Potovanje do Španije: Monako in Azurna obala

Potovanje do Španije sva si zamislila po najkrajši oziroma najhitrejši poti, 

vendar ob Sredozemskem morju. Vožnja po avtocestah preko severne Italije je hitro minila. 

Pred francosko mejo sva obiskala le  Sanremo, kjer te dni poteka festival italijanske popevke. 

Mesto je zato v zadnjem tednu februarja zelo živahno, hoteli in druge namestitve so popolnjene;

  zelo veliko je bilo tudi autodomarjev, ki so težko našli primerna mesta za parkiranje.  

Najino prenočišče sva tako rajši izbrala nad majhnim mestom San Lorenzo Al Mare. 

Nad njim številne pešpoti ...

 ... in ena od njih vodi skozi slikovito mestece Costarainera ...

 ... z mnogimi ozkimi ulicami in edinstvenimi prehodi.

MONAKO:

Naslednji postanek je bil nad kneževino Monako, od koder sva se dol v Monako odpravila peš.

Ker Monako ni član EU, je potrebna previdnost pri uporabi interneta. 

Avtodomi v Monako nimajo dovoljenja za vstop, za parkiranje običajnih avtomobilov pa je poskrbljeno v številnih garažnih hišah. Kneževina je eno samo veliko mesto s palačami in  stolpnicami zgrajeno na strmi brežini. Trenutno tukaj potekajo mnoga vzdrževalna dela in v gradnji je veliko mogočnih zgradb, za katere domnevava, da bodo namenjene namestitvi množicam turistov.

Sprehodila sva se torej navzdol do mesta ter si ogledala palačo princa Alberta. 

Spodaj na sliki je pogled s palače na veliko marino ter del Monaka.

AZURNA OBALA: 

Od Monaka pa do Marseilla se razteza znamenita Azurna obala. 

Če se voziš po obalni cesti, se posamezna mesta držijo skupaj in iz enega mesta prehajaš v drugo od krožišča do krožišča. Zelo zamudno in utrujajoče.

Del obale, ki je zelo lep, je ob mestu Saint Raphael in sicer območje Massif de l Esterel. 

Pečine ob obali so vulkanskega izvora. Vsebujejo veliko železovega oksida,

 ki jih rdečkasto obarva. Če jih opazuješ ob sončnem zahodu, pa zažarijo še posebno lepo.

Ob sončnem zahodu so te barve res zelo intenzivne. Pečine se dramatično dvigajo iz morja in tako ustvarjajo kontrast med turkiznim morjem in rdečo kamenino. 

Menda je to eden izmed najbolj fotogeničnih delov Azurne obale. 

 

Tudi tu vodi kar nekaj pešpoti, eno od njih sva tudi midva obhodila ter uživala  v barvah zahoda. 

Seveda pa nisva bila edina sprehajalca na poti, kar potrjuje,

 da je to priljubljena točka za sprehode in meditacijo.

 

Prenočišče sva poiskala v zaledju nad tem delom obale, kjer se cesta zaključi z večjim parkirnim prostorom Boulevard Piere Delli Zotti. 

Tudi tu so pešpoti in lep razgled na obalo in mesta.

 

_______________

 

Turnovka

 Pot: Planina nad Ljubenskimi Rastkami,  Veliki Travnik, Turnovka ter nazaj

Čas: okoli 3 ure navzgor, nato smuka do izhodišča

Razmere: vsaj pol metra sipkega snega ter veter 

 V začetku januarja je zapadel sneg. V nižinah dobrih 10 cm, 

v zasavskih hribih več kot pol metra, v sredogorju Savinjskih Alp pa tudi okoli pol metra.

Negativne temperature  ozračja so obdržale snežno odejo dober teden, kar se zadnja leta redko zgodi.

Kljub močnemu severnemu vetru sva šla pogledat belo pokrajino malo višje.

Nekaj dni zapored sva bila del te snežne pravljice. Bili so to dnevi zimskih užitkov.

Spodaj je nekaj zimskih utrinkov v teh dneh:

Na Turnovki (1637  m)

V ozadju je bila Menina planina vse dneve v oblakih.

Cesta do izhodišča je bila prve dni snežena tako zjutraj kot popoldne, ko sva se vračala v Ljubno.
 

Teden dni je trajala takšna zimska idila v zasavskih hribih in sredogorju naših planin. 

Želiva si še nekaj takih dni v tej zimi. 

Če jih ne bo v domačih hribih, jih bova poiskala drugje.

 

__________________________

Reška planina

 Pot: Prebold, Žvajga, Tolsti vrh, Strnik, Reška planina, Prebold

Čas: približno 7 ur  

Tokrat sva prehodila pot, ki je bila načrtovana že nekaj let, pa je šele zdaj prišla na vrsto. 

Poteka po delu Preboldske planinske poti, ki v celoti meri kar 32 km,

kar je verjetno preveč, da bi jo lahko prehodila samo v enem kratkem zimskem dnevu.

  Začne in konča se v Preboldu. Je precej naporna zaradi strmih spustov in vzponov po gozdnatih grebenih. Naju je pričakala še začinjena z rahlim snegom preko razmočenega listja in blata. 

Zato so najini spusti bili zelo previdni, pa sva kljub temu pogosto nekontrolirano 

oddrsela v neželeno smer.

Iz Prebolda sva krenila proti Žvajgi. Steza je prav lepo speljana po manjših gozdnih grebenčkih. 

Žvajga ima dva skoraj enako visoka vrhova. Spodaj na sliki je manjši ( 620 m), 

preko katerega naju je peljala pot.

Proti Tolstemu vrhu sva hodila po prelepem gozdnem grebenu. 

Kazalo je, da se bo nizka oblačnost razpršila, pa se to ves dan ni zgodilo.

Z grebena sva gledala na zamegljeno Savinjsko dolino ob robu katere kraljuje naša Gora Oljka.

V ozadju se še vedno dvigajo pare iz hladilnika Šoštanjske termoelektrarne. 

 Tudi Tolsti vrh (756 m) je še nudil nekaj razgleda. 

 Z njega sva se ponovno spustila strmo navzdol, nato pa še bolj strmo navzgor. 

Opazila sva, da je vsak naslednji vrh višji za kakšnih 100 m. Vmes pa je seveda globok spust.

 

Drevje pa je bilo še vedno odeto v zimsko belino.

Na Strnik (845 m) je ponovno strm vzpon, kakršnih sva se do sem že navadila.

Od tu bi bil lep panoramski pogled do Dobrovelj, Menine planine in Kamniško Savinjskih Alp, 

če bi se megleni oblaki vsaj za trenutek umaknili. Pa se niso.

Sledil je še en strm vzpon, tokrat končno že na Reško planino, 

ki je v celoti zelo ozek gozdnat  greben.

Od tu naprej naju megla na preostanku poti ni več zapustila.

Malo pod vrhom Reške planine je ličen Adijev bivak. 

Notri sva se skrila pred mrazom in ob 12h končno pomalicala dobrote iz nahrbnika 

in jih zalila z vročim domačim čajem iz termovke.

Za bivakom je potrebno zaviti desno po zelo strmi potki navzdol. Bila je zelo spolzka, 

obogatena s plastjo mokrega listja na blatni podlagi in strehci iz deviško belega snega.  

Ker sva hodila prva po zadnjem sneženju, sva ji težko sledila med gostim grmovjem in drevesi,

 ki so se trudoma oklepala hude strmine.

Pa sva kljub težavnemu spustu uspešno pridrsala do Doma pod Reško planino.

Tu sva nameravala spiti kavo a naju tamkajšnje razmere niso pritegnile, 

zato sva takoj obrnila kurz nazaj proti Preboldu, seveda po drugi poti. 

Od tod vodi navzdol večinoma spet strma pot. 

V spodnjem delu je bilo preko poti še vedno veliko podrtega drevja, za katerega sva domnevala, 

da ga bodo od najinega zadnjega obiska gotovo pospravili a se zdi, 

da ta navlaka razen naju nikogar ne moti.

 

 Najin statistični sledilec je tudi tokrat začrtal lepo krožno pot in izračunal,

 da sva prehodila 15 km poti ter pri tem nabrala  920 višinskih metrov. 

Zaradi neugodnih pohodnih razmer nama je bila pot naporna, 

vendar kljub temu dovolj privlačna, da se bova sem še vračala.

 

______________
 

Čemšeniška planina

    Pot: krožna pot prek Čemšeniške planine: Prvine, vrhovi planine ter nazaj mimo cerkvice Sv. Primož.

    Čas: 6 ur in pol  

Lansko leto sva prvič povezala krožno pot prek Čemšeniške planine. Tokrat sva spremenila le izhodišče. Začela sva v Prvinah. Tudi tu je dovolj snega. Nad kočo sva se povzpela na greben planine.

Na razglednem grebenu vodi steza po robu gozda.

Koča je bila odprta, pohodnikov pa malo, kar se ne zgodi pogosto.

Na planoti nad kočo je snega še več. Tam sva gazila sneg preko treh navišjih vrhov: 

Tolsti vrh (1170 m), Črni vrh (1204 m) ter Veliki vrh (1184 m).

Na vzhodni strani planine  pot zavije strmo navzdol med slikovitimi bukvami.

Z derezicami uspešno premagujeva poledenelo strmino.

Kmalu zapustiva Savinjsko planinsko pot, ter po kolovozih nadaljujeva 

pod strmim južnim pobočjem  planine.

Mimogrede ponovno obiščeva simpatične palčke, ki živijo ob edinstvenem bivaku.

Ker je moč vetra naraščala, sva zavetje za kratek počitek z malico našla ob cerkvici Sv.Primoža in Felicijana, od koder sva uživala ob pestrem panoramskem razgledu proti Kumu.

Za zaključek najinega kroga v drugem poskusu najdeva še primeren prečni kolovoz, 

 ki naju pripelje direktno nazaj do Prvin. Izračunava, da sva prehodila malo več kot 

dvanajst kilometrov razgibane snežne trase. 

 

_______________