Bijele Stijene

 

Pot: izhodišče na 7.kilometru ceste, koča Dragutin Hirtz, vrh Bijelih Stijena, Vihoraški put do Ratkovega skloništa, vrnitev na 13.kilometer ceste in po klancu kostura nazaj na izhodišče

Kar nekaj priprav zahteva načrtovanje novih poti na nepoznanem terenu. 

Za drugi dan sva izbrala pohod po Bijelih stijenah. Izhodišče je bilo pri 7.km ceste za Mrkopalj. 

V gozdu daleč spodaj zagledaš kup drv ter prošnjo, da prineseš vsaj eno do koče. 

Pa je eden od naju  nosil dve, drugi pa nič. Ampak povprečje je bilo dobro.

Dve lepi koči se skrivata pod vznožjem Bijelih Stijen, prva je nova ...

...druga pa starejša, lepa koča na gozdnati planoti.

Nato pa se prične tipičen skalnat kraški svet...

Kakšne lepote se tu skrivajo, seveda nisva slutila ...

...čudoviti mini kanjoni in mini soteske...

...takšni spusti in vzponi so povsem običajni za ta svet...

... na vrhu enega vidikovca ...

... na takšne prehode sva se navadila. Zelo so limitirani v širino.

Same posebnosti in lepote skalnih struktur.

Na vrh Bijelih Stijen (1335 m) se povzpneš po jeklenici.

Pihal je močan veter, pa sva se umaknila malo pod vrh...

...veliko je bilo planik...

Pogled na Klek v daljavi.

Nadaljevala sva po čudoviti Vihoraški poti.

Zopet ožine.

Na Ljuski.

Pogled na "Flaše".

V začetku preseneti takšnale puščica, zlasti ko je obrnjena navzdol, nato pa se jih navadiš.

Pa zopet navzgor.

Prehodi, luknje, okna so nekaj povsem običajnega v tem svetu.

Ko pa imaš že dovolj te preseneti lep Ratkov bivak. (Ratkovo sklonište) 

Za njim pa križišče za Samarske Stijene in  markacije za Zub. 

Bila sva že hudo utrujena pa sva se kljub temu potrudila še za Zub. 

Kar zahteven pristop, zlasti če si utrujen.

Nato pa sva obrnila nazaj proti najinemu izhodišču. 

Čakalo naju je še kar nekaj kilometrov ceste in poti.

Ni se nabralo ne veliko kilometrov, ne višinskih metrov. 

Komaj 11 km poti in nekaj čez 500 višinskih metrov. 

Zaradi vzponov in spustov gor in dol, prerivanja skozi ozka okna in previsne kamine 

ter previdnosti za vsak korak, je bila poleg nog utrujena tudi glava. 

Pa nič hudega.

Doživeti Bijele Stijene ter hoditi po mojstrsko speljanih poteh, je nepozabno doživetje.

__________________________

Klek in Klečice

 Pot: vas  Bjelsko, koča pod Klekom, Klečice, Klek in nazaj po isti poti

Iz vasi Bjelsko te makadamska cesta in kmalu pripelje v listnast gozd, 

kjer ti drevesa nudijo dobro senco za avto. 

Lepa označena potka vodi navzgor pod krošnjami dreves tako da tudi hoja v sončni pripeki poteka v senci. Malo pred kočo naju pričaka simpatična dobrodošlica kot je zgoraj na sliki.

Mimo koče nadaljuješ pot . Kmalu se razcepi na pot za vrh Kleka in dalje na Klečice,

 ki so se nama zdele zanimive. Videti so takšne kot je na spodnji sliki.

Pogled na Klek s Klečic.

Pred nama pa pot zavije strmo navzdol in nato navzgor, kjer se prikaže nekaj jeklenic.

Pa še nekaj jih je.

In sva na vrhu Klečice. (1058 m).

Sedaj pa dol in po poti, ki ni več senčna, proti vrhu Kleka.

Med potjo.

Na vrh Kleka  (1182 m) vodi lepo varovana pot.

Razgledi so na vse strani. Prepoznala pa sva le smučišče na Bjelolasici.

Pred kočo pod Klekom je bilo živahno. 

Odprta je med vikendi in prazniki in ta nedelja je bila zelo primerna za umik iz vroče doline. 

Končno sva tudi midva osvojila Klek! 

Veliko let sva se vozila mimo njega na poti do morja in si govorila, da ga nekoč morava naskočit. 

Tokrat sva pred morjem obiskala še nekaj hribov Velike Kapele.

_______________________

Planjava

 

Pot: Brežici,  Lastovec, Deska, Korošica, Srebrno sedlo, Planjava, Korošica, planina Podvežak, Brežici

S hojo pričneva na cesti pod lovsko kočo na Brežicih....

...in se odločiva za nadaljevanje po poti mimo Lastovca ter Deske ter nato poiščeva prečnico 

čez Tolsti vrh (1976 m) do markirane poti za Korošico.

Uf, kar daleč je še do Planjave.

Sledi vzpon na Srebrno sedlo (2000 m)

Pogled s Srebrnega sedla je čudovit, desno je Lučki Dedec, spodaj Korošica in zadaj Veliki vrh in Zelenica.

Prečenje do roba in potem še 15 minut do vrha.

Še malo in sva na vrhu Planjave, spodaj so že Zeleniške špice.

Pogled na severno stran: zadaj Matkova kopa, Krnička gora in Mrzla gora,

 spredaj pa Veliki vrh s spremljevalci.

Zaslužen počitek na vrhu Planjave (2392 m).

Oblaki so malo motili jasen razgled ampak kljub temu se je videlo vse.

In sedaj nazaj dol, na poti je bilo nekaj drobirja, previdnost ni odveč.

Še pogled nazaj na vrh in že sva na Korošici. 

Nato pa sledi še pot do planine Podvežak in še do izhodišča.

Takole je narisana najina sled s 16,5 kilometri poti in dobrih 1400 višinskimi metri.

_______________________