Ojstrica

Pot: Planina Podvežak - koča na Molički planini - stara Kocbekova pot - M.Ostrica - Ojstrica 

Jutro na planini Podvežak je veliko obetalo.

Koča na Molički planini je samevala; tod res ne hodi veliko planincev.

Vstop na staro Kocbekovo pot je označen z novimi markacijami. 

Še pred leti ta pot ni bila markirana.

Na poti ti srce zapoje od lepih razgledov naokoli.

Lepotice planike vzdušje še polepšajo.

Na M.Ojstrici je občutek že veličasten.

Pogled navzdol na prehojeno pot še povečuje zadovoljstvo.

Po robu dalje do okna je pa potrebno že bolj previdno.

Veliko okno ima stalen prepih - tokrat osvežilen.

Malo okence proti vrhu Ojstrice je pa z manjšim prepihom.

Z vrha Ojstrice ( 2350 m ) proti Rinkam in Skuti so pogledi vedno čudoviti.

Letos je manjše snežišče ob poti obstalo še do sedaj. Verjetno bo pričakalo tudi nov sneg.

Pogled na pogorišče koče na Korošici je še vedno žalosten. Tudi nadomestnih kontejnerjev še ni.

Nad Srebrnim sedlom so se zopet začeli nabirati oblaki. A bova ponovno mokra?

Nad V.zelenico in V.vrhom so se oblaki tudi nabirali. Sumljivo je ...

Pogled nazaj na prehojeno pot. Kmalu bo treba to ponovit!

Pohajanje po lepi poti nazaj proti planini Podvežak spada že med del zasluženega počitka.

Doma le še kakšna osvežilna pijača in obujanje spominov na prehojen dan.

_________________________

Srebrno sedlo, Najvišji rob

Pot: Lučka Bela - Korošica - Srebrno sedlo - Najvišji rob - (Zeleniške Špice) in nazaj

Višinska razlika: okli 1200 m

Čas: tam nekje okoli 8 ur



Pot iz Lučke Bele je bila v zgodnjem jutru mokra, preveč zaraščena z ruševjem, vendar samotna.

Na Ojstrici so se kljub zgodnjemu jutru že opazili planinci. Ni presenetljivo, 

saj so bile tudi za to popoldne napovedane nevihte.

Ostanki pogorišča koče na Korošici seveda samevajo, a so ob njih pravkar betonirali temelje za namestitev treh kontejnerjev, kjer bo oskrbnica Mojca do zgraditve nove koče lahko stregla planincem. Pri prečenju pobočja za Korošico, so naju pozdravili svizci z glasnim žvižganjem. Fotoaparat je ujel le enega, ki se je sončil na skali.

Že pred poldnevom so se po vrheh pričele preganjati megle. Na Srebrnem sedlu ( 2115 m )

sva zavila še na  levo, na Najvišji rob ( 2127 m - Zeleniške Špice).

Pogled navzdol na Zeleniške špice je vedno čudovit.

In sedaj je to kar je, megle so se dvigovale in spuščale, razgledi so bili vedno močneje okrnjeni.

V ozadju so se je proti Korošici valili grozeče črni oblaki. Pogled  do njih pa je vseeno lep.

Ko so se megle za trenutek dvignile, se je ponovno prikazala Ojstrica, Škarje ter Babe pred Planjavo.

Pobočja vse naokoli pa so vsa v cvetju, čudovito so obarvana.

Zaslišala sva padajoče kamenje, zato sva se ozrla naokrog in na grebenu zagledala nekaj gamsov.

Vedno bolj nama je bilo jasno, da plohi ali nevihti ne bova mogla uiti in res se je zgodilo tako.

Med sestopanjem v dežju, mokra do kože, sem skoraj stopila na gada. Pripravil se je na  obrambo in naju pozorno opazoval. Midva pa njega.

Ko sva premočena sestopila v strmo grapo Lučke Bele, pa se je ponovno prikazalo sonce.
Za naslednje dni in nove poti.