Bregoč

 

Pot:  Orlovačko jezero, Bregoč, Kozje strane, Orlovačko jezero

Čas: okoli 7 ur

Zelengora slovi kot najlepši del planin v BIH.

Vsaj tako pravijo nekateri domači planinci s katerimi sva se pogovarjala. Drugi prisegajo na Prenj.

 Zato sva se odpeljala še tja, da vidiva iz prve roke, kje je lepše. 

Do Orlovačkega jezera je možno priti iz Čemerna  ali pa Kalinovika. 

Ker sva bila včeraj na Magliču, nama je bilo priročno peljati iz Čemerna, 

kjer je naju pričakalo 20 km makadama do Orlovačkega jezera. 

Ali je bil makadam slab ali dober - to je očitno stvar osebne občutljivosti, zato se s tem več ne ukvarjava.

Zelengora je bila v tem jutranjem času res prekrasna.

Barve trav so se prelivala iz oranžne, rjave do temno zelene. 

Vrhovi segajo tam nekje do okoli 2000 m in vsi so večinoma travnati. 

Na gornji sliki je Stog nad Orlovačkim jezerom.

Pogled na Bregoč, najvišji vrh Zelengore.

Bregoč (2014 m)

Z Bregoča sva sestopila in se povzpela še na Kozje strane (2013 m). 

Spodaj je pogled s Stran na Bregoč.

Za popoldne so bile napovedane nevihte, pa se zaradi ljubega zdravja nisva dolgo zadrževala na vrhovih.

Da bi si pot le malo podaljšala, sva naredila še krog pod Orlovačo in Orlovcem. 

Tu poti ni bilo, oziroma je občasno izgledalo, da  le hodi kdo tu. 

Tu in tam se je namreč videla poležana trava.

Pred koncem poti, ko sva naredila res lepo krožno pot preko planjav Zelengore, 

pa je naju je skoraj ujela nevihta. A sva tudi tokrat imela srečo. 

Mimo je z džipom pripeljal domačin s katerim sva se zjutraj spoznala in naju je med nevihto zapeljal po cesti mimo jezera pa vse do najinega avta.  Ufff, za las sva ostala suha.

Hribovje  Zelengore je večinoma travnato; podobno je našim Karavankam. 

Okoli Orlovačkega jezera je postavljenih nekaj vikend hišic in ob koncu tedna zna biti tu zelo hrupno, 

vrti se roštilj in muzika. Velja omeniti, da je tu tudi veliko borovničevja in brusnic. 

Ko sva se vračala po cesti do Kalinovika sva opazila, da je kljub makadamu cesta bolj prometna. 

Avti in tudi kolesarji so pogosti. tako da sva ocenila, da je Zelengora prilubljena pri tukajšnih prebivalcih.

Tudi nama je bilo tukaj všeč.

A dileme ali je lepši Prenj ali Zelengora nisva rešila.

Nama je povsod v hribih lepo. Zato bova jutri že na naslednjem hribu.

____________

Veliki Maglič

Pot:  dolina Sutjeske, Prijevor, Veliki Maglič, Trnovačko jezero, Prijevor

Čas okoli 7 ur 

Iz soteske Sutjeske ter Tjentišta vodi v začetku asfaltna cesta do vstopa v nacionalni park, nato pa naprej makadamska do Prijevora, kjer je izhodišče za vzpon na Veliki Maglič. Asfalt je slab z občasnimi velikimi luknjami, makadamska cesta ima nekaj spodjedenih klančin.

 Do izhodišča pohodniške steze je kakšnih 15 km vožnje.

Večerni pogled z izhodišča proti Zelengori. 

na izhodišču do Magliča je obširen parkirni prostor, možno je tudi kampiranje. 

Blizu je odličen izvir mrzle in okusne vode in dober internetni signal. 

Tisti, ki se jim smili lasten avto, se za 20 Eur na osebo pripeljejo iz Tjentišta sem gor 

s kombiji nacionalnega parka.

Na aplikaciji sva imela označeno pot direktno navzgor na Maglič z Prijevora.

Pot je bila resnično strma ...

Najino izhodišče je že daleč spodaj.

Proti vrhu Magliča je nameščenih nekaj jeklenic.

Do vrha Velikega Magliča (2389 m) sva potrebovala dobri dve uri in pol hoda.

Žal so nama megle grozile, da nama bodo zastrle razgled.

Grožnja se je malo prehitro tudi uresničila. Megle so se hitro dvignile in naju osamile. 

Odločila sva se za hiter sestop proti Trnovačkemu jezeru.

Najprej sva sestopala po travnatem grebenu in preko črnogorskega Magliča nato se spustiš po strmem melišču navzdol in takrat sva končno zagledala Trnovačko jezero. 

Po vsej poti je menda prelep pogled na Durmitor. Midva tega zaradi megle žal nisva doživela.

Pred jezerom prestopiš državno mejo in vstopiš v nacionalni park Črne gore. 

Poteka kontrola osebnih dokumentov in pobiranje vstopnine 1 Euro za Park.

Ob jezeru je majhna koča z nekaj prenočišči. 

V jezeru se je možno kopati ter tudi kampirati ob njem.

Pogled od jezera navzgor, ko so se megle za trenutek odmaknile.

Od jezera se je potrebno pomakniti po dobro označeni poti še nazaj do Prijevora preko Suve Jezerine.

Malo gor in dol, maloštevilni pogledi so bili prelepi. 

Zgoraj je pogled na kanjon Peručica, kjer je še eden od redkih neokrnjenih parkov  v EU.

Najin lep gorski krog sva torej zaključila v Prijevoru in tam še enkrat prespala. 

Vesela sva bila, da sva za Maglič izbrala pot naravnost od izhodišča navzgor, sicer pa je pot malce slabše označena. Kot sva ugotovila kasneje, je ta pot  opisana kot ena izmed lepših poti za Maglič v knjigi Planine BIH. Ko bova ponovno prišla sem, da si Maglič ogledava brez megle, bova to pot ponovila na enak način.

 

__________________

 

 

Nekropola - Kaursko groblje

Med potjo sva večkrat opazila stara grobišča  s stečki in ob enem od njih sva se danes zvečer tudi ustavila.

To je nekropola Prečani pod Treskavico.

Področje s stečki je zelo obsežno in preraslo z visoko travo, zato si ga nisva v celoti ogledala.

Toda že tisto, kar sva videla, je na naju pustilo globok vtis in občutek mističnega prostora.

Izraz ,Kaursko groblje' izhaja iz muslimanskega sveta in pomeni grobove nevernikov.

In teh starih neverniških pokopališč je v Bosni in Hercegovini presenetljivo veliko.

Več o nahajališču: KLIKNI ZA :/kaursko-groblje/#

_____________________

Prenj (Zelena glava in Velika kapa)

Izhodišče:  koča Rabti, Velika Kapa, zavetišče pod njo, Zelena glava, koča Tisovica in po cesti okrog nazaj do koče Rabti

Čas: vzpon na Zeleno glavo preko V. Kape okoli 5 ur ter povratek okrog 5 ur

Višinska razlika: nabralo se je za okoli 2000 višinskih m, ter okoli 24 km poti

Gorovje Prenj je naju navdušilo z veliko prostranostjo ter hribi okoli 2000 m.

 Izhodišče za Zeleno glavo je sicer malo nad vasjo Borci in Rujište.(nekaj km pod mestom Konjic). 

Vendar  tu velika tabla prepoveduje dostop zaradi miniranja in streljanja od ponedeljka do petka. Zato sva se zapeljala od vasi dalje daleč naokrog ter malo višje po slabi makadamski cesti ( 20 km) do koče Rabti.

V zgodnjem jutru sva našla  zaraščeno potko proti Veliki Kapi, ki je v smeri Zelene glave. 

Pot je kmalu postala lepo vidna in se je vila skozi borov gozdiček na planote Velike Kape.

Tu na planoti je bilo izredno lepo, potka se je vila med nizkimi travami. 

Velika kapa je travnati špiček levo sicer pa visok 2006 m. 

Najin današnji cilj Zelena glava pa je še daleč pred nama, na sliki zgoraj desno.

Od koče Rabti do Velike Kape je okoli dve ure hoda.

Na Veliki Kapi ( 2006 m) sva, v ozadju desno pa je najin današnji cilj Zelena glava.

Z Velike Kape se je bilo potrebno spustiti za kakšnih 400 višinskih metrov

 po bolj kot ne nevidni potki na prelepe pašnike osrčja Prenja.

Pogled na gore je bil prekrasen. Prelep pogled je motila samo ena misel, 

da je do Zelene glave še dve ure hoda. Ampak kaj bi to.

Skalni svet pod Zeleno glavo in manjše sedelce, ki ga prečiš.

Proti vrhu je nameščenih nekaj jeklenic, ki pridejo prav.

Vrh v ozadju.

Zelena glava (2155 m) je najvišji vrh gorovja Prenja.

To res niso tritisočaki kot v Dolomitih ampak občutek je enak. 

Razsežnost Prenja in oblike gora ter planote pod njimi so naju navdušile.

Vrh sva nerada zapustila, toda čas je bil za vračanje.

Neprestano nama je pogled uhajal nazaj.

Vračala sva se skozi dolino pašnikov do Tisovice. 

Od velike črede divjih konj, ki sva jo tukaj videla pred sedemintridesetimi leti, ni ostalo nič. 

Zdaj je tukaj le nekaj udomačenih konj s pastirjem, ki poleg njih čuva še krave.

Po poti lahko opaziš nekaj obeležij...

...tudi takole, za katero od pastirja kasneje  izveva, da jo je nekdo podaril za užitek popotnikom.

To pa je bilo tudi vse kar je bilo tukaj narejeno s človeškimi rokami, 

ostalo je bila le enkratna narava okoli naju. 

Mogoče pa sva kaj spregledala ob uživanju v lepotah okrog naju.

Še en pogled s pašnikov nazaj nato pa naju je čakala še hoja po cesti okoli grebena Velike Kape. 

In to kakšnih 7 km. Nad tem dejstvom ob koncu dneva nisva bila navdušena.

Na srečo naju je prijazen pastir zapeljal pol poti, ker je šel nabirat drva za kurjavo. To nama je prišlo zelo prav. Zato sva uspela pred mrakom priti do koče Rabti in najinega avta,

Utrujena sva zaključila z dolgim dnevom v tišini gora. 

Naslednje jutro pa sva si ogledala še ta del planote okoli koče.

S prelepimi vtisi sva nato zapustila področje Prenja. Sem se bova še vrnila.

Če ne prej, pa spet čez trideset let. 

 ___________________