Turčija: mesta Dara in Harran ter Gobekli Tepe(jugovzhodna Anatolija)

 Pot sva nadaljevala od mesta Mardin do vasi Oguz, ki je zelo blizu sirske meje. 

Ob sirski meji ni opaziti ali čutiti kaj posebnega tako kot je bilo ob jezeru Van, 

kjer je blizu iraška meja. Tu  je še eno arheološko najdišče,  DARA:  

 Že ko se voziva proti Dari opaziva veliko starih bivališč izklesanih v skalnate stene.

Tudi Dara je bila pomembno središče vzhodnorimskega cesarstva v severni Mezopotamiji,

 s trdnjavo, ki je varovalo ozemlje zaradi konfliktov s Perzijci. 

Te vojne so se dogajale zlasti v VI. stoletju in od takrat je močno obrambno zidovje, 

katerega ostanki  so vidni še danes.

 

 Naselje Oguz je danes vklopljeno v staro Daro. 

Na nekaterih starih ruševinah so si domačini zgradili svoja bivališča.

 Opazila sva, da so otroci tu kar korajžni, 

marsikateri fantiči želijo imeti "money", vsaj tako vpijejo za nama. 

 

To nama ni bilo prijetno in potrebno, zato sva samo zakrožila malo po vasi in se odpeljala naprej.

 Poleg tega je v Turčiji potrebno plačevati drage vstopnine za ogled vsake pomembnejše znamenitosti. Za ogled Dare sploh nisva vpraševala za ceno, saj sva ocenila, da sva že videla dovolj. 

 

 Ob sirski meji nadaljujeva proti jugozahodu Mezopotamije. 

Dolgo nazaj smo se v šoli učili, da je Mezopotamija zelo rodovitna pokrajina 

med rekama Tigris in Evfrat. Sedaj sva preverila in potrjujeva, da je še vedno tako. 

 Iz polpuščave sva prešla v pokrajino, kjer so kilometri in kilometri

 ( tu piševa o 200 km, ki sva jih prevozila od Dare do Harrana)  njiv koruze in bombaža. 

Na gornji sliki je le mali začetek ogromne njive, ki jo omejuje kamniti grič.

 Iz Tigrisa in Evfrata so napeljani široki kanali za namakanje in zalivanje kmetijskih površin. 

Poleg tega sva opazila stalno zunanje pršenje koruze povsod kjer sva se vozila vse 

do najinega naslednjega ogleda.

 

 Mesto HARRAN:

 

Harran (če je to tisti pravi Harran-menda je) je v svetem pismu omenjen kot bogato mesto

 s plodnimi polji, iz katerega je odpotoval očak Abraham s svojo družino v od Boga obljubljeno deželo. Drugače pa arheologi pravijo, da nastanek Harrana sega v tretje tisočletje pred našim štetjem.

Danes je Harran znan po svojih opečnatih hišah v obliki čebeljih panjev, 

ki imajo zaradi vročine majhna okna. 

Oblika panja omogoča prijetno hladno  bivanje tudi v hudih dnevnih vročinah.

Hiške sva si ogledovala od zunaj, nekatere so lepo okrašene, zlasti tiste za turiste. 

Takoj ko sva pripeljala v Harran, so naju začeli kontaktirati domači lokalni vodiči

 in nama ponujati voden ogled vsega kar se tukaj splača videti.

 Prijazno sva vodstvo odklanjala, čeprav veva, da jim turisti prinašajo pomemben vir zaslužka. 

Prav tako pa sva videla, da prihaja sem veliko ljudi s turističnimi avtobusi, 

ki jih za vodstvo radi najamejo.

Prav tako nisva šla na plačljiv ogled notranjost hišk, za katere veva,

 da so bogato okrašene s preprogami in lokalno izdelanim pohištvom in posodami. 

Domači turisti (otroci in dekleta) so se oblačili v pisana tradicionalna oblačila in jahali

 na dvogrbih kamelah. Tako kamelo sva prvič videla v živo in ravno to sva tukaj tudi pričakovala.

 Danes v Harranu  v takih čebeljih hiškah živi le še nekaj družin.

 

 Za Harranom sva nadaljevala najino turo spet v notranjost Turčije v smeri mesta Sanliurfa.

Med posameznimi bombažnimi polji sva opazovala značilne hiše z ravnimi strehami in solarnimi bojlerji na njih. Večinoma v sivorjavih odtenkih, 

nekatere pa so izstopale s svojo drugačno barvo, kot ta na sliki zgoraj.

 

Velikega mesta Sanliurfa si nisva ogledala, čeprav nama je poznano, 

da ima lep bazar in staro središče z lepo palačo. Mogoče naslednjič, ko se bova vračala iz Sirije. 

 

Sva se pa ustavila še v GOBEKLI TEPE, 

ki je zelo pomembno arheološko najdišče iz XII. tisočletja pred našim štetjem. 

Zaradi tega odkritja je jasno, da smo do zdaj napačno predvidevali in razlagali zgodovino človeštva.

Ostanki starodavne poselitve so na širokem področju, na ogled javnosti pa je samo šest  najpomembnejših zgradb, ki so pod veliko skupno streho. 

Vstopnina za ogled znaša 21 € na osebo.

Najbolj zgovorni so do 6 metrov in 20 ton veliki monolitski stebri postavljeni v krogih, 

na katerih so upodobljene živali, mogoče tudi ljudje ali bitja, ki bi lahko bili bogovi.

Upodobljeni so tudi žitni klasi, kar daje slutiti, da se je poljedelstvo uvedlo tukaj 

veliko pred postavitvijo egipčanskih piramid, pred postavitvijo angleškega stonehangea 

ali veliko pred vsemi kitajskimi dinastijami.

Po geofizikalnih raziskavah je zdaj znanih več kot 200 stebrov v približno 20 krogih. 

Topografsko skeniranje je pokazalo, da druge strukture poleg hriba, ki še čakajo na izkopavanja, verjetno segajo 14.000 do 15.000 let nazaj, celo v pleistocen.

Proti večeru sva se odpeljala proti gori Nemrut Dagi, 

ki je najvišja gora v vzhodnem področju gorovja Taurus  (2150 m).

Tudi na tej gori so trajni spomeniki manj znane človeške zgodovine.

 

_________________ 

Turčija: mesta Hasankeyf in Mardin (jugovzhodna Anatolija)

Od jezera Van in planote na višini okrog 1600 m se spuščava v nižine. 

 

Vmes opazujeva lepo pokrajino, ki se razteza v tem polpuščavskem svetu. 

Prispeva do velike reke Tigris in mesta Hasankeyf, ki leži ob njej. 

Njegova zgodovina sega daleč nazaj. Prva naselitev sega v bronasto dobo 

in od takrat naprej je poznano pod različnimi imeni glede na različne imperije, ki so si ga lastili. 

Šele v dvajsetem stoletju je dobilo današnje ime. Mesto ima strateško lokacijo,

 ki je bila še posebno pomembna  na Svileni poti.

Večji del starega mesta je sedaj pod vodo, ker je z zajezitvijo Tigrisa v letu 2020 nastalo jezero.

Nad vodo je ostal le višje ležeči del mesta, ki je bil poseljen tudi v soteski na desni strani reke.

Na drugi strani pa so zgradili novo mesto Hasankeyf (na sliki zgoraj)

Ogledala sva si stari del mesta in občudovala strme stene soteske po kateri prispeš do njega.

Sprehodila sva se med ostanki zidov ...

...in občudovala okolico...

...in predvsem veliko reko Tigris, ki je res lepe barve in daje svoj čar tej pokrajini. 

 

Odpeljeva se še dalje na jugovzhod proti sirski meji. 

Pokrajina je nižinska, kar naenkrat pa se pojavijo kamniti griči in na njih je zgrajeno mesto Mardin. 

Z mesta oziroma teh gričev je lep pogled na mezopotamsko nižino,

 ki leži med rekama Tigris in Evfrat.

Stari del mesta je pod Unescovo zaščito zato tu ni novih zgradb.

Sprehodiva se po mestu in v zraku opaziva zmaje, ki jih tu tradicionalno spustijo v zrak.

Ulice so ozke, pravi labirint, po njih se lahko tudi izgubljaš in uživaš ob turških dobrotah.

  Kot se spodobi na bazarjih, trgovci ponujajo vse kar srce poželi.

 Po res lepem sprehodu sva se že v mraku zapeljala na sosednje griče mesta Mardin 

in tam poiskala prostor za prenočevanje.

Skozi novi del mesta pa so nama v oko padli semaforji, 

celoten steber semaforja namreč menja barvo iz rdeče v zeleno.

Ga ne moreš spregledat.

Ponovno ugotavljava, da se v mestni hoji bolj utrudiva kot v gorah.

Bo potrebno najti spet kakšen hrib.

__________

 

Turčija: jezero Van in krater Nemrut golu(vzhodna Anatolija)

 Prenočevala sva ob jezeru Van. To je največje jezero v Turčiji,

 razpostira se na nadmorski višina 1640 m. Samo za občutek velikosti jezera : 

po vzhodni strani sva se vozila ob njem nekaj manj kot 200 km, 

zahodna pa je malo krajša, okoli 150 km. Jezero je rahlo slano ter bazično,

 napaja pa se od majhnih pritokov iz okoliških gora. Je zaprto jezero, ki nima iztoka.

 Vulkanski izbruh je v prazgodovini blokiral iztok. 

Zaradi slanosti redko zamrzne, mogoče le na obalah severnega dela jezera.

  Jezero je na nekaterih delih turistično urejeno s plažami in površinami za piknike, 

ki so opremljeni z mizami, stoli in ognjišči. Predvsem ob vikendih se pari ali družine napotijo na take točke in tam preživijo cel dan. Za razliko od naših piknikplacov, tu ne prakticirajo na piknikih prav nobene rekreacije. Tu se samo dobro je in pogovarja.

 

 Velik del jezera pa je neturističen. Ob njem so majhne vasi.

 Za prenočevanje sva našla lep prostor na veliki plaži  pred vasjo Yesilsu. 

Izkoristila sva prijetno lokacijo, se v jezeru okopala in zaplavala, 

saj ima po najini oceni več kot 20 stopinj C.

 

Ko voziva po turških cestah naju stalno prehitevajo tudi tovornjaki, 

čeprav je najina potovalna hitrost  okoli 100 km na uro. Zlasti na vijugastih cestah navzdol po klancu znajo pokazati kako hitro se da peljati. 

Ob jezeru Van leži tudi mesto Van. Mesto je veliko, midva sva se samo zapeljala skozenj.

 Bolj je naju zanimal krater vulkana Nemrut in jezera v njem.

Za mestom Van se zapelješ proti jezeru Nemrut gulu in gori Nemrut. 

Na zgornji sliki je del jezera Van s pobočja gore Nemrut. 

 Nemrut je ugasel vulkan, čez rob kraterja pelje cesta na višini 2450 m 

in se nato spusti do velikega jezera na njegovem dnu.

Na zgornji sliki se lepo vidi del kraterjevega roba in jezero Nemrut na njegovem dnu.

Spodaj sva želela prenočiti. Včasih je to bilo možno, kar potrjuje zemljevid,

 ki ima še vedno označen  prostor za kampiranje. Sedaj pa te pred vstopom v krater ustavi vojaška oseba, ki te legitimira in pove, da moraš do 17. ure zapustiti območje znotraj kraterja. 

Zaradi naše varnosti, ker so notri doma medvedi.

Kolikor nama je znano, so tu medvedi že od nekdaj, le da so bili včasih očitno bolj gostoljubni. 

 Tako sva se le sprehodila ob jezeru Nemrut ter si ogledovala okolico. Nisva bila sama, bilo je še nekaj domačih obiskovalcev. Dva med njimi, mož in žena, sta se z nama zapletla v pogovor in nama predstavila mesto v katerem živita kot nekaj, kar morava obvezno obiskati. 

Zato sva mesto Mardin dodala v najin potovnik.

V kraterju sta še dva manjša jezerca.

Na gornji sliki je vidna cesta, po kateri se vstopa in izstopa iz tega medvedjega raja.

Še en pogled na del kaldere....in bilo je res lepo. Tu se dejansko opazi celoten obod vulkana, ki pa je toliko širok, da ga fotoaparat ne more zajeti v celoti. 

Prav lepo pa se vidi iz zraka:

(Spodnja slika je sneta s spleta) 

Zopet občudujeva jezero Van pod nama ter se odpeljeva dalje po vzhodni Anatoliji.

Od jezera Van dalje so na cestah pogosto vojaške kontrole. 

Vsi so zelo prijazni, večinoma jih zanima od kod sva ter nama zaželijo srečno pot.

Včasih preverijo tudi najine potne liste. 

_________________

Turčija: od gruzijsko - turške meje, mesto Ani ter do jezera Van(severna Anatolija)

 Dan, ko sva zapustila mesto Vardzia v Gruziji in želela prečkati turško mejo, se je pričel pestro. Najprej sva ugotovila, da imava "zašraufan" vijak v prednjo desno gumo. 

Glava vijaka je bila že kar obrabljena in lepo spolirana, torej ni od včeraj. 

Tlak v kolesu zgleda da ne pada. Torej brez panike. 

Bo pa potrebno zadevo čimprej sanirati, ker občutki o grozeči nevarnosti ostajajo. 

Že v prvem mestu Akhalkalaki je vulkanizer gumo zakrpal hitro in poceni.(5 GELov)

 

CESTA od Akhalkalaki DO TURŠKE MEJE:  Mesto Akhalkalaki omenjam zato,

ker gre od tu cesta v Turčijo. To je prvi mejni prehod v Turčijo na jugu Gruzije.

Na zemljevidu je označena kot hitra cesta. Mogoče je to včasih res bila, 

toda sedaj je to izrazito luknjast asfalt z zelo globokimi udarnimi  luknjami 

in posameznimi vložki luknjastega makadama. In tega je za okoli 30 km.

 Od vseh luknjastih cest je ta sigurno zmagovalka Gruzije in Armenije. 

Po taki cesti se vozijo številni kamioni in tudi midva nisva imela druge izbire.

Ker čuvava avto in nisva domačina, sva za te težke kilometre potrebovala dve uri.

 

PREHOD MEJE: Na gruzijski strani je vse potekalo hitro, saj sva bila edina z osebnim avtom med številnimi kamioni, ki so tu vozili v posebnem pasu. 

Na turški carini pa se je zakompliciralo, ker sva morala opravljati carinske formalnosti v isti koloni kot kamioni. Pred okencem je potrebno stopiti ven in na posameznih mestih urediti mejne formalnosti. Verjetno sva kakšno uro urejala zadeve od enega do drugega uradnika.  

Če seštejem luknjasto cesto ter urejanje carinskih formalnosti je bolje iti na kak drug mejni prehod.

 

 

Od meje naprej so se neprijetnosti dneva končale. 

Ko sva zapeljala na turške ceste je bila slaba volja hitro pozdravljena.

 Turške ceste so tudi tu na vzhodu lepe in pretočne, razen v mestih kjer se pretočnost upočasni..

 Voziva se po severovzhodni ravninski Turčiji z mnogimi polji, gledava velike, ogromne črede

(kakšnih 500 glav) krav ali ovac na paši.

 Prvi ogled je bil namenjen mestu Ani. To je staro mesto ob meji z Armenijo.

 

  Bilo je glavno mesto Armenskega kraljestva med leti 961 in 1045 in znano kot mesto s 1001 cerkvijo. Bilo je trgovski in religiozni center. 

Zaradi Mongolske invazije in potresov je propadlo do 18.stoletja.

 

Pod Unescovo zaščito je danes simbol armenske dediščine.

 

Razprostira se res na velikem področju, največ je ruševin, ohranjena je le cerkev na zgornji sliki. 

 

Ko sva zapustila mesto Ani, sva kmalu zapeljala na lepo kamnito področje proti mestu Igdir. 

Od tod je najlepši pogled na Ararat in njegov ledenik.

 

 Zanimivo je tudi mesto Caldiran, kjer je glavna ulica na pločnikih polna mizic in stolčkov 

za moško druženje ob pitju čaja. 

Vsi "čajčkajo"in ko sva šla mimo kot edina tujca, je gostoljuben lastnik prepričal tudi naju,

da sva potrebna počitka ob čaju. Potem naju je na svojo iniciativo še fotografiral, 

plačilo za čaj pa zavrnil, ker naju je on povabil.

Že večkrat sva doživela to izredno vzhodnjaško prijaznost in gostoljubnost,

vendar še nikoli od lastnika kakšnega lokala. 

 

Do jezera Van sva se vozila po neskončnih rahlo valovitih planotah. 

V Turčiji je potrebno prevoziti velike razdalje, toda ceste so tu resnično zelo dobre,

 zato kilometri hitro bežijo mimo. 

Pa še zanimivost, ki sva jo opazila. Po vaseh tudi tu pobirajo posušene kravjeke 

in jih zlagajo za zid ali pa na kupe. Za gorivo, kajti na teh višinah ni dreves,

 zime pa so mrzle in polne snega.

Na koncu dneva je potrebno vedno najti lep prostor za prenočevanje, 

ter začrtati plan naslednjega dneva.

Uspešno sva uredila še to.

 

_____________