Turčija; od doma do Istanbula

  Odločila sva se za najhitrejšo pot do Turčije, zato sva uporabila avtocesto 

Celje - Ljubljana -  Zagreb - Niš. Dan sva zaključila v zelo lepi soteski južno od Niške banje. 

Če ne bi imela že izbrane cilje, bi si to sotesko ter stene nad njo prav gotovo ogledala. 

Pustila sva jo za drugič. 

Prehod meje v Bolgarijo je potekal hitro, avtocesta do Sofije je lepa, prazna in kilometri so se dejansko hitro  nabirali. Avtocesta okoli Sofije ni preveč pretočna, tako sva tam malo obtičala v prometnem zastoju. Sledil je prehod meje v Turčijo, kjer so naju zadržali za kakšno uro. 

Potrebni dokumenti za prehod meje so potni list ter prometno dovoljenje za avto in zelena karta mednarodnega avtomobilskega zavarovanja.

Velja omenit še nekaj uporabnih informacij: takoj na turški strani si lahko nabaviš SIM kartico za internet (priporočava Turkcell ), HGS nalepko, ki je potrebna za turške avtoceste ter zamenjaš nekaj denarja z domačo valuto.  HGS nalepka se sicer  kupuje na poštah ( ptt-bank) kjerkoli v državi. 

V petek popoldne sva bila prepozna za nakup nalepke.

Razložili so nama, da jo moraš kupiti najkasneje v petnajstih dneh po prihodu, nato pa se ti vse poračuna. Tako sva nalepko lahko kupila šele v ponedeljek in sva se tri dni vozila brez.

Pokrajina od meje do Istanbula je ena sama valujoča travnata ravnina, ponekod z obdelanimi polji.

 Tudi ceste so ravne in do Istanbula vse poteka brez zastojev. 

Pred Istanbulom sva si zaželela še kopanja v morju ampak sva to dosegla šele v predmestju Istanbula. V mesto sva se pripeljala ob obali Marmarskega morja. Takoj sva naletela na prometno gužvo, 

s katero sva se bolj ali manj uspešno spopadla.

Oddahnila sva se šele na obali, kakšnih dvajset kilometrov pred strogim centrom Istanbula. Prijetno sva bila presenečena, kako lepo in prijazno je urejena obala v tem velemestu. 

Ob obali so parki in sprehajališča, domačini v njih posedajo, se družijo ob ognjih, jedo in se veselijo življenja. Otroci se podijo, norijo, žogajo, kotalkajo, rolkajo. Tudi kopajo in sončijo se nekateri a so v manjšini. Tudi midva sva takoj sprejela njihov način dojemanja svobode bivanja in sva z veseljem pripravila najino mizico ter si priredila pozno kosilo ter uživala skupaj z njimi. 

Domačini so ob obali uživali vse do poznih večernih ur,

 midva pa sva omagala prej in se spravila k počitku.

Po mirni noči sva se spočita že v zgodnjem jutru odpravila na ogled starega dela Istanbula. 

Tako sva se dokaj izognila običajni cestni gneči.

 Parkirala sva na plačljivem parkingu ( 50 TL za 10 ur ali 5 TL/uro). Ugodno, ni kaj!

Do starega dela mesta sva imela slabo uro hoje. 

 

 

 Zgoraj je Znamenita Hagija Sofia, ki je zdaj muzej, ter vrsta zgodnejših obiskovalcev.

Kasneje je bil ta trg nabito poln.

Predverje Modre mošeje, ki še vedno vrši bogočastje vernikov, 

delno pa je odprta tudi za turiste.

Za ogled moraš biti primerno oblečen ter bos.

Grande Bazaar je ob nedeljah zaprt tako da sva se morala zadovoljiti z ogledom malega bazarja.

Za vstop v trdnjavo in palačo Top kapi je potrebno plačati vstopnino.

Ogledala sva si še lepo urejen park ob Top kapi. Ob njem je nekaj muzejev, tudi arheološki.

Za muzeje si nisva vzela časa. Morda kdaj drugič.

Še en pogled na Modro džamijo.

Turki so zelo podjetni in tako so naju vabili na dvourni ogled Bosporske ožine z ladjice. 

Ko sva izlicitirala še ceno na 30 eur za oba, sva ponudbo sprejela. 

Sva zadovoljna z ogledom.

Top kapi še z morske strani.

 

 

 

 

Pri vožnji skozi Bospor gor in dol lahko občuduješ veliko krasnih arhitekturnih mojstrovin;

 džamij, dvorcev, vil in ogromnih palač. 

Tudi cesarska palača stoji tik ob obali.

V Istanbulu bi lahko ostala še nekaj dni in pohajkovala po ulicah, bazarju in obali 

a sva se odločila, da bo za zdaj dovolj. 

Sva se raje odpeljala pod morjem skozi tunel v azijski del Istanbula, 

ki pa nama je postregel z drugačno sliko.  

Pestrega prometa skozi mesto sva imela dovolj in še preveč, 

zato sva se skozi številne cestne deteljice, krožišča in križišča ob hitri kaskaderski vožnji meščanov uspešno in brez praske prebila ven iz mesta in se napotila na sever do obrežja Črnega morja. 

To pa bo končno malo zaslužnega dopusta!

______________________

 

Velika Lelija

 

Pot: izhodišče za Veliko Lelijo je s ceste med zaselki  Kalinovik in Čemerno.

Čas:okoli 7 ur

Pot najprej vodi po makadamski cesti in kolovozu nato pa zavije v gozd.

Da Lejla ni pogosto obiskana sva opazila, ko sva občasno trgala pajčevine (čeprav nenamerno) 

in se gostila z malinami ob poti.

Nekje na pol poti sva prispela do travnate ravnice s studencem in zelo visoko travo.

Med travami pa so bila področja borovnic. 

Tudi ta so bila nedotaknjena, zato sva se ob njih rada ustavljala.

Ko sva že mislila, da sva blizu vrha, sva bila le na manjšem travnatem sedlu,

 za katerim je sledil še polurni vzpon na vrh.

Te pol ure je bila pot večinoma skalnata. Za naju prijetna sprememba.

Žal so se tudi tokrat pripodile megle in zakrile večino hribov okoli naju.

Velika Lelija. (2032 m).

Velika Lelija je bil še zadnji dvatisočak, ki sva ga tokrat obiskala v BIH. 

Vrhov in gora je tukaj veliko, navdušili so naju tako zelo, da se sem še vrneva. 

Že imava naštudiran plan obiska za naslednjič. Ko bo pač prišel na vrsto.

Vrhov in gora je tukaj veliko, navdušili so naju tako zelo, da se sem še vrneva. 

Že imava naštudiran plan obiska za naslednjič. Ko bo pač prišel na vrsto.

 

_____________

 

 

Bregoč

 

Pot:  Orlovačko jezero, Bregoč, Kozje strane, Orlovačko jezero

Čas: okoli 7 ur

Zelengora slovi kot najlepši del planin v BIH.

Vsaj tako pravijo nekateri domači planinci s katerimi sva se pogovarjala. Drugi prisegajo na Prenj.

 Zato sva se odpeljala še tja, da vidiva iz prve roke, kje je lepše. 

Do Orlovačkega jezera je možno priti iz Čemerna  ali pa Kalinovika. 

Ker sva bila včeraj na Magliču, nama je bilo priročno peljati iz Čemerna, 

kjer je naju pričakalo 20 km makadama do Orlovačkega jezera. 

Ali je bil makadam slab ali dober - to je očitno stvar osebne občutljivosti, zato se s tem več ne ukvarjava.

Zelengora je bila v tem jutranjem času res prekrasna.

Barve trav so se prelivala iz oranžne, rjave do temno zelene. 

Vrhovi segajo tam nekje do okoli 2000 m in vsi so večinoma travnati. 

Na gornji sliki je Stog nad Orlovačkim jezerom.

Pogled na Bregoč, najvišji vrh Zelengore.

Bregoč (2014 m)

Z Bregoča sva sestopila in se povzpela še na Kozje strane (2013 m). 

Spodaj je pogled s Stran na Bregoč.

Za popoldne so bile napovedane nevihte, pa se zaradi ljubega zdravja nisva dolgo zadrževala na vrhovih.

Da bi si pot le malo podaljšala, sva naredila še krog pod Orlovačo in Orlovcem. 

Tu poti ni bilo, oziroma je občasno izgledalo, da  le hodi kdo tu. 

Tu in tam se je namreč videla poležana trava.

Pred koncem poti, ko sva naredila res lepo krožno pot preko planjav Zelengore, 

pa je naju je skoraj ujela nevihta. A sva tudi tokrat imela srečo. 

Mimo je z džipom pripeljal domačin s katerim sva se zjutraj spoznala in naju je med nevihto zapeljal po cesti mimo jezera pa vse do najinega avta.  Ufff, za las sva ostala suha.

Hribovje  Zelengore je večinoma travnato; podobno je našim Karavankam. 

Okoli Orlovačkega jezera je postavljenih nekaj vikend hišic in ob koncu tedna zna biti tu zelo hrupno, 

vrti se roštilj in muzika. Velja omeniti, da je tu tudi veliko borovničevja in brusnic. 

Ko sva se vračala po cesti do Kalinovika sva opazila, da je kljub makadamu cesta bolj prometna. 

Avti in tudi kolesarji so pogosti. tako da sva ocenila, da je Zelengora prilubljena pri tukajšnih prebivalcih.

Tudi nama je bilo tukaj všeč.

A dileme ali je lepši Prenj ali Zelengora nisva rešila.

Nama je povsod v hribih lepo. Zato bova jutri že na naslednjem hribu.

____________

Veliki Maglič

Pot:  dolina Sutjeske, Prijevor, Veliki Maglič, Trnovačko jezero, Prijevor

Čas okoli 7 ur 

Iz soteske Sutjeske ter Tjentišta vodi v začetku asfaltna cesta do vstopa v nacionalni park, nato pa naprej makadamska do Prijevora, kjer je izhodišče za vzpon na Veliki Maglič. Asfalt je slab z občasnimi velikimi luknjami, makadamska cesta ima nekaj spodjedenih klančin.

 Do izhodišča pohodniške steze je kakšnih 15 km vožnje.

Večerni pogled z izhodišča proti Zelengori. 

na izhodišču do Magliča je obširen parkirni prostor, možno je tudi kampiranje. 

Blizu je odličen izvir mrzle in okusne vode in dober internetni signal. 

Tisti, ki se jim smili lasten avto, se za 20 Eur na osebo pripeljejo iz Tjentišta sem gor 

s kombiji nacionalnega parka.

Na aplikaciji sva imela označeno pot direktno navzgor na Maglič z Prijevora.

Pot je bila resnično strma ...

Najino izhodišče je že daleč spodaj.

Proti vrhu Magliča je nameščenih nekaj jeklenic.

Do vrha Velikega Magliča (2389 m) sva potrebovala dobri dve uri in pol hoda.

Žal so nama megle grozile, da nama bodo zastrle razgled.

Grožnja se je malo prehitro tudi uresničila. Megle so se hitro dvignile in naju osamile. 

Odločila sva se za hiter sestop proti Trnovačkemu jezeru.

Najprej sva sestopala po travnatem grebenu in preko črnogorskega Magliča nato se spustiš po strmem melišču navzdol in takrat sva končno zagledala Trnovačko jezero. 

Po vsej poti je menda prelep pogled na Durmitor. Midva tega zaradi megle žal nisva doživela.

Pred jezerom prestopiš državno mejo in vstopiš v nacionalni park Črne gore. 

Poteka kontrola osebnih dokumentov in pobiranje vstopnine 1 Euro za Park.

Ob jezeru je majhna koča z nekaj prenočišči. 

V jezeru se je možno kopati ter tudi kampirati ob njem.

Pogled od jezera navzgor, ko so se megle za trenutek odmaknile.

Od jezera se je potrebno pomakniti po dobro označeni poti še nazaj do Prijevora preko Suve Jezerine.

Malo gor in dol, maloštevilni pogledi so bili prelepi. 

Zgoraj je pogled na kanjon Peručica, kjer je še eden od redkih neokrnjenih parkov  v EU.

Najin lep gorski krog sva torej zaključila v Prijevoru in tam še enkrat prespala. 

Vesela sva bila, da sva za Maglič izbrala pot naravnost od izhodišča navzgor, sicer pa je pot malce slabše označena. Kot sva ugotovila kasneje, je ta pot  opisana kot ena izmed lepših poti za Maglič v knjigi Planine BIH. Ko bova ponovno prišla sem, da si Maglič ogledava brez megle, bova to pot ponovila na enak način.

 

__________________

 

 

Nekropola - Kaursko groblje

Med potjo sva večkrat opazila stara grobišča  s stečki in ob enem od njih sva se danes zvečer tudi ustavila.

To je nekropola Prečani pod Treskavico.

Področje s stečki je zelo obsežno in preraslo z visoko travo, zato si ga nisva v celoti ogledala.

Toda že tisto, kar sva videla, je na naju pustilo globok vtis in občutek mističnega prostora.

Izraz ,Kaursko groblje' izhaja iz muslimanskega sveta in pomeni grobove nevernikov.

In teh starih neverniških pokopališč je v Bosni in Hercegovini presenetljivo veliko.

Več o nahajališču: KLIKNI ZA :/kaursko-groblje/#

_____________________