Wolayersee ( Lago Volaia) in Rauchkofel

Pot: gostišče Valentinalm (pod prelazom Plockenpass), Ober Valentinalm, sedlo Valentintorl, 

vrh Rauchkofel, jezero Wolayersee, okoli jezera ter nazaj do izhodišča.

Čas: okoli 10 ur z vsemi postanki, za okoli 1600 višinskih metrov ter 16 km poti.

Tokrat sva prespala na izhodišču te poti in sicer na parkirnem prostoru gostišča Valentinalm.

 Cena za dan parkiranja od 00 do 24 h  je 5 €, torej sva za prenočevanje plačala 10 €. 

V zgodnjem jutru sva prečila planine Untere in Ober Valentinalm. 

V tem času so planine čudovite, saj so polne raznobarvnega cvetja. Nad njimi postane 

pot kamnita, saj poteka pod ostenji gorstva Monte Cogliansa ter Rauchkofla.

Na sedlu Valentintorl sva se usmerila proti Rauchkoflu. Pot poteka po grapi,

 kjer te lahko preseneti padajoče kamenje. 

Na sliki spodaj je skupina Monte Coglians ter najino sedlo pod njim.

Proti vrhu Rauchkofla steza postane zelo strma, zato varovala z jeklenico niso odveč.

Pogled navzdol z vrha.

Rauchkofel (2460 m).

Ker na vrhu tokrat nisva bila sama, sva lahko na fotografiji zajeta oba. 

Razgledi z najinega vrha so bili lepi, čeprav so meglice občasno zakrile sosednje vrhove.

Pogled z vrha na Monte Coglians.

Pogled navzdol proti koči ter jezeru Wolayersee.

Planinskih rožic je bilo v izobilju. (materina dušica in ranjak)

Z vrha sva se usmerila proti jezeru. 

Utrinki s poti.

Na poti sva opazovala lepo rejene svizce, ki pa se niso hoteli fotografirati.

Wolayersee  (LagoVolaia) ali Volaško jezero leži na višini približno 1950 metrov na avstrijski strani meje z Italijo. Velja za najlepše področje Karnijskih Alp. 

Pokrajina je slikovita in geološko zanimiva, saj se tukaj nahaja koralni greben 

z množico fosilov morskih organizmov, ki so živeli v obdobju Karnija; 

geološke dobe, ki je dobila ime ravno po tem gorovju. 

Ob jezeru je restavracija ter na italijanski strani stavbe iz časa I. svetovne vojne.

Nad jezerom  je še spomenik Julijusu Kugyju, po katerem se imenujejo naše Alpe.

Zahajal je rad tudi semkaj ob to jezero. 

Pokrajina je res prelepa, 

midva pa že obračava nazaj ter se povzpneva  zopet čez sedlo Valentintorl.

Pod ostenjem Monte Cogliansa se večkrat ozreva nazaj proti jezeru.

Kmalu prečiva tudi planino Ober Valentinalm,

 ter se nad hišo ustaviva ob lepem koritu s pritokom gorske studenčnice in se odžejava.

Pred seboj opazujeva Polinik,

ter Creto di Colineta, kjer sva bila pred dvema letoma.

Karnijske alpe večinoma še niso oblegane z množico turistov - pohodnikov.

 Ker so divjo lepe, marsikje težje dostopne tudi zaradi dolgih pristopnih poti,

 jih nameravava še večkrat obiskati.

___________________

 

 

Šatorina

Pot: Štirovača, Dokozina poljana, Šatorina ter nazaj 

Čas: 6 ur s postanki, okoli 600 višinskih metrov ter okoli 14 km poti

Šatorina je ena izmed višjih planin v osrednjem delu Velebita. 

Za izhodišče sva izbrala pot, ki se prične nekaj kilometrov za Štirovačo,

 kjer v majhni ravnici pride na dan  obilen izvir mrzle vode, kar je v vročih dnevih zelo osvežilno.

 

 Steza se rahlo vzdiguje po obronkih gozdnatih vrtač. Pot je lahka, 

zelo primerna za družine z majhnimi otroki, če jim želijo starši že v najzgodnejši dobi

vcepiti ljubezen do gorske narave.     

Na zgornji sliki je planina Dokozina poljana s Šatorino v ozadju. Proti vrhu steza postane kamnita.

Na travnatem vrhu Šatorine sva občudovala številne narcise, ki so v tem času še cvetele.

Šatorina (1624 m).

 

Pogled proti severnem Velebitu.

Pogled na južni Velebit v ozadju.

Nekje tam med vrtačami poteka Uzdužna velebitska cesta, 

po kateri sva se pripeljala do izhodišča za Šatorino.

Po isti poti med narcisami sva se vračala tudi nazaj. 

Tokrat se nama ni nikamor mudilo, pa sva zato hodila počasi, 

da bi čim dalj uživala vonjave gorske pomladi in se nadihala zdravilnega zraka, 

ki nama vsako pomlad dopolni zaloge aktivne energije.

 

_____________

 

 
 

 

Kiza, Kuk od pečice, Vrani kuk, Butinovača

Pot: krožna pot Dabarska kosa, Ravni Dabar, Crni Dabar, Kiza, grebenska pot do Dabarske kose

Čas: dobrih 10 ur,  okoli 18 km in okoli 900 višinskih metrov 

Ravni Dabar je mirna ravnica sredi Velebita nad Karlobagom, nad katero se raztezajo mnogi skalni stolpiči - Dabrski kukovi. Znani so tudi po svojih plezališčih.

 V Ravnem Dabru je planinska koča, ki je odprta po vnaprejšnjem dogovoru. 

Do pred 50 leti je to bila osnovna šola za otroke okoliških vasi, ki pa so zdaj zapuščene,

 oziroma brez stalne poselitve.   

Na zemljevidu je vrisana označena pot od Ravnega Dabra preko Crnega Dabra do vrhov nad njim.

 Pot do Crnega Dabra je bila vidna, ponekod celo tlakovana s kamenjem, od tam naprej pa je steza popolnoma zaraščena in neprehodna. Bilo bi jo potrebno na novo izsekati, za kar nisva imela ne volje, ne časa in ne motivacije. Ker se nisva želela vračati, sva našla gozdarsko cesto, ki naju je vodila po serpentinah daleč naokoli proti vršacem nad Crnim Dabrom. 

Na spodnji sliki je kapelica v Crnem Dabru  z vencem kamnitega grebena nad njo. Tja gor je vodila najina smer.

Našla sva tablo s statistiko naseljenosti v Crnem Dabru. Zadnji prebivalec je dolino zapustil leta 1980.

Na sedlu vrh Crnega Dabra sva se nasmejala pripisu ob smernem kamnu (slika spodaj) 

s katerim se globoko strinjava. Pot navzgor do tega sedla je bila namreč res mučna 

in je ni pa ni bilo konca. 

Blizu najine poti pod Aninim kukom je Kamenica z izvirom hladne pitne vode,

 kar razveseli vse žejne pohodnike.

Nadaljevala sva pot proti Kizi, uzrla morje proti otoku Pagu (spodnja slika) 

ter med potjo oskrbela pohodnika, ki je zdrsnil s poti po ostrem grušču ...

... vmes osvojila prvi kuk, Kuk od pečice (1266 m), ta je bil najlažji od vseh naslednjih.

Na spodnji sliki je pot med skalnatimi "kuki".

Prvi vrh najine grebenske poti, Kiza (1274 m).

S Kize navzdol se je nadaljevala  grebenska pot z mnogimi spusti in vzponi, 

ki je vseskozi razgledna krog in krog.

Pogled nazaj na prehojen skalnat predel.(spodnja slika)

Vranji kuk (1121 m).

Utrinek s poti.

Grebenska pot je bila resnično lepa in razgledna.

Pogled nazaj na del prehojene poti( spodnja slika), 

sledil je še Široki kuk (1081 m). Že ime pove, da pot nanj ni bila zahtevna.

Zadnji vrh pa je bila Butinovača (1127 m). Razgleden vrh tlakovan z velikimi kamnitimi ploščami.

Na zaključku poti sva ugotovila, da je grebenska pot do Kize zahtevna, 

bolje jo je prehoditi v smeri od Dabrske kose navzgor. 

Dostopi na posamezne kuke - špičaste vrhove so posebej označeni in nekateri zelo zahtevni. 

Za pot nazaj navzdol je bolje uporabiti Premužičevo stezo in ne stezo preko Crnega Dabra.

Na Velebitu je vedno zelo lepo. Na zgornji sliki je skalna skupina Bacič kuka, 

na spodnji pa najin prehojen grebenski del "kukov".

Od živali sva videla lisico, modrasa in zvečer od daleč še volka.

 Slišala sva sove in kukavice in še dosti nočnih glasov, ki pa jih nisva prepoznala. 

Področje je bogato s favno in floro, kar daje poti še dodatno privlačnost.

Na vsej poti pa nisva videla medvedjih "kakcev", čeprav sva te pričakovala, 

saj jih vedno opažava na najinih potepanjih po Velebitu.

_________________