Uršlja gora

Izhodišče: Sleme
Čas: 4 -5 ur
Nedeljsko jutro je bilo v dolinah ponekod  megleno, vendar se je dalo slutiti, da je le malo višje dovolj sonca.
In res je bilo tako. Kot ponavadi sva na Slemenu pustila avto ter se odpravila v mrzlo, vlažno ter megleno jutro - soncu nasproti.
Že takoj na začetku so nama družbo delale brezštevilne mušnice, ki v svoji rdečkasti lepoti prav pritegnejo poglede nase.

Ponekod se je nebo otreslo meglic in takole napovedovalo vsaj nekaj osončenih uric.

Ko sva se od Križana povzpela do tistega velikega pašnika sredi pobočja gore se je pričelo tisto zaradi česar sva prišla sem....

 Igra sončne svetlobe ter meglic....

...takoj zatem pa so meglice pospešeno bežale s pašnika nazaj v dolino...

... kot da so imele dovolj poziranja...

 ... so se odkotalile proti dolini...

... naju pa pustile bleščečemu soncu in tudi s tem sva bila presrečna; vsaj jaz ki sem kar naprej govorila kako je to lepo, tako da me je že Lojze zasumil, če morda nisem prišla z Marsa, kjer je vse enolično ...

In tako sva se počasi odpravila navzgor skozi gozd do vrha Uršlje gore

Občasno se je še vedno pripodila kakšna zaostala meglica, kot pozabljen otrok velike ciganske družine :-)

Ne gre brez tega, da ne bi vsaj malo počivala; predvsem zaradi lepega občutka, da sva nad oblaki...

Od včerajšnjega dežja je bilo vse napito z vlago, tako so le skale nudile dovolj udobno mesto za sedenje in meditacijo.

Zato pa je bilo ozračje sprano in vidljivost odlična kadar so se meglice dovolj umaknile.

Radijski 'svetilnik' je na novo prebarvan.

Le kaj se dogaja na tem otočku?

In koliko nas je bilo pri koči? Menda ne veliko, vsaj tako je rekel nekdo, ki je že odhajal navzdol.

Ena mlada družinica, ki je prinesla svojega naslednika sem gor kar v nahrbtniku, dva para najinih let, ki smo greli naše stare kosti na soncu, en gorski kolesar, en gorski tekač, ena majhna skupinica korošic ter še ena skupinica korošcev...

V koči pa samo dve oskrbnici; nobenega gosta, se ve. Vsi smo se greli pred kočo, pod toplim jesenskim soncem.

Razgled na koroško stran ni bil pretirano zanimiv...

...a raje tak razgled kot pa prehitro vračanje nazaj v meglene doline...

Pašnik nad Križanom pa so zopet zavzele meglice...

Samo ena krava je pozirala redkim popotnikom, ostale so ... počele kdove kaj v zavetju megle.

V naslednji uri sva poleg obilice mušnic srečala še tri krepke in zdrave jurčke, ki sva jih rešila iz meglenega gozda in jih ponesla svetlejši bodočnosti naproti. Kdo ve ali bodo s tem dosegli svoje življenjsko poslanstvo? Vsekakor pa so naju tako navdušili, da bova morda šla tudi midva enkrat za spremembo spet namensko v gozd iskat njihovo zdravo sorodstvo. Zadnja leta namreč pobereva le tiste slučajne gobe, ki se nama pojavijo na najinih poteh.