Groser Speikkogel / Koralpe...

... ali po naše Golica ( 2117 m)
O čem govorim, ko govorim o teku, je naslov knjige uspešnega japonskega pisatelja Harukija Murakamija.

 In o čem govorim jaz, ko razmišljam o zimi, ki sva jo užila danes na Golici?

V tem sobotnem jutru je bila cesta iz doline lepo splužena, toda še vedno snežena, vse do parkirnega prostora smučišča Koralpen.

Nato si natakneš turne smuči in izbiraš svojo pot navzgor. Seveda, če si tu prvič kot midva in se po vrheh podijo megle, je pot samo začrtana v najinih mislih, da je pač potrebno navzgor.  Ko je več snega, je nabolje iti levo od največjega parkirišča in nato po grebenu navzgor.

Bolj ko se vzpenjaš, bolj ti je jasna geografija grebena Golice, zlasti ko so se megle razkadile in so se vrhovi zableščali v soncu.

Najhujša strmina je bila že za nama (spet sva izbrala najbolj strmo varianto, vsaj meni se je zdelo tako) in sedaj se je pričela simfonija v belem. (no ja seveda bi beline lahko bilo več oziroma bolj na debelo).

Proti vrhu so bile travnate planjave spihane in tudi danes je mrzel veter krepko pihal po grebenu. Le kje je tistih šest stopinj, ki jih je zjutraj obljubljal lokalni avstrijski radio? Jih še manjka vsaj šestnajst!

Ampak že to, da kraljujeva nad oblaki je velika radost!
























Menda je tudi cesta bila nekje blizu. Ampak tudi tako je lahko prometni znak popolnoma uporaben.

Hitro sva se povzpela nad 2000 m in vrh z dvema svetlečima žogama je opazen že od daleč. Tisti, ki se na to spoznajo, pravijo, da sta to radarja; nama je glede tega popolnoma vseeno, sta pa koristna za orientacijo, da je nama popolnoma jasno, kam morava priti.

Še nekaj snežišč je potrebno prečiti. Opasti ni in tudi nevarnosti plazov ni enkrat za spremembo.

 "Dve žogi" na vrhu sta bili vedno bližje, vetra pa vedno več.

Le še par korakov je do vrha na katerega vodi čisto ta prava asfaltna cesta, ki jo je malo pred nama uredil 'ratrak'. Tako se do radarjev vzpenjava po 'sveže pečenih vafljih'.

V tem delu dežele se je kar na hitro pooblačilo in še vedno ni bilo tistih obljubljenih šest stopinj Celzija. Glede na to, da se mi je skoraj"zanohtalo", ko sem slekla rokavice, da bi fotografirala, bi glede na izkušnje ocenila, da je bilo vsaj minus 15 stopinj Celzija z močnim vetrom.

Pod vrhom sva si odpela smuči. Ni nama bilo za telovadit s smučmi po spihanih in pomrznjenih skalah do vrha Golice.

Z malo trme in vztrajnosti je uspel tudi najin vpis v knjigo še preden so prsti odpovedali poslušnost.













Malo pod  vrhom Golice je v eni od radarskih zgradb bilo odprto predverje. Tam sva se malo okrepčala in se opremila za spust v dolino.

Vedela sva, da bo spust bolj kratek, (prekratek da bi trajal do mraka) zato sva vijugala bolj počasi. Smuka je tu res nezahtevna.
Najprej sva prismučala do Koralphaus - planinske koče pod vrhom Golice. Tudi ta je bila odprta, a naju ni uspela zvabiti noter. Če bi bilo sončno, bi gotovo posedela pred njo kakšno urco in se razgledovala po dolini in bližnjih vršacih.S te opozicije se lepo vidijo tudi naše gore.

Takole se je videla Uršlja gora ter celo dim iz šoštanjske termoelekrarne v ozadju.

Malo sva užila še mehkega"celca".

Smuka se je prehitro končala, tako lepo bi se lahko peljala še ure in ure. Ampak tokrat ni šlo.

Še nekaj pogledov nazaj...

 nato pa v dolino skozi meglice...