Puščavski vihar pa nazaj do Sidi Ifni(ja)

 V Bir Anzeraneu sva se odločila, da ne bova nadaljevala prečenja saharske puščave po pistah in se pričneva vračati po normalni cesti nazaj na sever.

 Damjan in Tonja sta prečenje nadaljevala in po kakšnih 400 km prispela v Laayoune.

Bir Anzerane je znan po vodnjaku z dobro pitno vodo, lastili so si ga Saharci,

 sedaj je tu vojaška postojanka Maročanov, nekaj hiš in trgovina.

In to prav zanimiva in dobro zavarovana pred puščavskim vetrom.

V močnem puščavskem vetru s severa sva se tudi midva odpravila naprej po cesti, 

ki je bila težko prevozna zaradi viharnega vetra in zametenega cestišča.

Takšen vihar nosi pesek po zraku, ceste se pogosto sploh ne vidi.

 Je veliko huje kot vožnja v megli ali snežnem metežu, ki smo jo vajeni doma.

Kamel veter nič ne moti, lepo mirno mulijo tisto kar raste tam, 

čeprav midva ne vidiva, da bi rastlo kaj užitnega zelenja. 

Močan veter, ki je nosil puščavski pesek je bril tri dni. 

Tik ob morju je bilo malce bolje in spet sva opazovala kamele.

Saharski pesek prodre vsepovsod; malo odpreš vrata in že ga imaš v avtu.

Pravzaprav prihaja notri po vseh možnih poteh.

Na srečo so avtopralnice pogoste in za 5 € prav lepo operejo avto od zunaj

 in s kompresorjem izpihajo peščeni prah tudi iz notranjosti. 

Nisva verjela, da bo čiščenje tako enostavno. 

Pa sva čez nekaj dni videla da se da tudi tako zaprašen avto dobro očistiti.

V Laayounu se lahko zavije zopet v notrajnost do Bou Kraa, rudnika fosfatov.

 Od rudnika vodi tekoči trak do pristanišča in je menda viden celo od satelitov.

Zaradi močnega peščenega vetra sva ta ogled izpustila.

Po treh dneh se je veter malo polegel in na cestah so cestarji opravljali svoje delo.

Tale sipina ob vsakem vetru vdre na cestišče in nakladalec sproti odstranjuje nanose peska.

Takšnih grozečih sipin je bilo kar nekaj za videt.

Vedno zanimivi pa so otovorjeni avti. 

 Maročani so pravi strokovnjaki za naložit tovor v višino ali širino.

V Sidi Ifniju sva si želela ogledat znane klife na plaži Legzira, ki smo jih na poti navzdol izpustili.

Situacija je taka, da so vse makadamske dovoze in kolovoze zasuli ter onemogočili dovoz do klifov razen po cesti, ki vodi do vojaške postojanke (te sva se izognila, ni se nama dalo pogovarjat z njimi). Edini možen dostop do klifov je po asfaltni cesti z napisom plaža Legzira ali daleč peš iz Sidi Ifnija ob plaži (to nisva preizkusila, če je res tako).

 Informacijo podajava zato, da ne bi kdo iskal dostopa tako kot sva ga midva. Preiskala sva namreč vsak kolovoz ali cestico, do klifov pa nisva prišla.

Na koncu asfaltne ceste je majhno parkirišče za katerega je potrebno plačati 20 dirhamov.

 Parkiranje je možno tudi ob cesti pred tem.

Plaža je resnično lepa, dolga, obdajajo jo klifi čudovitih barv.

Če hočeš na drugo stran morskega okna, se moraš paziti občasnih velikih valov.

Če greš bos in zavihaš hlače, morda ostaneš s suho obleko in samo opranimi nogami.

Najdba na plaži.

V Sidi Ifniju sva obiskala še tržnico, kjer so nakupovali le domačini.

Take tržnice se nahajajo v vsakem mestecu, spektakularne za nas so predvsem na jugu države. 

Cene so nizke, trgovci pa glasno hvalijo svojo robo in tu resnično lahko dobiš vse potrebno.

S prelepimi vtisi sva zapustila Zahodno Saharo.

 Niso naju motile ne pogoste kontrole policije na cestah, ne vojaki , ki ne pustijo prenočevat ob obali.  Tudi stalnega vetra in peščenega vetra sva se nekako navadila.

 Ljudje so tu prijazni, družabni, cene so nizke.

Vračava se  v notranjost Maroka v Antiatlas.

__________

 

Zahodna Sahara III, prečenje puščave od Aousserda do Bir Anzaranea

z varnega Legleta se odpravimo na tretji del prečenja Sahare.

 Do sedaj nam je Sahara vzela eno gumo...

... ene kratke hlače in nudila obilo enkratnih doživetij in veliko lepot. 

V zgodnjem jutru se odpravimo na pot.

Takoj zagledamo kamele, še vedno se jih nismo dovolj nagledali.

Nekaj km iz Aousserda proti jugu krenemo s ceste na saharsko pisto. 

 Pričakovali smo, da je veter v prejšnjih dneh nanosil veliko peska na njo. 

V začetku je že tako kazalo.

Pista se je nato izravnala in vozili smo dalje. Po nekaj km se ustavimo pri ostankih prastarih grobišč. Pojavljala so se v velikem krogu ter različnih oblik.

Torej so tu v prastarih časih živeli narodi o katerih ne vemo nič ...

Pri nas se ustavijo Saharci z džipom in vprašajo, če rabimo pomoč. To je tu običajno.

 Če kdo kjerkoli stoji, se vsak ustavi, pozdravi in vpraša če je treba kaj pomagat. 

To spada k saharskemu bontonu.

Zdi se da kamele nimajo nič proti, ko se takole vozijo. Jamrati začnejo šele, ko se jim približamo.

Tu je običajno, da se kamele pasejo prosto in občasno jih gredo Saharci iskat z džipom. 

Včasih takšno iskanje traja tudi do mesec dni.

 Ampak vredno je,vsaka kamela ima za Saharce visoko tržno vrednost.

Zapustimo ta grobišča in zopet v širino puščave.

Kmalu najdemo tudi saharske bučke, ki prosto rastejo. 

Damjan pove, da jih imajo Saharci za zdravilo.

Ta pista velja za težje prevozno zaradi pogostih peskovnih nanosov.

 Kmalu sva opazila, da je res tako. Obstala sva v globokih kolesnicah, 

avto kljub 4x4 pogonu ni mogel splužiti količin peska.

 Do obeh osi sva obtičala v globokem pesku.

Poleg tega se je ugotovilo, da prednje vlečne kljuke ni možno namestiti,

 ker je notranji navoj pripravljen za manjšo. Ko smo razmišljali kako dalje,

 je pripeljal mimo španski džip. Odkopali smo zadnji kolesi in osvobodili obe osi,

 pa je nas hitro potegnil ven na trdnejšo podlago.

 Pomoč je prišla ravno ob pravem času. Džip je odbrzel dalje, mi pa smo si oddahnili.

Damjan je še dalje iskal poti primerne za naju. Najin avto je bil absolutno prenizek za današnje pogoje. Še enkrat sva skoraj obstala in še nekajkrat se je Lojze strokovno izzvil iz peščin.

 Zelo je napredoval v tehniki vožnje po mehkem pesku.

Nekje pred Bin Anzeranom po kakšnih 100 km prečenja, smo naleteli na cesto v gradnji. 

Potekala  bo od vojaške baze Gleibat El Foula pri mavretanski meji do Bir Anzerana. 

Z veseljem smo jo koristili na odsekih, kjer je bila že prevozna.Sonce je zahajalo, začel je pihati puščavski veter, mi pa smo bili še vedno globoko v puščavi.

Ustavili smo se sredi ničesar, odvrgli spodnjo zaščito karterja pri najinem avtu, ki nam je napol odpadla. Ni je bilo mogoče pričvrstiti nazaj, ker je bila preveč poškodovana od "pluženja" peska v puščavi.

 

Ob tem smo uživali v barvah sončnega zahoda.

V ravnini opaziš zemljino senco in tudi mi smo jo.

Utrujeni smo zaspali in naslednje jutro doživeli celo dežek v puščavi,

 kar celo minuto je komaj opazno rosilo.

In sedaj dalje do Bir Anzerana. Dogodivščine pa se bodo še nadaljevale...

Nov dan pričakujemo še vedno navdušeni nad bivanjem v puščavi.

________

Leglet

Leglet leži zahodno od vasi Aousserd, na vzhodu Zahodne Sahare. Področje sestavlja venec vzpetin visokih do 500 m, ki se dvigajo nad ravnico puščave. (naslovna slika).

Iz obmorskega mesta Dakhla se ena izmed cest vije v notrajnost zahodne Sahare proti vasi Aousserd,

 ki se nahaja blizu mavretanske meje. 

Okoli 200 km je te ceste in take daljave so nama postale že običajne.

V tej vasi je poleg bencinske črpalke in male trgovinice le nekaj hiš. 

Je pa zato velika vojaška postojanka.

 Na začetku ob tej cesti opaziva takšne posebne skulpture, ki pritegnejo oko.

 

Posamezne kamele nam prečijo cesto, kmalu pa zagledamo tudi velike črede kamel.

Cesta do Legleta je novejša, celo asfaltirana in nas udobno pripelje 

do izdatnega vodnjaka v mali ravnici sredi vrhov.

Tu prespimo v objemu puščavske tišine. 

Naslednji dan se zato spočiti odpravimo na pohod po okoliških vrhovih.

Najprej prečimo zapeskano dolinico...

...nakar se pričnemo vzpenjati, da pridemo do naslednje velike kamnite doline.

Seveda tu ni poti. Nekajkrat je strmina kar konkretna tako da malo poplezamo. 

Obema pasjima spremljevalcema pa pomagamo da splezata navzgor.

Pogled navzdol na peščeno dolino, ki smo jo prečili, nas prepriča,

 da smo že zelo daleč od našega tabora.

Opazimo drevo atil. Domačini narežejo vejice in jih uporabljajo namesto zobne ščetke.

Seveda smo morali to tudi poiskusiti in naši zobje so se kmalu belo bleščali. 

Nekaj vejic atila je tako šlo z nami.

Najvišji vrh nad Legletom je že pred nami.

Sedlo pod vrhom, kjer pokukamo na drugo stran puščave. 

Ničesar ni do obzorja.

Okno pod vrhom je zelo prepišno. Doseže pa nas internetni signal,

 ki ga spodaj ni bilo, tako da to lepo izkoristimo. 

Dva dni zapored smo bili ponovno brez povezave s svetom

Na vrhu pa piha tako močno, da se komaj obdržimo na nogah.

Pogled v dolino proti Aoussardu ter drugi skupini vzpetin je zaradi močnega vetra malo meglen.

( še isti dan smo puščavski prah začeli pošiljati proti Evropi 😊)

Sestopili smo po lepi kamniti dolini na drugi strani vzpetine.

Vmes najdemo vodo ujeto v kamniti kotanji. Domačini to imenujejo gelta.

V poznem popoldnevu je že pošteno vroče, ko stopamo nazaj po peščeni dolini. 

Naš pohod je trajal kakšne štiri ure in premagali smo približno 500 višinskih metrov.

 Barve pokrajine v zahajajočem soncu...

...ter zjutraj, ko jih sonce zopet obsije. 

Mi pa se odpravimo na drugi del piste, ki nas bo peljala v brezpotja velike puščave.

___________________