petek, 1. marec 2024

Antiatlas do mesta Tata


Pot: Tafraout,  Azgour, Talbourt, Tata
 
Iz Tafraouta sva se odpeljala po glavni cesti za Igherm ter opazovala cvetoče mandljevce.
Nisva želela voziti po glavni cesti, zato sva v Azgourju prečila vrhove Antiatlasa do Talbourta.
Cesta je asfaltirana; vzpne se na 1800 m višine. 
Presenetilo naju je, da sva na cesti srečevala velike črede kamel. 
Eno izmed njih, ki je štela čez dvesto glav, sva čakala ob robu ceste precej dolgo, da je šla mimo.
 Z zanimanjem sva jih opazovala. Zanjo so skrbeli trije pastirji.
S tistim, ki je hodil zadnji, sva se tudi na kratko pogovarjala.
Vrhovi segajo vse do 2300 m, vsaj tile okrog naju.
Berberske vasi se stiskajo na pobočjih.
Razgaljene kamenine Antiatlasa pa so privlaćne za oko s svojimi toplimi barvami. 
Od svetlo do temno rjavo-rdeče, ponekod črtaste...
...ter različnih oblik...
...v dolinah pa so posamezni markantni osamelci.
Na tej poti do mesta Tate sva srečala veliko kamel; v južnih predelih puščave jih nisva videla toliko.
V tem predelu se nahaja tudi dosti starih vodnjakov. 
Voda je dobra, zato sva obiskala enega od njih in se oskrbela s svežo pitno vodo.
Po tistem, ko sva s trudom napolnila najine posode, sva opazovala dve na videz krhki domačinki,
 kako sta urno in brez težav dvakrat izvlekle vedro s 25 l vode iz globine dvajsetih metrov.
Mesto Tata leži v resnično velikem Ouedu Tata. V središču mesta so hiše z lepimi oboki.
 Tam je tudi živahna tržnica, 
na kateri je moč kupiti poleg obilice sadja in zelenjave vse od obleke do tehnične robe.
Pravzaprav je v vsakem malo večjem naselju nek bazar ali tržnica. Tam kjer ni množičnega turizma, se da zelo poceni kupovati vse tisto, kar ponujajo turistom v velikih mestih. 
Tudi zato nama odgovarja potovati po poteh, 
kjer prodajalci ne gledajo na naju s pohlepnimi očmi.
_____________

 

sreda, 28. februar 2024

Tafraut in Obarvane skale

 
Do Tafraouta sva se peljala po cesti čez prelaz, 
ki je na višini kakšnih 1700 m in poteka skozi Taourirt.
Prispela sva skoraj direktno do križišča ceste, ki vodi do obarvanih skal.
Podroben opis tega kraja je v Damjanovem blogu ( TAFRAUTSKA POBARVANKA )


Pokrajina okoli obarvanih skal je tudi posebna.
 Kreacije kamnov naju malo spominjajo na Kapadokijo v Turčiji.

Seveda so to zanimive kreacije umetnika iz leta 1984.
Sedaj pa so turistično zanimive.
Vendar turistov ni veliko, do sem namreč vodi prašna cesta,
 večina jih ostane v campih pred Tafraoutom.
Midva sva tukaj ostala dva dni v družbi Damjana, Tonje, Roka in Nastje.
Pokrajina okrog pobarvanih skal nama je bila še bolj zanimiva, ... 

... zato se ta dva dneva nisva mogla nagledat vseh impresivnih oblik kamnite krajine.
Campi v Tafraoutu so zelo veliki in turistov je kar precej v mestu.
...in posledično so tu cene višje kot drugod na jugu.
V mestu sva dopolnila zaloge vode in hrane za naslednje dni.
Najlepši pa so gotovo obiski tržnic in opazovanje domačinov in njihovih navad.
V objektiv sva ujela med drugim tudi gospo v berberski noši.

 Po dveh dnevih počitka v miru in tišini sva se odpravila naprej.


_________________


torek, 27. februar 2024

Po Antiatlasu do Tafrauta


 
Pot. Sidi Ifni-Taghjijt-Aguerd-Izerbi-Ait Abdelkader-Taourirt-Tafraout
Iz Sidni Ifnija sva izbirala lokalne ceste proti severu. 
Takoj sva začela opažati drugačno pokrajino.
Rdečkasta zemlja, drevesa atila, akacije in argana ter takšni kaktusi med njimi (slika spodaj)
Cesta naju je zapeljala skozi prve oaze...
...ter vasi.

Od Aguerda dalje pa se je pričelo res lepo področje s kanjoni ter v njih oaze z berberskimi vasmi.

Prvi dan sva zaključila v kanjonu Oued Tamanart.
 Po dnu kanjona je še vedno stara cesta, ki pa je žal mestoma prekinjena z globokimi jarki, 
ki so jih povzročili občasni hudourniki. Tišina v kanjonu je bila slišna; tako lepo je bilo. 
V Maroku in drugih puščavskih deželah so najnevarnejši hudi nalivi. 
Presušena in zbita zemlja jih ne more dovolj hitro popit, zato nastanejo močni hudourniki,
 ki odnašajo vse pred seboj.
Nova cesta pa je vklesana v steno soteske.
Kasneje sva si privoščila še sprehod po oazi Simughen.
Spodaj na sliki je oaza Simughen od zgoraj,
 ko sva se zapeljala na vrh kanjona na višino okoli 1000 m.
Vodnjaki ob tej poti imajo vsi dobro pitno vodo.
Iz obiska puščave sva se naučila, 
da je pokrivalo domačinov najprimernejše za tukajšnje razmere.
Oaze, ki sva jih gledala spotoma, so prijetne za oko in počutje.
Cesta se nato povzpne še višje mimo oaze Igmir...
...ter dalje se nato spustiva navzdol do samotne čudovite oaze Aoukerda.
Aoukerda je majhna oazica z nekaj tam živečimi domačini. 
Oaze so med seboj povezane s potmi po ali ob kanjonih. Odkar so povezani tudi z asfaltnimi cestami, teh starih poti nihče več ne obnavlja, pa so mnoge zato opuščene.
V oazi se vidi, da mladih ni, včasih urejeni vrtovi v terasah so sedaj prašni in zapuščeni.
Odpravila sva se na pohod navzdol po nekdanji stari poti po kanjonu Aoukerda...
...videla celo del kraške jame s kapniki...

..in uživala v razgledih navzgor ter v globoki tišini v kanjonu. 
Pohod je trajal dobre tri ure in bi lahko trajal še več, če bi se tako odločila. 
Nama je bilo vse kar sva videla in doživela tukaj tako zanimivo, 
da nisva opazila koliko časa sva že tu.
Med drugim sva srečala za trenutek celo tri popolnoma črne divje prašiče,
 ki sva jih presenetila pri popoldanskem počitku v senci palm. 
Pri izhodu iz Aoukerde sva našla tudi čudovito razgledno ploščad za prenočevanje.
Žal sta jo našla še dva manjša avtodoma, zato tokrat nisva prenočevala v samoti,
 kar običajno prakticirava.
Pogled navzdol z najine ploščadi v kanjonu.
 Prelepo je bilo. Le sončni zahod je prej in sončni vzhod kasni za kakšne pol ure,
 ker so okrog visoke stene lepih sotesk.
________________