Škrbina za Gradom

Pot:  Erjavčeva koča na Vršiču - Zavetišče pod Špičkom - Škrbina - delno na Pelc nad Klonicami in nazaj
Razmere: sončno
Čas: okoli 9 - 10 ur
Višinska razlika: okoli 900 m

Ali naj greva na Jalovec ali pa kam drugam? 

 Ker je Jalovec v teh dneh zelo oblegan sva izbrala manj obiskan Pelc nad Klonicami.

Od Vršiča se vije  lepa pot do Zvetišča pod Špičkom, malo gor, malo navzdol, 

malo skozi gozdiče. Tudi dva studenca sta vmes. Ker pa sta bila suha, sva si vzela čas 

in jih popravila tako da se je voda zopet lepo stekala v korito.

V tej simpatični kočici je tudi letos oskrbnik velenjski alpinist Fux, 

ki je odličen poznavalec slovenskih gor. Lepo ga je bilo po dolgem času spet videti 

in prijetno je bilo malo kramljati z njim.

Od zavetišča sva pot nadaljevala v krasno tiho krnico, posuto z veliki balvani.

Na spodnji sliki je Jalovec zavit v oblake.

Vrh Škrbine za gradom - 2277 m ter pogled navzdol v dolino Bale in Koritnico.

 Levo vodi oster in strm greben na Pelc. Zelo je ozek že na začetku in prepaden na obe strani.

 Ker tokrat nisva imela plezalno - varovalne opreme, nisva nadaljevala s plezanjem na vrh.

 Predolgo bi se zamudila.

Previdno sva sestopila nazaj v krnico in tam za zabavo prosto preplezala nekaj balvanov.

Nad zavetiščem sta dva manjša vrha. Špička in višji Špiček. Splezala sva še tja gor.

Pri vzponu so naju srečevale planike, planike in planike. Krasno.

Pogled navzdol na zavetišče je pokazal, da je streha v dobrem stanju.

Užitka visoko med oblaki se ne da plačati. Vreden je truda.

Tudi z vrha Špička se je dalo občudovati Jalovec, ki je bil tokrat večinoma v oblakih.

Tod okoli so lepa in bogata rastišča gorskega pelina, zato je vse dišalo po zdravju. 

Midva pa sva se morala počasi posloviti od Fuxa in sva se počasi vračala nazaj na Vršič.

_________________

 

Prisojnik, I. in II. okno

Pot: Erjavčeva koča na Vršiču - 1.okno - Vrh - 2.okno - Erjavčeva koča
Čas: okoli 9 ur
Razmere: vetrovno in okoli 0 stopinj zjutraj, sončno
Višinska razlika: okoli 1020 m

V ponedeljek zjutraj je bilo na Vršiču zelo vetrovno, temperatura je morala biti blizu ničle,

saj sva občasno opazila pomrznjene površine skal. 

To je bilo razlog, da se nisva odločila za Kopiščarjevo pot (po severni steni) 

ampak  sva se v zgodnjem jutru odpravila po grebenski poti na vrh. 

Računala sva, da bo to stran sonce le malo ogrelo.

 Kaj kmalu sva lahko uživala v srečanju s parom kozorogov, ki sta nama z veseljem pozirala.

Čudovita sta bila. Ko smo se nagledali drug drugega,  sta nadaljevala svoje skoke navzdol,

 midva pa brez skokov navzgor.

 Pred nama  se je kmalu odprlo prvo okno, skozi katerega je bil močan prepih.

Do prvega okna sva bila zelo hitra, saj sta nama pomagala veter in mraz. 

Na grebenu Prisojnika se je veter še bolj zaganjal v naju, a je sonce že malo bolj ogrelo ozračje. 

V treh urah sva bila na vrhu Prisojnika ( 2547 m ). 

Tako sva ob devetih zjutraj bila sama na vrhu, kar nama predstavlja veselje posebne vrste,

 saj je najlepše v tišini občudovati vrhove vse naokrog.

V ozadju sta Jalovec in Mangart, v ospredju je greben Mojstrovk.

Pod vrhom sva se odločila za nadaljevanje proti Prisojnikovem drugem oknu.

Mimo Zvonikov se vije prepadna a dobro zavarovana pot.

 Ozka potka v steni, s pogledom globoko navzdol do Kranjske gore zahteva previden korak.

 Kmalu se je pred nama odprlo še drugo Prisojnikovo okno.

 Zelo mogočno in lepo je to okno,  kar ne moreš verjeti, da si tu gor.

Zato je nastalo še nekaj fotografij pred nadaljevanjem dogodivščine.

Pokuk skozi okno na drugi strani pokaže Razor in Planjo ter smer najine poti, 

ki vodi po navpični steni levo navzdol.

Zatem je sledil zelo previden spust po jeklenicah, ki jim moraš popolnoma zaupat, saj druge poti ni.

 Ta utrinek je zato nastal dosti kasneje v nadaljevanju poti, 

ko se je ponovno pojavila volja do fotografiranja.

 Nastalo je še nekaj fotografij za spomin na lep panoramski spust v kraljestvu orla.

In ko misliš da se lahko že sprostiš, te spodaj čaka ozek kamin z iztekom daleč navzdol v smeri proti Kranjski gori. Le kaj Lojze dela tako dolgo tam, sem se vpraševala? 

 Kmalu sem sama ugotovila, da kamin ni enostaven in da zahteva svoj čas, da ga v miru preplezaš.

Ampak spodaj je planinski raj - Škrbina imenovan.

Kljub temu, da sva bila osredotočena na varen sestop, sva opazila večino lepih detajlov na poti. Pogled na te planike so le ena od nagrad za preplezano pot.

Nazaj na Vršič sva se vračala s prečenjem Prisojnika po južni, enostavnejši poti,

 se grela na sončnih tratah in ogledovala sosednje vrhove, ki so na voljo za najin naslednji vzpon. 

Goličica naprimer  - na sliki spodaj prvi višji vrh z desne.

 Za Goličico je Germlajt, levo so Kanceljni.

 Popoln dan je bil to, občudovati doline z vrhov, uživati v prostranstvu Julijcev 

in biti stran od množic turistov,  ki so v tem času zavzeli tudi Vršič.

_________________

 

Mrzla gora

Pot: parkirišče pod slapom Rinka - Okrešelj - Mrzla gora - Okrešelj - po pastirski poti nazaj
Čas: 7 ur s postanki
Razmere: sončno, Logarska dolina je (pre)polna ljudi

Koča celjskega alpinističnega odseka na Okrešlju je res prekrasna, 

zato greva ob vsaki priložnosti mimo nje. Po uvodni hoji proti Savinjskemu sedlu 

se odcepi označena pot na Mrzlo goro. Kmalu pot postane malce zahtevnejša.

Nad potjo je veliko takšnih špičkov...kot tale frača, ki pritegne pogled.

Sonce je že prijetno grelo, midva pa sva bila še kar v steni in vedno manj je bilo sence.

Bila sva višje in višje, zato je bilo tudi razgledov več in več.

Bili so jasni in krasni v tem čistem dnevu. V ozadju so Rinke.

Pot je dobro označena vendar manj varovana kot so take in podobne poti po naših gorah.

Proti vrhu...,kar hitro sva bila gor, slabe 3 ure sva potrebovala za celoten vzpon od parkirišča pod Rinko. Spodaj na smerni tabli piše da je potrebnih 4.30 ure za Mrzlo goro - 2203 m....

 ne vem, menda tabla le ne kaže prav, ker res nisva hitela.

Na vrhu sva bila sama. Ogledovala sva Ojstrico, Kamniško sedlo in Brano, na katerih se je trlo ljudi. Mrzla gora pa nikoli ni oblegana, saj ima sloves težkega pristopa po ponekod krušljivi in slabo varovani steni.  Čudoviti čas in prostor je to, ko lahko občuduješ doline spodaj in gore daleč naokrog.

Pogled na vstopno pot za Turški žleb, Tursko goro ter Brano je tudi kazal 

veliko vzpenjajočih planincev. Pozno se odpravljajo na pot.
 Ob tej uri dneva se ponavadi že vračamo z osvojenih vrhov.

Pogled na Ojstrico, ki je bila v tem dnevu zelo obremenjena s trumami obiskovalcev, 

kot sva zvečer zvedela od prijateljice, ki je bila v tem času tam gor.

Malo kasneje sva tudi midva od spodaj občudovala Mrzlo goro. 

Tamle sva hodila, pa tamle ... S te perspektive deluje gora zelo nepristopno.

Pri sestopu sva imela obilo časa, pa sva med drugim splezala še na kakšen vrhec, 

rogelj ali špičko ob poti.To so mali užitki posebne vrste, kot jagoda na sadni kupi.

Ko sva se vračala, je bila na Okrešlju nepopisna gneča obiskovalcev, zato sva se v dolino vrnila raje po pastirski poti, ki pa je kot vedno, tudi tokrat samevala. Priporočam. Na enem delu poti je bil podor pa so pot speljali malo navzgor in zopet navzdol. Je pa na novo markirana.

V Logarski dolini pa še večja gneča, Vidiš ljudi vseh narodnosti in barv, bo potrebno ob praznikih in vročih vikendih poiskati mirnejše kotičke v naši prelepi deželi.

_________________________________

 

Kornati, Telaščica in Žut

Vsake toliko se spodobi, da obiščemo Kornate in Telaščico tudi v turistični sezoni, 

ko je v tem akvatoriju množica plovil: od kajakov, kanujev do jadrnic in velikih jaht. 

Kljub temu je lepo s palube ogledovati panoramo, ki se spreminja hitreje kot jo utegnemo dojet.

Lepo se je povzpeti tudi nad mogočne klife in se zazreti v daljno modrino, 

ki se izgublja nekje za obzorjem.

Vedno je potrebno tudi nekaj ustvariti v tihi dolini polni skulptur. Možica, grad, viadukt ali piramido. Če bo zgradba trdna, jo bomo mogoče videli spet, ko se naslednjič tukaj ustavimo.

Ni si enostavno zamislit kaj unikatnega, kajti zgleda, kot da je vse že narejeno.

Ko se spusti mrak, pa je treba oditi nazaj domov.

Jutri pa nov dan in vse je spet drugače.

Nov otok in nova doživetja.

Razgledi z vrha Žuta nimajo konkurence. Pogled lahko zajame otoke daleč naokrog.

Vzeti si je potrebno dovolj časa, da lahko užiješ vse kar ti razgled nudi.

Ko pride nov dan, se prične nova zgodba.

Morja pa ni nikdar dovolj. 

Znova in znova jadramo, da potešimo našo željo po svobodi gibanja.

_________________