Monte Pore

 

Pot: vasica Colcuc. Monte Pore, Koča Fedare, vas Colle Santa Lucia, Colcuc

Za prvi dan, kratkega obiska Dolomitov, sva si izbrala Monte Pore.(2504 m). 

Tukajšnji dvatisočaki sodijo med nižje vrhove.

Na zgornji sliki je najin cilj v daljavi .Pot  se prične v gozdu, sledila sva označeni poti 463.

Mimo mnogih križišč.

Pot je lepo sledljiva, mimo nekaj planin in s stalnim pogledom v doline in na sosednjo Marmolado.

Navdušena sva bila nad širnimi razgledi. Okoli naju je bilo kar nekaj tritisočakov.

Proti vrhu se je pot spremenila v ozek strm greben, z mnogo drobirja na poti. 

Sva rekla, da se tu ne bi vračala navzdol.

Na zgornji sliki je pogled še na malce oddaljeni najin vrh Monte Pore.

Na vrhu Monte Pore (2504 m) se odpre čudoviti pogled na sosednje vršace.

Spoznava Civetto v ozadju. Do zdaj sva si jo ogledovala le pozimi med smučanjem.

Pot navzdol po drugi strani je zelo prijetna s širnimi razgledi vse naokrog.

Okoli naju so sami travniki s cvetočo arniko. Za več hektarjev jo je tukaj! 

Na zgornji sliki je znan prelaz Falzarego proti Cortini.

Spuščava se proti koči Fedare. V ozadju je Monte Pelmo (3168 m).

Čudoviti so pogledi vse naokrog po nepoznanih vrhovih. Preveč jih je, da bi vse določila.

Opravila bova krožno pot in se tudi zaveva, da pot ne bo tako kratka, kot sva v začetku mislila.

Sestopiva do koče Fedare. Italijanske koče so vse prijetno ozaljšane.

Še ena taka.

Ko poiščeva pravo pot za sestop v dolino, naju preseneti pokošena markirana pot od koče navzdol.

 Kaj takega še tudi nisva videla. 

Sicer pa mislim, da ni veliko ljudi, ki bi tu hodili peš v dolino ali iz doline gor. Večinoma se do koče pripeljejo z avti  in nato še s sedežnico proti vrhovom.  

Zgoraj je pogled na prelepo staro gorsko vasico Colle Santa Lucia. Res je vredna postanka in ogleda.

Morava še mimo nekaj vasi, hiš, nekaj zamotanih planinskih križišč. 

Brez planinske karte ali gps navigacije si tu hitro izgubljen. 

Po 8 ali 9h urah, precej km in kakih 1000 višinskih metrov,  nama uspe priti nazaj na izhodišče. 

Jutri je napovedan nov lep dan. 

Bova spet na poti!

____________

Velika (Koroška baba)

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Savinjsko sedlo, Velika baba, Ledinski vrh in nazaj po isti poti 

Na izviru Savinje smo se oskrbeli z vodo saj je bil napovedan vroč sončen dan.

Vzpon na Savinjsko sedlo je bil v tem ponedeljkovem jutru že kar pošteno vroč.

Razgledi pa pa so bili jasni, le daleč v Julijce so jasnino motile meglice v ozračju.

Na vrhu Velike babe ( 2148 m) je bil pogled na bližnje Savinjske Alpe popolnoma pregleden.

Še skok na sosedo Malo babo...

...in nato navzdol ter po neprijetnem melišču navzgor in še na Ledinski vrh.

 Po poti nazaj na Okrešelj je sicer pihal rahel vetrič, ki pa ni zmogel ohladiti naših razgretih teles,

zato smo se vsi zopet razveselili hladne vode na izviru Savinje.

Prava ohladitev nam je uspela šele po kopanju v prijetnem tolmunu v Logarski dolini 

Po isti poti gor in dol in se je nabralo 1600 višinskih metrov ter skoraj 11 km poti.

_____________________

Samarske Stijene, južni in zahodni del

 

Pot: 13.km ceste Jasenak - Mrkopalj, Ratkovo sklonište, Južne Samarske stijene, Zahodne Samarske stijene,  13.km ceste

Tretji dan najinega pohodništva so bile na vrsti Južne in Zahodne Samarske stijene.

 Najprej skozi gozdnati predel navzgor...

...do Dvorca, skozi prelepe prehode.

Pogled z vrha Dvorca v sotesko.

Nato je sledilo nekaj gozdnate poti, gor in dol v vrtače in mimo vrtač, skozi Dolino miru. 

Ime dolince pove, da tukaj ni gor in dol in ni ozko ter špičasto,

 ampak se noge in glava odpočijejo in umirijo. 

Ko sva se že vpraševala , kje so tiste stene, so se pričele. 

Nekaj metrov navzgor, nato navzdol,

...nato skozi ožine in zopet dol. 

Aplikacija za sledenje na mojem telefonu nama ni mogla slediti. 

Na posnetku sva kasneje videla le ravne črte med posameznimi višinskimi točkami.

Na vsakem težjem odseku po teh Stijenah,  je tudi lažji obvoz.

 Midva sva izbirala samo tiste težje variante mimo Razbijenega vrha (1285 m).

Tudi do Amfiteatra vodi težji del.

Dva odseka sta presenetljivo težka za spust, eden je celo rahlo previsen, klinov ali jeklenic ni. 

Za ta težji del nisva imela volje za slikanje ampak sva bil z mislimi izključno pri plezariji.

Na vrhu Amfiteatra še ni bilo pravega teka za malico.

Amfiteater, pogled navzdol...

Na vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva bila že pošteno utrujena. 

Pot so nama krasili šopki planik, ki so rastli v vdolbinah pobeljenih sten.

Proti vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva se večkrat ustavila in uživala v razgledih.

Ko sva izplezala iz Amfiteatra in se že vračala, sva najino težko pot našla takole opisano:

OPASNO a vendar COOL

Se popolnoma strinjava z opisom.

Sledilo je vračanje s sten po spodnji poti...

...z lepimi kraškimi oblikami...

...mimo ogromnega brezna. Tudi nekaj manjših sva opazila na poti.

Vračanje po spodnji poti izgleda takole gozdnato kot je na spodnji sliki 

ampak vseeno z vmesnimi  skalnimi detajli gor in dol.

Pol dneva je bilo še na razpolago zato sva se odločila še za nadaljevanje na Zahodne Samarske stijene. 

Ob poti so bila razgledišča ( vidikovci ), nato pa je sledil zopet težji obvoz in sicer na Zlatni vrh. 

Tokrat sva ga izpustila.in šla raje mimo Velikega kanjona.

 Sledila je Dolina suza, Faraonova dolina s Piramido...

... in spet nekaj Vidikovcev.

Sledile so Stjepenice, pa skozi Dolino Vila (nisva videla vil). 

Vse do najvišjega vrha Samarskih stijen (1302) ni bilo več nobenega presenečenja z opasno-cool varianto.

Zaslužen počitek in malica na vrhu zahodnih Samarskih stijen, sta potekala že v popoldanskem času. 

Tu  je tudi najvišja točka vseh teh stijen.

Sedaj pa še samo navzdol bolj kot ne,  na najino izhodišče na 13.km ceste.

 Poti so lepo označene. Tu in tam te preseneti leseni kažipot z besedo : cesta.

 Ko prehodiš te prelepe stene pogorja Velike kapele, ti postane jasno zakaj kažipot usmerja na cesto. 

V teh soteskah, vrtačah in kanjonih bi se lahko le izgubil in taval kot kak pozabljeni faraon ali vila.

Gps sled lepo pokaže ravne črte med točkami, ker sateliti niso mogli slediti 

številnim skokom gor in dol ter sem in tja. 

Spodaj so Južne Samarske stijene, obhodila sva vse. 

Zgornja pentlja pa prikazuje Zahodne Samarske stijene, kjer sva obhodila težji skalni del,  

izpustila pa lažji gozdni del. 

In bilo je zopet lepo, predvsem pa nepozabno.

Je za ponovit. Enkrat ko naju spet zanese tja pot.

___________________