Tokrat sem bil povabljen na jadranje okoli Cresa. Stestirati je bilo potrebno novo jadro in to seveda lahko stori le uigrana moška ekipa, ki je primerno motivirana. In motivacije nam res ni manjkalo, saj je letos bilo le malo primernega vremena in časa. Do zdaj se je na naših jadrnicah večinoma delalo in jih pripravljalo za jadralsko sezono.
V petek popoldan sta me kolega dvignila na jambor, da smo namestili jadro tako kot je treba in pred tem ustvarili pogoje za namestitev, saj se je nekaj zatikalo. Za prvi test jadra smo nato takoj izpluli iz Omišlja na Krku da poiščemo malo vetra. Takoj nam je uspelo jadro natrgati, zato smo se vrnili v pristanišče in zopet sta me kolega dvignila gor, da sem jadro zakrpal. Utrujeni smo si privoščili obilno večerjo in šli zgodaj spat, da se spočijemo za izzive prihodnjih dveh dni.
Sobotno jutro nas je našlo že na poti proti severni obali Cresa. Sonce je vidno pridobivalo na moči, mi pa smo lovili veter v jadra in se trudili jadrati v načrtovanem kurzu.
Kmalu smo se uigrali kot ekipa, eden je bil za krmilom, drugi je skrbel za jadra, tretji pa je postoril vse potrebno na palubi ( in pod njo). Moram priznati, da nihče ni pretirano trpel, kajti jadra smo imeli kmalu natrimana, za krmilo pa je poskrbel najbolj zanesljiv mornar med nami - avtopilot.Ko so prišli prvi močnejši sunki vetra, je šlo naše prednje jadro (genova) v franže, ker ga nismo uspeli pravočasno zviti. Tako smo imeli na naši poti še en problem manj, saj smo naprej jadrali le z glavnim jadrom.
Okrog tretje popoldanske ure smo prijadrali v Osor. Ker dvižni most, ki povezuje Cres in Lošinj, odprejo samo dvakrat dnevno (ob 9. in 17. uri), smo ta čas izkoristili za krajši ogled mesteca, okrepčevalno pivo in obvezno higiensko kopanje posadke. Plavanje in veslanje je potem bilo samoumevno. Morje je tokrat bilo dovolj osvežilno, zato smo bili po kopanju prijetno ohlajeni od sončne pripeke, ki nas je spremljala večino dneva. 
Na drugi strani mosta smo najprej poiskali bencinsko črpalko, da bi bili pripravljeni, če bo naslednji dan res napovedano brezveterje ali močna tramontana v kljun. Ko smo napolnili z nafto vse razpoložljive kapacitete, smo odmotorirali do bližnjih Nerezin, kjer smo si lahko izbrali privez, ki nam je najbolj ugajal. V juliju ali avgustu bi bili srečni, če bi sploh dobili prost privez, sedaj pa je bil celo brezplačen. Po obilni večerj je sledil obvezen pohod čez mesto, potem pa smo utrujeni pozaspali vsak v svojem kotičku barke.
Po opravljeni jutranji toaleti smo takoj izpluli na zadnjo etapo naše odisejade. Ker je bil za vse nas naslednji dan že deloven, smo morali poskrbeti za dovolj hiter tempo, da bi se pravi čas vrnili domov.
Samo eno jadro nam ni zadoščalo, zato je skoraj ves dan predel še motor.
Plohe so bile povsod krog in krog, ko smo se bližali Krku; a nas ima Bog rad, pa nam je omogočil, da smo si lahko privoščili ob Plavniku še eno kratko kopanje, nato pa smo se mimo vseh teh grozečih oblakov popolnoma suhi pripeljali v domačo luko. Z mislimi sem že v prihodnjem vikendu, ko bova z ženo spet na morju - tokrat na svoji barki.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar