Krofička

Krofička: 2083 m
Čas: okoli 6 ur
Pot: Logarska dolina-Klemenča jama. Sredi Kopinškove poti na Ojstrico se levo odcepi neoznačena stezica proti Krofički.
Razmere: sončno in toplo.

Že več let sva gojila željo, da se povzpneva na Krofičko enkrat tudi po lovski poti s sedla pred Ojstrico.

Končno sva tudi to željo uresničila.

Našla sva neoznačeno stezico za na Krofičko, ki se odcepi s Kopinškove poti na Ojstrico. S te steze se kmalu preide v gruščnato pokončno grapo. Iz grape pot zavije desno. Sledi nekaj izpostavljenih skalnih mest, ki so zavarovana s staro jeklenico. In že sva se znašla na čudovitem Zadnjem travniku pod Krofičko.
To je najin novozakupljeni apartma, ima razgled skozi nova okna,
ima mehko ležišče...vse naokrog pa čudoviti planinski raj.

Kaj ni prelepo? Znano vprašanje, ki si ga neprestano ponavljam.
Meglice so se prerivale nad Rinkami, desno je Mrzla gora, levo je Turska gora, spodaj pa dolina s slapom Rinka in Okrešljem.

Nasproti naju na drugi strani Robanovega kota, sta samevala Veliki vrh in Velika zelenica.

Na čudovitem Zadnjem travniku se je pot zopet čudovito izgubila in kaj sedaj? Nebesno znamenje kaže, da tale pot ni čisto prava.
Torej bo treba naravnost navzgor pa potem malo desno, pa tako nekako naprej.
Saj bova našla prehod; redko se zgodi, da ga ne najdeva in se morava vrniti.

Nekaj glasov se je slišalo s poti na Ojstrico nasproti naju, midva pa sva uživala v samoti, saj stezice ni bilo več, ljudi pa tudi ne.

Malce predaha med iskanjem prehodov za na vrh sva si privoščila in nekaj dela s poziranjem je tudi bilo...

Rožice so bile vse okrog naju, pa sva marsikatero povohala in fotografirala.

Končno sva prilezla na vrh Krofičke - 2083 m,
 tam pa je že bilo nekaj pohodnikov, 

ki so si raje izbrali "normalno" pot za na vrh.

Malica na vrhu, doline pod gorami, je lahko še kaj lepšega?

Sestopila sva po markirani poti navzdol do Klemenče jame. Pot je senčnata, po severni strani gore, bila je mokra in spolzka. Zato se nama je spust zdel dolg. Pot se je vlekla, vendar se s tem nisva obremenjevala.

 

 V dolini pa nama je slap Palenk s čudovito toplo vodo priskrbel krasno kopanje in lep zaključek izleta. Je lahko kje še kaj lepšega?

_____________________________

Burja ne popušča

Že drugi dan ob hrvaški obali piha močna burja.

 Vročinski val je izginil takoj po prvih sunkih burje, ki je ponekod orkanske moči; 60 do 90 vozlov piha.

Tudi na Krku je težko najti zaklon pred njo.

V Šilu udarja s celo močjo preko Vinodolskega kanala, kjer se rojeva.

Na rtu Sv. Maraka je burja še močnejša.

Plaža ob kempu sameva, če odmislimo redke sprehajalce psov, ki so tukaj po čutu dolžnosti.

Morje se peni in zaganja moker veter daleč v notranjost otoka.

 Če želiš ostati suh, ni dobro hoditi preblizu obale.

Sredi rta so ostanki prastare cerkvice, verjetno iz V. ali VI. stoletja.

V Vrbniku pa burja udarja res z vso silo.

Zadovoljna sva, da sva to burjo doživela na kopnem in ne nekje sredi morja,

 kot je bilo že nekajkrat v preteklih letih.

Burja očisti misli in srce. To pa ima ceno.

______________________