Čas: 8 ur
Višinska razlika : cca 900 m
V dolinah med Križevnikom in Grofičko so se jutranje meglice še razblinjale,
vrhove pa je že grelo sonce.
Pot se prične za gostiščem Rogovilec in je označena do kmetije Račnik. Od tu gre označena planinska pot čez planino Arta na Raduho, levo pa zavije kolovoz proti gozdu. Kolovozna pot se kmalu konča in prične se rahlo nakazana steza strmo v gozd. Če se steza izgubi, se je potrebno držati grebena, ki te pripelje do podrtega Račkega stanu. Pa seveda ne takoj ampak po kakšnih 2h urah zmerne hoje strmo po gozdu navzgor.
Pred Račkim stanom se z grebena občasno odprejo lepi pogledi na zg.savinjske vršace:
Ojstrico, Grofičko, Križevnik, Zelenico in Veliki vrh.
Nekaj 100 m nad Račkim stanom steza zavije desno in navzgor ter preči strma pobočja Raduhe in kar naenkrat se pred teboj odprejo ogromna Račka vrata. Celotno pot so v tem letu opremili s kamnitimi možici, tako da je sedaj povsem lepo sledljiva. Še v lanskem letu ni bilo tako.
Seveda sva se najprej povzpela na obok vrat. Desni del oboka je zelo ozek in krušljiv, tega sva preplezala lansko leto in ga ne priporočam, z leve strani pa se da zelo elegantno povzpeti gor, ker je bolj širok in ni toliko krušljiv. Vrh oboka stražari stalni kamniti možic, občasno pa še kateri mož.
Za cilj sva si tokrat zadala preplezati greben Raduhe, ki naj bi se nadaljeval v smeri za obokom.
Seveda tu ni stez in kamnitih možicev, ki bi nakazovali smer ampak brezpotje, ki ga je težko slediti. Bilo pa je takole: na začetku orientacija ni ravno lahka zaradi grmovja in drevja, steze ni, je le ponujena možnost napredovanja navzgor po lastni izbiri. Dobra smer poteka malenkost desno in rahlo navzgor do grebena. Občasne stene, ki se jih ne da izognit, so precej krušljive, veliko na videz dobrih oprimkov ti ostane kar v rokah. Nekaj mest je potrebno prečiti, vse pa je precej ozko in izpostavljeno. Skratka; ni tako lahkotno poplezavanje kot se morda zdi gledano od spodaj in od daleč. Z vrha so se nepričakovano začele spuščati še megle in ker točne smeri nisva poznala, sva raje obrnila nazaj, dokler sva sploh še lahko. Preplezala sva kakšno četrtino grebena.
Tu bova zopet šla ampak z nekom, ki bo dobro poznal smer, sama verjetno ne več. Ampak razgled v dolino in vrhove gora pa je bil seveda zopet čudovit, čeprav malce meglen.
Levo je Križevnik, desno Grofička, spredaj pa Ojstrica.
Zato pa sva si vzela čas za raziskovanje "nekoristnega sveta" okoli vrat. Pod Račkimi vrati sva našla nekaj planik in seveda se je bilo potrebno potruditi za njih....
Opsa, umetniška slika.....
Vrata so lepše vidna z druge strani, kamor sicer tudi vodi steza, ki pa se nižje v gozdu in ob stenah porazgubi.
Tu je res pravi raj za gamse in podobno divjad, odkrila sva precej skritih živalskih bivališč,
seveda naju tudi ose niso pustile pri miru....
V tej naravni idili si na videz nemogoče rastišče najdejo tudi številne rastline...
tako je kot na balvanih v dolini...
Krasna tihota barvitega poletnega gozda....
Pogled na Robanov kot ter Strelovec nad njim.
Robanova domačija je bila v popoldanskem času obdana z avti, torej turizem cveti..., mi pa iščemo tihoto "nekoristnega sveta" kakršna je do nedvnega vladala tudi tam dol.
Osončen, brečast ožji del oboka vrat....
Našla sva nekaj rastišč planik....
V popoldanskem času nebo izza vrat ni bilo več modro....
Zopet so tu planike...
Seveda ne rastejo kar pod nogami ampak v steni, kjer fotograf stoji na ... ničemer in slika....
Pri sestopu in odmoru na mehki travi, sva se kar naenkrat hitro pognala pokonci, ker sva zaslišala silovito grmenje, kot da se je porušilo pol Raduhe. Nekje zgoraj iz ostenja Raduhe se je verjetno zgodil mogočen podor. Zadišalo je po žveplu in grmelo je nekaj minut, ko so se skale in drobir valili po gozdnaten pobočju nad nama. Postalo naju je strah, da se podor ne bo pravočasno ustavil. Grmenje se je nama oglušajoče in hitro približevalo tako, da sva že gledala kam pobegniti. Na grebenu kjer sva bila, se ni dalo kam umaknit, zato sva samo poslušala kaj se bo zgodilo in predvidevala, da bo kamenje zgrmelo v grapo pod nama. In res se je tako zgodilo. Nazaj gor nisva šla gledat, kaj se je zgodilo, da ne bi še kaj priletelo. Naj se umiri, bova drugič pogledala. Tale zahodna stena Raduhe je res precej krušljive narave.
Sledil je še počasen spust nazaj do Rogovilca in namakanje utrujenih nog v osvežilni Savinji. Pa je za nama bil zopet en prijeten dan.
Objave
