Na Malto! - prečenje Jadranskega morja

Vreme je bilo nestabilno, okoli nas smo videli na delu plohe in nevihte in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo grozeča mokrota zadela tudi nas. Potrebno se je bilo ustrezno pripraviti; za vsak primer. Nevihte pridejo na morju zelo na hitro in ponavadi tudi hitro minejo. Torej smo se ustrezno oblekli; še posebej moški del posadke, ki se je predhodno zavaroval tudi pred morebitno dehidracijo.

Tudi ženski del posadke je bil v pripravljenosti, če bo treba kaj pomagat...

Vse pa je bilo potrebno tudi dokumentirat, da bo mogoče našo zgodbo tudi fotografsko potrdit, ko pridemo  nekje konec julija vsi domov

Ja, Vremenske slike so se hitro spreminjale, padlo je par kapljic dežja, veter (NW, N, NE) je narasel do te jakosti, da smo z lahkoto presegali našo načrtovano povprečno hitrost štirih vozlov. Grozečim ploham in nevihtam smo se očitno uspešno izognili, ker smo imeli ravno pravo hitrost. Če bi jadrali hitreje ali počasneje nevihti ne bi ušli glede na to, kar smo videli pred seboj in za sabo. Bog nas ima očitno še rad...

 Sonce je zašlo, veter (NW) smo imeli v polkrmo in nas je pridno potiskal; skoraj v pravilnem kurzu. Domenili smo se za dežurstva na krovu čez noč, ki je bila popolnoma črna; zaradi oblačnosti, pa tudi zaradi tega, ker je bila luna v mlaju. Z Bredo sva dežurala od 21.ure do polnoči, ko sta naju zamenjala Vlado in Ida. Ob poltreh sem jaz zamenjal Ido in preostanek noči sva bila pokonci z Vladotom. Veter (NW) je narasel med 20 in 25 vozlov (občasno do 30) in tako lepo drvimo skozi črno noč. V soju naglavnih svetilk se vidijo samo bele pene velikih valov, ki se valijo ob levem in desnem boku in izginjajo v gluho noč. Veličasno!

Nehote so mi misli ušle na dokaj svež dogodek, ko se je približno tukaj potopila jadrnica  Ana N1 (Elan 45), ki je ponoči na poti do Malte treščila v UFO (neznani plavajoči objekt) - verjetno izgubljen kontejner s kake tovorne ladje. Znova sem pogledal preko kljuna barke, čeprav sem vedel, da ne bom videl nič pred seboj.
Mojemu pogledu je sledil tudi Vlado. Spogledala sva se, se nasmehnila in pomignila z rameni. Oba sva vedela, kaj storiti, če bi nocoj prišlo do neljubega dogodka, ki visi kot Damoklejev meč nad vsemi mornarji v majhnih in krhkih plovilih. Več bomo jadrali, večja je verjetnost, da bomo nekoč doživeli tudi to. Ali res znamo preživeti? Mislim da imamo dovolj znanja in opreme tudi za primer havarije.

Dan drugi; dobro je bilo!

Na Malto! - Na Lastovo in carinska odjava

Po mirni noči na sidru in vseh jutranjih aktivnostih, kamor  v poletnem času gotovo sodi tudi jutranje rekreacijsko plavanje, smo počakali, da se je ob 10 uri zbudil tudi veter. Pa ga ni bilo kaj dosti, pa še spreminjal se je od NW na W in nato še na SE. Zato smo si pomagali tudi z motorjem, da nismo izgubljali preveč časa. Okrog 12. ure smo se privezali ob carinski pomol in začeli po znani carinski tehniki 'slow motion' opravljati odjavne formalnosti.

Seveda je tu imel največ dela kapitan Vlado, ostala posadka mu njegove pomembnosti ni zavidala ampak je užila nekaj razkošja, ki ga ponuja edina Ublijska okrepčevalnica.

Malo po 14.uri nam je uspelo zapustiti Lastovo in se podati proti mednarodnim vodam. Čakala nas je prva daljša etapa na tej poti; 135 M (navtičnih milj) v ravni črti, kot je izmeril moj navtični program. S povprečno hitrostjo 4 KN (vozlov) kolikor lahko minimalno računamo, bomo jadrali torej 34 ur - se pravi do enajstih zvečer jutri. Torej je po možnosti priporočljivo doseči višje hitrosti jadranja, da bomo prišli pred večerom v nam neznano luko.

Na Malto! - danes le do Vele Luke na Korčuli

Ob 11. uri in 21 minut smo izpluli in hitro razpeli polna jadra v zmeren severozahodnik (NW), ki pa je kmalu narasel na dobrih 25 vozlov in nas prisilil, da smo ga jemali resno; se pravi, da smo morali skrajšati jadra in kasneje, ko je veter še narastel, celo prvič namestiti viharni flok, ki se je dobro obnesel, kar je opravičilo kapitanovo dvomljivo investicijo.
Malo kasneje je veter upadel na sprejemljive jakosti in do večera malo po romantičnem sončnem zahodu smo že varno zasidrani pred Velo Luko na Korčuli.

Dan 1. Bilo je dobro...

Na Malto!

Letošnji glavni dopust pravzaprav sploh ni bil načrtovan tako, kot se je zgodil. Spomladi sva, kot vsako leto, dobro pripravila najino jadrnico za udobno in prijetno dopustniško jadranje in tako bi se tudi zgodilo če...

....če ne bi bilo Vladota, njegove žene Ide in njune jadrnice Sare, ter njihovega zapeljivega vabila, da se kot posadka pridruživa jadranju do Malte.

 Ker takšnega vabila in priložnosti ( po treznem in burnem razmisleku ) nisva hotela zamuditi, smo se na dogovorjeni dan 28.6.2011 znašli v Splitski Zenti, kjer se je pričelo vkrcavanje potrebne in mogoče potrebne robe na Saro, ki je vsa na novo ozaljšana čakala dogodivščin željno posadko.

Ko smo se namestili, smo dan izkoristili še za kopanje v domači luki in poslovilno večerjo v bližnji restavraciji. Jutri pa na pot!

Govca (Olševa)

Izhodišče: dolina Koprivne in Govška planina

V poznem popoldnevu sva se vozila po dolini Koprivne med strmimi koroškimi planinami.  Včasih res ne veš ali naj nadaljuješ pot z avtom zlasti ko zagledaš na cesti pred seboj brv, ki naj bi zdržala težo avta. Pogled na gradnjo novih mostov čez potoke, pa naju je prepričal, da so tudi tiste brvi, ki so starejše izdelave, (verjetno) enako trdno zastavljene.

Kam?
Na Peco se odpraviva velikokrat. Na drugi strani Koprivne pa se je dvigovala Olševa ali Govca in cilj je bil v trenutku zastavljen. Najprej sva hotela prečkati mejo po kolovozu na avstrijsko stran, a je bil prehod blokiran z velikim terenskim vozilom, zato sva morala spremeniti prvoten načrt. Takoj sva na karti našla novo varianto.

Slikovit razgled od koče kralja Matjaža na strmino pod  cerkvijo sv.Ane ter megleno Raduho je bil takšen - nikakršen.
Nizki megleni oblaki so obetali nevihte in plohe. Midva sva računala, da naju sreča glede vremena ne bo zapustila.










Oddaljeno grmenje neviht in megleni oblaki nama torej niso preprečili namere, da se odpraviva na Olševo. Izhodišče nama je tokrat bila lepa zelena Govška planina do katere vodi cesta, ki je predstavljala resen izziv tako asfalta vajenemu avtu kot šoferju, ki po takih cestah raje vozi kakšen primernejši avto.









Po strmem kolovozu, ki se je kmalu spremenil v vlako in nato po strmi stezici navzgor, sva najprej prispela do idilične lovske koče - pravzaprav bivaka, na katerem jasno piše, da je postavljen na višini 1555 m,
če je lovcem za verjet...
Še vedno torej obstajajo idealisti željni preprostega miru stran od dolinskega vrveža.
















Bolj sva se bližala grebenu Olševe, bolj so se nama odpirali razgledi navzdol po na koroških planinah in senožetih. Ob poti se je končalo prijetno melišče, po katerem naj bi si skrajšala pot nazaj grede z vrha. Vsaj mislila sva tako.


















Ko hodiš tako navzgor opazuješ vse okrog sebe in seveda tudi pot pod nogami. Zato sva  opazila tudi tale  kamen s prelepimi školjkami srčankami, fosilnimi ostanki iz davne pradavnine, ko tukaj še ni bilo gora, ampak plitvo morje polno čudnega življenja, o katerem vsako leto zvemo kaj novega.

















Značilne skulpture grebena Olševe naju spremljajo po celotnem grebenu; votlince, okenca in druge erozijske skulpture nama burijo domišljijo in krajšajo čas.

Na Visoki peči pa se nama je odprl takšen pogled na zatemjeno in oblačno Raduho. Hm bo treba hitro dalje proti vrhu, da nama ne bodo bliski švigali okoli nog, tako kot se je že dogajalo. Tega še vedno ne marava.











Steza proti vrhu Govce se je še dvigovala in po dobri uri hitre hoje sva ob 17.30  dosegla 1929 m visok vrh Olševe ali Govce. Razgledi so bili seveda lepi. Čeprav velikokrat že videni a vedno znova navdušujoči; kot vedno z naših vrhov.











Sledilo je obvezno fotografiranje na vrhu, kljub nevihtnim oblakom krog in krog, ki so sumljivo grozili, da se lahko izlijejo prav na naju.













V vpisno knjigo na vrhu sva se ob 17.30 vpisala kot  25. in 26. v tem nedeljskem dnevu. Verjetno sva bila v tem dnevu zadnja. Nikogar nisva srečala na celotni poti gor in dol, ker sva hodila po manj obljudeni poti. Da sva lahko na vrhu sama, nama vedno zelo ustreza. To so tako lepi trenutki, ki jim vedno ustreza čimbolj intimno vzdušje.
Tako - vsaj malo za meditacijo in razmislek o smislu in vrednotah življenja.





Savinjske Alpe so bile torej malo v oblakih, od daleč se je slišalo grmenje, pogled na Raduho je bil vedno temnejši  in meglen zato se na vrhu nisva mudila tako dolgo, kot bi se lahko.
Nevihte v gorah naju ne sproščajo tako zelo kot v dolini..., zato sva hotela čimprej v varno zavetje gozdne meje.









Pot navzdol zgleda vedno drugače kot navzgor; je drugače slikovita. Visoka peč -1849 m je enkratna s svojimi kamnitimi skulpturami. Olševa je res edinstvena.

Na poti navzdol bi morala vstopiti v melišče, ki bi naju popeljalo skoraj do lovske koče, pa sva na to možnost enostavno pozabila.
Tudi to se zgodi; sva pa zato najinim gojzarjem podaljšala njuno uporabno dobo.

Bolj sva se vračala v dolino, bolj so se oblaki oddaljevali. Dolina pa naju je tokrat pričakala z modrino neba.
Res kako hitro se vreme lahko spremeni in tudi oblaki nikdar niso nikoli tako temni, da se ne bi mogli razkaditi in se razbliniti v zahajajočem soncu.