Gruzija: Svaneti, dolina Mazeri, slap Shdugra in Ushba ledenik

 Pot: dolina Mazeri, slap Shdugra, do ledenika Ushba ter nazaj

Čas:  slabe 4 ure navzgor ter enako navzdol 

Sedem lepih sončnih dni v gorskem svetu mineva, za naslednje dni so napovedane nevihte zato sva zadnji lep dan želela izkoristiti za še en pohod, sedmi po vrsti. 

 

Mazeri je dolga in široka dolina.  Do nje vodi lepa cesta, ki se odcepi levo malo pred Mestio. 

Turističen razvoj doline sva opazila, vendar tu ni velikih hotelov, je pa zgrajenih ali v gradnji precej turističnih namestitev v manjših kočah, apartmajih in glamping hiškah. 

Tudi kamp sva videla.

Z avtom se po široki dolini lahko pripelješ do gostišča (Hiking Inn), kjer se prične steza.

Pot do slapov je široka, večina obiskovalcev se želi povzpeti do velikega slapu Shdugra, 

ki je menda največji v Gruziji.

Manjša steza pa se že pred slapovi odcepi nad prva dva slapa 

in se nadaljuje do vznožja ledenika Shdugra. 

Nekje sredi poti do slapov je nekaj lepih hišk, ki nudijo okrepčila za vse potrebne obiskovalce.

 In teh ni malo; zlasti med vikendi.

Na zgornji sliki je pogled navzgor, še nad slap kamor se odpravljava midva.

Obiskovalci ponavadi pridejo do sem ali celi bližje slapa, kjer pa je močan pršec.

 Slap meri sigurno več kot 50 m. Nisem iskala podatkov na Googlu.

Iz zgornjih področij se izliva celo več slapov.

Midva sva se povzpela nad slap po še kar dobro vidni stezi

Sončni žarek mi je prekrižal sicer lep pogled na visoke gore ( okoli 4500 m). 

V ozadju je Ushba,(4700 m) okoli katere kroživa že sedem dni.

Pogled nazaj v dolino Mazeri.

Na poti nad slap sta dve rahlo izpostavljeni mesti za prečenje.

Povzpela sva se nad prepad kamor prihrumi močan potok, ki se tu spremeni v veličasten slap in v penastih vrtincih zgrmi nepovratno v globino.

Ta deroč potok bi bilo treba prečiti ali nekako preskočiti, 

 pa nekako nisem zbrala dovolj poguma za takšno dejanje.

Zato sva se tukaj na višini 2300 m obrnila.

 Le malo pod vznožjem ledenika, ki je bil skrit za gozdno polico nad nama.

Ponovitve za prečenje slapu žal verjetno ne bo več,

 ampak tudi ta strm vzpon nad slap ter pogled navzdol je bil vreden truda.

 

Na zgornji sliki je pogled navzgor na ledenik ter vodotok iz njega, ki je naju ustavil.

 Od tu ledeniški potok izgleda sila nedolžen, pa ni čisto tak kot se vidi.

Ledeniška voda dere navzdol, midva pa sva se ustavila nekje v dolini Mazeri.

 Skoraj je podobna naši Logarski dolini samo če si jo predstavljamo, da bi od Solčave naprej bila povsem nenaseljena. Široka dolina z ledeniškim potokom in skrito gostišče v gozdu.

Tako sva zadnjo noč v tej pokrajini prespala še v dolini Mazeri. 

Med počitkom je mimo naju prišel domačin, ki posoja jahalne konje zainteresiranim turistom. Tudi nama je ponudil oba konja. Mene ni prepričal, Lojza pa za ježo itak nikoli ni treba prepričevat. 

Ponudbo 'na dom' je takoj zagrabil in odjahal nekaj krogov.

 

Jutri bova zapustila gorsko pokrajino Svaneti in se zapeljala v vzhodni del Kavkaza.

Tam upava na boljše vreme.
 

_________

 

Gruzija: pokrajina Svaneti, Sgimizuki

 

Pot: sedlo Ughviri pass, Tetnuldi smučišče, vrh Sgimizuki (3183 m)  ter nazaj

Višinska razlika: okoli 1300 m, dolžina poti okoli 9 km navzgor ter enako nazaj

Čas: 3-4 ure hoje navzgor, navzdol nekaj manj. 

Prelepo dolino pod Usghulijem  sva zapustila šele naslednje jutro (spodnja slika) in se odpeljala do smučišča Tetnuldi.  Sgimizuki, vrh nad smučiščem je bil izbran za šesti dan najinih pohodov.  

Orientacijsko, pot na Sgimizuki ni bila zahtevna, saj se večino časa hodi ob vzdrževalni cesti za smučarske naprave.

Ta tritisočak sva izbrala zaradi njegovega višjega soseda Tetnuldija (4858 m),

ki sva ga lahko vseskozi opazovala nad nama ...

... ter zaradi uživanja ob pogledu na vse te lepe gore okoli naju. 

(spodnja slika).

Na vzdrževalni cesti, kjer je še kakšno uro hoda do najinega vrha, 

nama je postajal  Tetnuldi vse bližji in čedalje bolj veličasten.

Sgimizuki (3175 m)... 

...ter drugi vrh Sgimizukija, 3183 m.

Pogled naokrog naju je zaposlil precej časa, saj sva poskušala ugotoviti katere gore opazujeva.

Pogled navzdol na smučišče, ki se nama je zdelo zelo vabljivo.

 Mogoče bi šla za spremembo smučat sem namesto v Dolomite?

Oblaki so se začeli gostiti, napovedano je poslabšanje vremena za naslednje dni.

Bo potrebno zapustiti to področje?

V spodnjem delu najine poti travnike krasijo drugačne cvetice, kot jih poznava doma.

V naslednjih dnevih bova vsekakor zapustila gorsko pokrajino Svaneti. 

Za jutri imava v planu še zadnji pohod v tem delu Kavkaza.

Vzpon bo iz doline Mazeri, kjer ostaneva še kak dan.

 

__________
 

Gruzija: pokrajina Svaneti, ledenik Shkhara

 

Pot: vas Ushguli, ledenik Shkhara ter nazaj

Čas. tri ure od vasi do ledenika

 

Pohodnih poti je v tem delu Kavkaza veliko, vendar jih je le malo označenih. Vodijo iz dolin, ki se nahajajo na višini okoli 1500 m. Po prehojenih 1000 višinskih metrov si šele na višini 2500 m, kjer se tu konča šele gozdna meja. Če se torej želiš povzpeti na kakšen od tritisočakov, moraš premagati vsaj  1500 višinskih metrov. Zato sva opazila, da večina pohodnikov uporablja "terenske taxije", da jih vozniki po izredno slabih cestah ali kolovozih pripeljejo čim višje, lahko celo do 2500 m. Cena takšnega prevoza se giblje od 50 € dalje. Drugi problem v teh višinah pa je močno sonce, ki povzroči, da potrebuješ veliko tekočine oziroma izotoničnih napitkov. Čeprav imava neko povprečno kondicijo ali celo dobro za naše hribe, sva tu po vsakem pohodu precej utrujena. 

In taka utrujenost ne izpuhti čez noč, kot sva vajena v domačih hribih. 

 

Tako sva se peti zaporedni pohodni dan peljala iz mesta Mestie do vasi Ushguli. 

Cesta je slaba in zaradi zemeljskih podorov na nekaterih odsekih tudi nevarna. 

Na spodnji sliki je vas Ushguli...

... ter jutranji pogled po dolini proti ledeniku Shkhara. Ko sva zagledala ta lepi  prizor, sva se takoj odločila še za peti zaporedni pohod, to je do ledenika Shkhara.

Pohod od vasi do ledenika je dolga dobre tri ure, midva sva ga skrajšala za kake pol ure, saj sva se zapeljala po slabem makadamu in najin avto ustavila ob rečici, ki priteče izpod ledenika. 

Po dolini se prosto pasejo konji in krave, kot sva do zdaj opazila povsod v Gruziji.

Cesta se kmalu spremeni v stezo po kateri se je treba vzpenjati še kakšno uro in pol.

Vseskozi pa lahko opazuješ ledenik, ki se veča in kaže vedno več podrobnosti veščemu opazovalcu.

Ledenik Shkhara teče skozi tri ledeniške doline, ki se združijo nad široko skupno čelno moreno, 

izpod katere izvira močan potok, ki teče proti Ušguliju.

Močan vodotok torej pridere izpod ledu ...

... mimogrede napravi malo jezerce z dvema ledenima otočkoma in se nato vije dalje. 

Taki prizori nama poplačajo ves trud in napor na poti.

Na ledeniku so vidne večje in manjše razpoke ...

... iz katerih se lomijo večji in manjši kosi ledu.

V popoldanski vročini z ledenika pada tudi kamnit drobir z večjimi in manjšimi kamni. 

Bolj varno je bilo torej dogajanje občudovati od daleč, kot tvegati kakšno neprijetno izkušnjo.

 Na spodnji sliki se vidi razsežnost vznožja ledenika, ki je debelo okrog petdeset metrov.

Vodotok, ki priteče spodaj, pa je vedno motno siv od podlage.

Dolina, kjer ni nikogar ...

... ter ponovno ledenik ter vrhovi Shkhara. 

Ko gledava in načrtujeva nadaljevanje najine poti, vidiva na zemljevidu

 po celotni severni meji Gruzije verigo ledenikov čez cel Kavkaz. 

Le katerega bova videla naslednjič?

 

___________