (vsaj tako sem prebrala v hribi.net-trenutne razmere) zato sem se odločila  kar za  običajno pot, to je prvo do Doma pod Peco. Pot je zelo dobro markirana, nekaj malega se povesi v ravnino večinoma pa kar strmo v hrib tako,  da se pljuča res lahko nadihajo svežega gorskega zraka . Pod Malo Peco pa sploh ni bilo potrebno več gledati markacij,  saj je mlada trava jasno označevala pot do Doma pod Peco.

Dom so zjutraj ob 7h ravno odpirali zato oskrbnikov nisem želela motiti in sem nadaljevala pot kar proti vrhu Pece (2125 m). Na poti sem dohitela še dva planinca, ki sta imela enako smer kot jaz. Sledila sem jima in po 1h uri hoje od doma, smo prišli na vrh po zavarovani poti. Pot je že od srede aprila kopna, sneg leži le še v eni grapi, kjer je potrebno kakih 10 m stopiti strmo navzgor po snežišču.

Na vrhu sem bila že ob 8h zjutraj, kar me je zelo razveselilo, meglice iz doline so se pomalo začele dvigovati in tako napovedovale lep dan. Taka rana ura je ponudila tudi kar nekaj razgleda, delno so se videle Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke vse do Stola, ter Obir in Svinjska planina v Avstriji. Na drugo stran pa se je jasno videla Uršlja gora, Smrekovec in vse doline vmes od Črne do Mežice in Raven na Koroškem.

Čas je mineval, navzdol je tudi potrebno zopet priti in ob pomenku s prijaznima pohodnikoma po poti navzdol, je bil Dom pod Peco kar naenkrat pred nami. Tokrat so bila polkna na koči že odprta in  oskrbnik je že kuhal bograč za pohodnike, ki bodo lačni prispeli do koče.Jaz sem stopila še na Malo Peco odkoder se je odprl čudovit razgled na sam vrh Pece(Kordeževe glave) nato pa zopet odšla po prelepi a strmi gozdni poti v dolino,  nazaj do rudnika  Topla.

Ob poti je bilo kar nekaj sten in na njih so se naselili lepo cvetoči rumeni avriklji, toliko jih je bilo, da je stena izgledala kot v dolini travniki, ko na njih cveti rumeni regrat.

Zopet se mi je udejanil en prekrasen dan, samo zgodaj je potrebno vstati in se duša nasiti lepote narave, srce zaigra, telo pa zopet okrepi za napore naslednjega delovnega tedna ter za nove hribovske podvige.

Čaven in Golaki

Izhodišče: parkirišče pred tuneli nad Lokavcem

Čas hoje: 4-5 ur

Za danes sem si izbrala krožno pot : od tunelov nad Lokavcem, do Bavčarjevega doma na Čavnu, nato Kucelj na Čavnu ter nazaj mimo Male gore in po Srednje čavenski poti zopet do tunelov nad Lokavcem.

Torej ena  od številnih poti na Čaven se prične pred skalnatimi tuneli nad vasjo Lokavec po Srednje čavenski poti.

Pot je zelo položna, mehka ,posuta z borovimi iglicami in res paše na tak sobotni od sonca obsijan dan. Po kakšne pol ure hoje se del poti odcepi od Srednje čavenske poti  in  strmeje vzpne proti Bavčarjevi koči na Čavnu.

Po kratkem vzponu se odprejo  prekrasni travniki z pomladanskimi rožami kot so  narcise, avrikelj, petelinčki....ter razgledi nad Vipavsko dolino. Pod vrhom imenovanim Modrasovec na pogorju Čaven  že opazim Bavčarjevo kočo, ki  je lepo obiskana.

Pri koči so številni smerokazi za veliko različnih pešpoti, jaz pa sem nadaljevala pot proti Kuclju na Čavnu. Zopet malo dol in nato kratek vzpon na vrh imenovan Kucelj, kjer je nekaj planincev že uživalo v prekrasnem razgledu po primorskih planotah vse do tržaškega zaliva.

Nazaj sem se vračala po poti za Malo goro in kmalu se je prikazala idilična kočica na Mali gori, ki pa je žal bila zaprta. Če je koča odprta,  planinci lahko tu dobijo čaj.

Pot sem nadaljevala  zopet po razgledni Srednje čavenski poti. Steza se je vila ob steni Čavna, ponekod vklesana v steno, na enem predelu tudi varovana z jeklenicami.

Opazila sem plaz nad Lokavcem.

Nato je sledilo celo nekaj grobih melišč, apnenčasti skladi dajejo občutek kot da sem visoko v naših Alpah, čeprav se gibljem od 900 do 1200 m.

Gozdna steza je potekala skoraj zopet brez vzponov in spustov , mimo  prekrasnega  osamelega balvana ali kako naj mu rečem.

Po treh urah in pol sem se vrnila do avta in nato nadaljevala izlet do Male Lazne.  Vožnja po atraktivni avtomobilski cesti skozi nekaj skalnatih tunelov je hitro minila do Predmeje, od tu dalje pa proti vasi Lokve.

Na  poti med Predmejo in Lokvami  se sredi Trnovskega gozda nenadoma odpre velika jasa  imenovana Mala Lazna. Na koncu jase med bukovimi in smrekovimi gozdovi se skriva  koča v kateri ti ponudijo dobro domačo hrano. Tako okusnih palačink kot jih je tu pripravila oskrbnica koče, že dolgo nisem jedla.

Z jase vodijo številne poti,  med njimi v Veliko ledeno jamo, Mali Goljak, Mrzovec....Oskrbnik koče nam še pove, da je poleti tu polno italijanskih gostov, pozimi pa ogromno snega, ki je tudi v tej zimi 2010 skopnel šele pred kratkim, tako da je Velika ledena jama v mesecu maju še zaprta.

Z Male Lazne vodi ena pot do Iztokovega zavetišča pod Golaki, zopet idilična lesena koča z dobro hrano in prijaznimi oskrbniki.

Od koče do vrha Golakov je 40 minut hoje po gozdu, v katerem je polno skal. Skale so celo združene  v nekakšno zanimivo skalnato podlago, opazila sem tudi nekaj škrapelj.

Z vrha Golakov je čudovit razgled na Julijce na eni strani ter Notranjsko z njenimi planotami na drugi strani.

Trije možje v čolnu...

... da o ostalem sploh ne govorimo...

Tokrat sem bil povabljen na jadranje okoli Cresa. Stestirati je bilo potrebno novo jadro in to seveda lahko stori le uigrana moška ekipa, ki je primerno motivirana. In motivacije nam res ni manjkalo, saj je letos bilo le malo primernega vremena in časa. Do zdaj se je na naših jadrnicah večinoma delalo in jih pripravljalo za jadralsko sezono.

V petek popoldan sta me kolega dvignila na jambor, da smo namestili jadro tako kot je treba in pred tem ustvarili pogoje za namestitev, saj se je nekaj zatikalo. Za prvi test jadra smo nato takoj izpluli iz Omišlja na Krku da poiščemo malo vetra. Takoj nam je uspelo jadro natrgati, zato smo se vrnili v pristanišče in zopet sta me kolega dvignila gor, da sem jadro zakrpal. Utrujeni smo si privoščili obilno večerjo in šli zgodaj spat, da se spočijemo za izzive prihodnjih dveh dni.

Sobotno jutro nas je našlo že na poti proti severni obali Cresa. Sonce je vidno pridobivalo na moči, mi pa smo lovili veter v jadra in se trudili jadrati v načrtovanem kurzu.

Kmalu smo se uigrali kot ekipa, eden je bil za krmilom, drugi je skrbel za jadra, tretji pa je postoril vse potrebno na palubi ( in pod njo). Moram priznati, da nihče ni pretirano trpel, kajti jadra smo imeli kmalu natrimana, za krmilo pa je poskrbel najbolj zanesljiv mornar med nami - avtopilot.

Ko so prišli prvi močnejši sunki vetra, je šlo naše prednje jadro (genova) v franže, ker ga nismo uspeli pravočasno zviti. Tako smo imeli na naši poti še en problem manj, saj smo naprej jadrali le z glavnim jadrom.

Okrog tretje popoldanske ure smo prijadrali v Osor. Ker dvižni most, ki povezuje Cres in Lošinj, odprejo samo dvakrat dnevno (ob 9. in 17. uri), smo ta čas izkoristili za krajši ogled mesteca, okrepčevalno pivo in obvezno higiensko kopanje posadke. Plavanje in veslanje je potem bilo samoumevno. Morje je tokrat bilo dovolj osvežilno, zato smo bili po kopanju prijetno ohlajeni od sončne pripeke, ki nas je spremljala večino dneva.

Na drugi strani mosta smo najprej poiskali bencinsko črpalko, da bi bili pripravljeni, če bo naslednji dan res napovedano brezveterje ali močna tramontana v kljun. Ko smo napolnili z nafto vse razpoložljive kapacitete, smo odmotorirali do bližnjih Nerezin, kjer smo si lahko izbrali privez, ki nam je najbolj ugajal. V juliju ali avgustu bi bili srečni, če bi sploh dobili prost privez, sedaj pa je bil celo brezplačen.

Po obilni večerj je sledil obvezen pohod čez mesto, potem pa smo utrujeni pozaspali vsak v svojem kotičku barke.

Po opravljeni jutranji toaleti smo takoj izpluli na zadnjo etapo naše odisejade. Ker je bil za vse nas naslednji dan že deloven, smo morali poskrbeti za dovolj hiter tempo, da bi se pravi čas vrnili domov.

Samo eno jadro nam ni zadoščalo, zato je skoraj ves dan predel še motor.

Plohe so bile povsod krog in krog, ko smo se bližali Krku; a nas ima Bog rad, pa nam je omogočil, da smo si lahko privoščili ob Plavniku še eno kratko kopanje, nato pa smo se mimo vseh teh grozečih oblakov popolnoma suhi pripeljali v domačo luko. Z mislimi sem že v prihodnjem vikendu, ko bova z ženo spet na morju - tokrat na svoji barki.

30.maraton Radenci

Samo polmaraton sva odtekla, 21098 m  ampak uradni naziv prireditve  je  30.maraton Radenci.

Organizatorji polmaratona zelo očitno niso verjeli uradni vremenski napovedi, ki je obljubljala velike količine dežja in spremljajoči veter in so nam kar poškropili poti, da tekači ne bi tekli v prahu makadama.

Imeli so prav - dežja ni bilo. Odslej bomo o vremenu spraševali le še gasilce - po možnosti te iz Radencev!

Ali se splača vstati  na sobotno jutro, v  zlati rani jutranji uri,  ko uradna vremenska napoved obeta dež,   pogled v nebo nabito s težkimi deževni oblaki pa tudi enako?

Seveda, da greš v naliv in veter odtečt dobrih 20 km v drugi konec Slovenjie?  In z mislijo, da sem že cel teden vnaprej neumno preverjala  vreme ob večkratdnevnem klikanju v vsevedni računalnik, če bi si slučajno vreme le premislilo in nam naklonilo malo sončka?

Niti v zadnjem delčku  duše se mi ni  porajalo takšno vprašanje o smislu takih in podobnih akcij. Sem pa se že vprašala zakaj se mi takšne dileme ne porajajo.

Verjetno zaradi naslovnih verzov najinega bloga...Zunaj pa dež in zeleno sonce....in voda na ustnicah...in grem; svet pod lahkimi koraki, misel nad oblaki.

Zaradi sanjavih misli nad oblaki, zaradi veselja nad premagovanjem težnosti zemlje in doživljanjem svobode, zaradi preiskušanja svojega telesa in duše, se poraja užitek ob uporni moči svojega  bistva proti vsemu, kar teži  v podrejenost ali žalostno pritlehnost. In seveda ob zavedanju, da sem v bistvu le nihče ob pogledu na veličastno stvarstvo našega Stvarnika.

Takole sva oblekla nove tekaške hlačke in majico našega velikodušnega sponzorja z mislijo, da bo nov material zadržal mokroto, ki naj bi pršela z neba,  nama pa pripomogel  hitre lahkotne noge. Bistvo je pozitivna misel, ki je vedno bila in bo tudi v bodočnosti pol uspeha.

Tek  je minil presenetljivo prijetno, namesto običajne vročine, ki smo jo premagovali v prejšnjih letih, je bilo tokrat prijetnih 11 stopinj Celzija, ki so motile verjetno le 'ta črne favorite' iz Kenije, ki so zato zaostajali za svojimi najboljšimi dosežki, medtem, ko smo jih navadni rekreativci celo izboljševali.

Tudi postojanke z okrepčilnimi pijačami ob progi so bile letos še bolj na gosto, zato nihče ne more reči, da je po krivdi organizatorjev trpel žejo.  Dežja v času tekme ni bilo, vreme skoraj idealno, če odštejem občasni veter v sunkih čez prekmurska polja.

Moj končni čas pretečenega polmaratona mi je bil  zadovoljiv, čeprav pa sem si rekla, naslednjič  bo res potrebno odteči cel maraton,  ker rezerv je še bilo.....

Po prihodu v cilj sva iskala znane obraze vendar smo se vsi nekako porazgubili in ker je obljubljeni dež končno začel pršeti, sva se tudi midva odpravila proti domu in zapustila prekmurska polja in ravnice, z mislijo, da se drugo leto zagotovo zopet vidimo, če ne še prej , seveda.