Erciyes Dagi

Keyseri je veliko industrijsko mesto. 

Vzhodno od njega se pobočja hitro dvigajo in v ozadju se vidi ognjenik Erciyes Dagi 3927 m.

Pobočje ognjenika je obsežno smučarsko središče z lepimi progami 

na višini med 2400 in 2970 m nad morjem.

Pristopno pot za vrh gore nisva preveč iskala, ker so za vsak dan napovedovali popoldanske nevihte. Tako sva mislila, da si pač greva ogledat pobočja ter sama najdeva pot na vrh, 

kar je v tujini najina pogosta praksa. 

Kasneje sva ugotovila, da poti prav na vrh z najvišje točke smučišča ni. 

Če je sploh kak pristop, je možen mogoče le po enem od ostrih grebenov. 

Povsod okrog vrha so namreč krušljive prepadne stene.

 

Hoditi sva pričela kar po enem izmed smučišč, ki je segalo dovolj visoko.Pogled v dolino.

Dosegla sva prvi vrh na 2950 m.

Vzpenjala sva se do 3160 m nato pa sva obrnila, ker so se megle pričele gostiti okoli naju.

 

 

 Na gps aplikaciji se vidi višina kjer sva obrnila. (3180 m)

Na sedlu pod smučiščem je ob cesti nekaj hotelov, nekaj trgovinic ter veliko zajetje vode s pipami za obiskovalce. Voda je tukaj očitno dobra, kajti ljudje so v vrsti čakali da si jo natočijo.

 Tudi midva sva tukaj dopolnila najine vodne zaloge, saj nama je bila ta voda okusna.

V prvotnem planu sva sicer imela željo za vzpon na vrh vulkana toda vreme se je kvarilo in nad višino 2000 m so napovedovali sneg. Zato sva rajši poiskala svoje prenočišče in sicer zopet ob lepem izviru na pobočju ognjenika na višini 2200 m. Danes sva se odpeljala navzdol proti Kapadokiji.

 

 

_________________

Hattusa do Kayseri

 Po anatolski planoti sva nadaljevala pot do Hattuse. To je bila stara hetitska naselbina oziroma kraljevina iz časa 1200 pr.n.št. Zelo pozno so odkrili to naselbino. Leži na 1200 m nadmorske višine.

  Še vedno se vršijo arheološka izkopavanja. Ko sva bila na ogledu izkopanin, 

sva se pogovarjala z arheologom, ki vodi izkopavanje in rekonstrukcijo najdb. 

Kljub delu si je vzel čas za naju in nama je znal pojasnit vsa vprašanja, 

ki so se nama porajala med ogledom.

 Celotno naselje je imelo obzidje, rekonstrukcija obzidja je postavljena na vhodu v področje Hattuse, kjer za 70 LIT kupiš vstopnico za ogled.

 

 Obzidje je imelo nekaj vrat, katera so najbolj ohranjena, na zgornji sliki so levja vrata.

  To pa so Kraljeva vrata.

 Ko sva takole hodila po celotnem kompleksu in občudovala mogočne ostanke prastarega ljudstva, sva se spraševala, le kaj bo naša civilizacija zapustila za seboj razen kupov plastičnih odpadkov.

Naselbina Hetitov je bila v pokrajini, ki jo kaže gornja fotografija.

Velik zeleni kamen so Hetiti dobili v poklon od Egiptovskega faraona, s katerim so sklenili mir.

 

 Na vrhu naselbine je stalo obzidje, v katerem so vidni elementi egipčanskih piramid; tudi vpadni rov,

 ki v tem primeru služi kot bližnjica do mesta zunaj obzidja.

 

  Po obhodu naselja, ki je sicer urejeno kot muzej na prostem, sva šla še malo po svoje 

in našla še nekaj dostopov do naselja.

 

 

 Pod prastaro Hattuso je sedaj novo naselje Bogatzale.

Od tu sva nadaljevala pot po anatolski planoti. 

Vozila sva se skozi ogromna žitna polja, ki so letos že požeta.

Barve pokrajine so bile za naju še vedno impresivne.

 

  Vsepovsod ob cesti so prostori za počitek in vedno lepo urejeni izviri voda.

 Nekateri so bili čudovito okrašeni v turkiznih barvah.

In tako sva se navadila, da najraje počivava ob izvirih in tam pogosto tudi prenočiva.

 Ob enim od takšnih izvirov sva zvečer dobila obisk. Pripeljal se je prijazni domačin in naju povabil v svoj dom, na prenočitev, ker so pač tu jutra hladna (okoli 8 stopinj je res bilo). 

Povabilo sva s težavo odklonila, pa se še vedno sprašujeva, 

če ga nisva preveč užalila, ker sva zavrnila tako gostoljubje.

  Nadaljevala sva pot mimo vseh polj žita proti mestu Kyseri.

V posameznih mestih ob poti sva opazila tudi nekaj univerzitetnih centrov. 

Zanimivo je, da so prav vsi urejeni na tak način, z lepimi vhodnimi vrati 

in posameznimi fakultetami na precej velikem ograjenem področju.

Pred nama in za nama pa spet dolga lepa in skoraj prazna cesta. Vožnja za uživancijo.

_________________

Safranbolu

 

Ko sva se oddaljila od Črnega morja proti Karabuku v notranjost Turčije,

 se je pokrajina pričela spreminjati.

Okoli naju je nenadoma postalo vse neskončno daleč. Ceste pa so bile ravne, gladke in široke.

V večjem mestu Karabuk in tudi ostalih mestecih sva opazila naselja stolpnic, 

ki so vsa prijetno  poslikana in lepo okrašena z raznobarvnimi ornamenti.

Proti anatolski planoti sva opazovala barvite griče, ki so za naju popestrili enolično vožnjo.Z

 

Zelo barvito in dinamično vkomponirano.

  Safranbolu je lepo ohranjeno in obnovljeno kot staro otomansko mesto,

 znano tudi kot Teodorino mesto. Turistično spada med dobro obiskana mesta.

Prav zanimivo se je bilo sprehodit po ulicah, tlakovanih z domačim kamnom

in polnih ahitekturno domiselnih idej izrabe bivalnega prostora.

Uličice starega dela mesta so zasedli večinoma prodajalci s parfumi, milom, čajem, kavo, sladkarijami, spominki in izdelki domačih ročnih obrti. Vse je v znamenju, vonju in okusu žafrana, začimbe, ki slovi kot najdražja na svetu in raste ravno v tej okolici. Turške slaščice so oplemenitene z njim. Žafran je zelo zdravilen, ker vsebuje veliko antioksidantov. Če je res tako, bova midva ravno zaradi turških slaščic z žafranom še dolgo zelo zdrava, pa čeprav težja za kakšen kg.

Po ogledu pa sva se odločila nadaljevati pot na anatolsko planoto, ter si ogledati še 

staro hetitsko mesto Hatussa, nad sedanjim mestom pod njim, imenovanim Bogazkale.

Še vedno sva se vozila skozi prelepo pokrajino peščenih barv. Opazila sva tudi veliko požetih njiv pšenice, ki se vijejo kar preko gričev in dolinic, mestoma zelo strmo.

 

__________________

 

 

Črno morje do Amasre

 Iz Istanbula sva jo ubrala v smeri Črnega morja. Najprej me je presenetila gričevnata pokrajina, zasajena s kilometri in kilometri lešnikov. Morje sva ugledala malo pred mestom Sile. 

Je pravo turistično mesto. Vsi dohodi do morja, vsaj kolikor sva videla, so plačljivi.

 Tudi lep zaliv pred Silom, ki sva ga obiskala, je plačljiv. Izven sezone je dostop na plažo sicer brezplačen, ampak čez noč nisva smela ostati, kar je za naju novo tukaj v Turčiji.

V mestu Sile sva poiskala pošto in si končno kupila HGS nalepko za avtoceste.

Naslednji dan sva se vozila proti vzhodu naprej ob obali Črnega morja. Plaže so mivkaste,

 obalni pas plitek in valovi se noč in dan lomijo na nerazčlenjeno obalo.

 Tam kjer obale ne čistijo, se kopičijo plastične naplavine. 

V teh dnevih Črno morje ni bilo mirno. Valovi so se tako zlovešče lomili, 

da nisva imela obilo plavalnih užitkov.

 

Obiskala sva še nekaj plaž, vse so bile mivkaste in povsod so valovi precej butali ob obalo. 

Morje pa je še vedno toplo, tam nekje 24 stopinj.

Vozila sva se ob obali in včasih nehote zašla v center kakšnega obmorskega mesta, 

kjer so ulice ozke in polne življenja, ki se gnete v vse smeri.

 

 Namensko pa sva si ogledala mesto Amasro, staro mesto, kjer so se križale stare trgovske poti.

  Mesto je resnično lepo in vredno ogleda.

 

 Ima vse. Prelepo staro mestno jedro s Pozejdonovim templjem 

(ki ga sicer nisva našla, verjetno so le ostanki), ima živahno tržnico,

 kjer so cene zelenjave nizke za nas, ter veliko malih trgovinic s spominki in izdelki iz gline.

Tudi obala nama je bila všeč, razčlenjena, skalnata.

Zato sva se tukaj še zadnjič letos okopala v Črnem morju.

Najino naslednje kopanje bo v Egejskem morju. 

Še prej pa v rekah in jezerih anatolske planote.

s

 Iz Amasre pa sva se napotila v notrajnost Turčije in sicer proti Safranbolu(ju).

______________