Armenija: Mont Ara (Arayiler, 2577m)

 

Pot: nekaj km za vasjo Karbi,  Mont Ara, krog okoli ognjenika in po drugi strani nazaj

Višinski metri: okoli 1200 m

Dolžina poti: okoli 15 km 

 

(Na naslovni sliki je zopet Ararat, ki ga gledava že nekaj dni, le če je jutro brez oblakov) 

 V načrtu sva imela, da se povzpneva na Mont Aragats, najvišji vrh Armenije. 

V prejšnjem pohodu do jezera Kari, ki je izhodišče za Mont Aragats sva ugotovila,

 da so razmere zelo slabe za vzpon. Nad 2600 m je zapadlo precej snega, 

orkanski veter pa je hribe delno okoval tudi v led.

Kaj pa zdaj? Še naprej čakati na boljše vreme in boljše razmere za Aragats?

  

Zato sva se odločila za vzpon na Mont Aro, ki je tudi mirujoči ognjenik a nižji kot Mont Aragats.

 Jutro je bilo še delno sončno toda hladno in zopet zelo vetrovno. 

Po travnatem grebenu sva se hitro povzpela do neimenovanih vrhov z višino okoli 2500 m. 

 Pot ni označena, je pa solidno sledljiva, če te ne ujame megla. 

Zadnji od vrhov pa je najin, Mont Ara. 

 Na vrhu Mont Are (2577 m) stoji razgledni stolp s križem na vrhu.

 

Zopet je pihal orkanski veter, verjetno to tukaj ni običajno za konec septembra. 

 Hitro sva se odpravila dalje, da bi obhodila cel krater bivšega vulkana. 

Sledili so si drugi in tretji neimenovani vrhovi, vsi okoli 2570 m.

 Pogled v dolino pod nama je iz ptičje perspektive razkril spodaj ležeča naselja,

njive, pašnike in sadovnjake.

Tam na nadmorski višini 1700 - 1800 m lepo uspevajo sadovnjaki z breskvami,

jabolki in slivami. Ugotavljava, da je sadje tukaj okusno. 

 

 Napotiva se še na rob bivšega kraterja (na spodnji sliki  oster greben na sredini).

 

Kmalu stopiva še na njegov končni vrh.

 Od tu pokukava v dno bivšega kraterja; mudi se, megla naju dohiteva.

Hitro nadaljujeva do naslednjega vrha, ki pa ima ime: ( Aqloraqar 2511 m).

Ta je malo težje dostopen.

 

V meglenem oblaku se pričneva spuščati po drugi strani vulkanskega oboda navzdol.

 Tu poti ni bilo ali pa je nisva našla. 

  

V dolino prispeva med takšnimi markantnimi monoliti.

Nekateri naju spomnijo na turško kapadokijo.

V navpični steni se pred nama prikaže vhodna stena jamske kapele.

  Kapela je posvečena sveti Barbari, ki je pri nas zaščitnica rudarjev. 

Obiskovalcev je bilo veliko, pod kapelo pa je na drevesih viselo veliko privezanih trakov.

Tako se tukajšnji verniki zahvaljujejo za ozdravitve ali za uslišane molitve.

Nekateri pa v znak zahvale postavijo pokončne kamnite plošče z vrezanimi križi in ornamenti.

Tudi teh je tu veliko. 

 

 Utrujena in zadovoljna se vračava v dolino in spotoma opaziva takšen most 

čez regulacijsko korito hudournika do sadovnjaka. 

 Opazila sva, da Armenci pogosto uporabljajo odslužena vozila še za kak drug svoj namen.

Kasneje sva videla, da so za premostitev neke reke uporabili kar star železniški vagon.

Kako so ga položili čez reko, je za naju nerešljiva uganka. 

V najini bližini spet dežuje, v gorah sneži, nočne in jutranje temperature so okoli ledišča, otoplitve in izboljšanja vremenska napoved ne kaže. 

Zato sva se nepreklicno odločila, 

da jutri zapustiva armenske hribe in se premakneva nazaj v Gruzijo.

 

______________ 

 

Armenija: jezero Kari (3200 m), trdnjava Ambert, abecedni park

Pot: 5 km hoje po cesti do jezera Kari ter nazaj 

Višinska razlika: okoli 500 m 

 

Za danes je bil napovedan lep dan, pa sva ga želela izkoristiti za hribe okoli Mont Aragatsa.

Res se je začel lepši dan kot so bili predhodni a s temperaturo okrog ledišča 

ter močnim vetrom že na višini 2800 m.

Avto sva parkirala točno na višini 2864 m, kar naju je spomnilo na domači Triglav. 

Do jezera Kari na višino 3200 m sicer vodi ozka asfaltirana cesta

a je bila od tu naprej vedno bolj zasnežena in poledenela.

Zato sva šla naprej peš. 

Veter je z višino samo naraščal, kmalu je bril  orkanski veter,

ki so ga zaustavile šele najine kosti, pa še te je občasno prestavil za korak ali dva.

Tudi megle so se začele gostiti okoli Mount Aragatsa,(4019 m) ki je zdaj najvišji vrh Armenije,

ker so armenci tragično ostali brez še višjega, Ararata.

Bolj sva se bližala jezeru, bolj je bila cesta poledenela,

zato je bilo kar prav, da sva avto pustila na varnem.

Orkanski veter nama je pihal nasproti in vedno bolj se je nama zdelo pomembno, 

da bova našla kakšno zavetišče pri jezeru.

Končno sva zagledala zid, ki zadržuje veter in valove jezera Kari,

 ter poslopje nad njim, ki se je skrivalo v megli.

Malce sva si oddahnila v poslopju, ki ni planinska koča ampak restavracija.

 Zaradi orkanskega vetra jim je zmanjkalo elektrike tako, da ogrevanja ni bilo, 

ampak pihalo pa notri tudi ni. Super!

Skozi okno sva tisto, kar se je videlo od jezera še enkrat slikala in spila vsak en čaj.

Ker veter ni ponehal in vidljivosti ni bilo, sva se kar hitro umaknila navzdol 

na bolj znosno nadmorsko višino.

Spotoma sva se ustavila na lepem razgledišču nad globokim kanjonom, 

kjer je postavljena stara cerkev ter trdnjava Ambert iz VII. stoletja,

ko je bila Armenija še velika kraljevina, ki si jo danes delijo sosednje države:

 Gruzija, Azerbajdžan, Turčija, Iran, Irak in Sirija.

Spotoma, v dolini pri mestu Nigatun, sva opazila še abecedni park. 

Spet so bile velike kamnite armenske črke postavljene na obsežnem področju.

Škoda, da pod njimi niso napisani še latinski znaki, 

da bi mi armensko nepismeni imeli možnost, da se jo na hitro naučimo.

Med črkami so postavljeni še kipi ljudi,

ki so bili zaslužni, da je bila ta abeceda sprejeta in da je preživela vse do danes.

Midva sva tako preživela še eno pretežno deževno popoldne.

Bo jutri kaj boljše?

Vremenska napoved še vedno ni obetavna.

_______________

 

Armenija: Spomenik armenski abecedi, samostan Hovhannavank in katedrala Etchmiadzin

V Armeniji je ogromno samostanov, cerkva, kapel in drugih verskih objektov in zato se jim sploh ne moreš izogniti, čeprav sva se že odločila, da si jih ne bova več ogledovala. 

In res jih večino samo opaziva na najini poti, se pa ne ustavljava ob njih.  

Pa sva si kljub temu spet ogledala enega: 

samostan Hovhannavank, ki je bil spet zanimiv po svoje.

Poseben je v tem, ker je postavljen na robu kanjona ob reki Kasagh. 

Kanjon (10 km) sva imela namen prehoditi, ampak se je izkazalo, da dobre poti ni. 

Vse je preveč zaraščeno, četudi je nama zemljevid kazal, da pot obstaja.

V napol deževnem dnevu sva obiskala  še spomenik armenski abecedi, 

kjer so armenske črke razstavljene na ploščadi in to seveda spet poleg samostana.

Armenci imajo tudi mnogo velikih spomenikov in kipov, ki jih postavljajo pomembnim ljudem, dogodkom in celo svoji edinstveni abecedi, na katero so zelo ponosni.

Midva pa se ravno zaradi nje počutiva kot da sva nepismena, 

saj velika večina napisov nima tudi latinskih črk. 

Deževni dan je bil ravno pravi še za obisk Etchmiadzin katedrale, v mestu Vagharshapat .

To je najstarejša armenska katedrala, zgrajena leta 303 n. št., le dve leti za tem,

 ko je Armenija kot prva država na svetu sprejela krščanstvo.

Od takrat naprej je tu tudi sedež armenske apostolske cerkve ter duhovno središče Armenije.

 

__________________

 

 

Armenija: Yerevan

 Zjutraj se še malo pomudiva ob prelepem pogledu na Ararat ter pokrajino pred njim,

 nato pa se odpeljeva v Yerevan, glavno mesto Armenije. 

 V mesto se pripeljeva z vzhodne strani ter najprej opaziva trolejbuse. 

Malo kasneje opaziva veliko novih in modernih avtov, ki jih po ostali deželi nisva videvala.

 Zatem pa se vključiva v zelo gosto in kaotično prometno dogajanje.

 Uspešno parkirava v ulici zelo blizu centra, kar si štejeva kot izreden uspeh

 ter se pripraviva za nekajurni pohod po mestu.

 Najprej sva si ogledala slavne Kaskade (na sliki zgoraj). 

Dolgo ter široko stopnišče, tlakovano z lepimi kamnitimi ploščami, se dviga nad centrom mesta.

 Vmes je veliko etaž z vrtovi. Vsaka posebej je namenjena svoji zgodbi. 

Pod kaskadami je Cafesijanski muzej umetnosti, ki je bil v času najinega obiska zaprt. 

Kaskade so bile načrtovane že leta 1920, zgrajene 1980 in kasneje večkrat obnovljene.

 Pod levim delom kaskad so tekoče stopnice, ob njih pa so razstavljene stvaritve oblikovalcev.

Na vsaki etaži so vhodi v razstavne paviljone armenskih umetnikov. 

So pa tekoče stopnice gotovo dobrodošle za tiste, ki ne hodijo radi navzgor ali navzdol.  

Med sprehodom opaziva veliko kipov,

mnogi med njimi nama privabijo nasmešek na obraz. 

Pot naju pelje tudi mimo operne hiše in gledališča.

Vse stavbe so velike in lepe, okoli njih so ploščadi, parki z vodometi ali drevoredi. Hodiva mimo Trga republike, pred katerim je ogromno krožišče 

ter vodometi pred muzejem armenske zgodovine. 

V mestu je veliko sprehajalnih parkov z mnogo zelenja ter malimi jezerci. 

Center mesta je res mikaven, lep z velikimi urejenimi stavbami še iz časa Sovjetske zveze. 

V mestu je ogromno mladih ljudi, tu so univerze in srednje šole. 

Mesto ima tudi metro in podzemne nakupovalne centre.

Za dobro vzdušje poskrbijo ulični glasbeniki.

 

 Zatem se napotiva proti spomeniku genocida nad Armenci. 

Spomenik stoji na majhni vzpetini nad mestom za reko in sotesko Hrazdan. 

Na ogromni ploščadi je postavljenih dvanajst poševnih plošč, ki predstavljajo dvanajst odtujenih armenskih provinc. Znotraj plošč gori večni ogenj za večni spomin na genocid. 

Poleg plošč sta visoka dva stebra, ki ponazarjata izgubljeni Veliki in Mali Ararat.

 

Pod velikim trgom in parkom miru je še muzej genocida, 

kjer sva se seznanila tudi s tragičnim delom armenske zgodovine. 

Armenci so eden od najstarejših narodov na svetu. 

Velika Armenija se je razprostirala med Črnim in Kaspijskim morjem vse do polovica današnje Turčije. Kraj Tiridat je prevzel krščanstvo in dežela je leta 301 n. št. postala prva krščanska država. 

Armensko kraljestvo je nazadovalo v V. stoletju in od takrat dalje

 so na njihovo ozemlje prihajali različni narodi. 

V času 1.sv.vojne so Turki pobili okoli 1,5 milijona Armencev in si prilastili vso ozemlje skupaj z gorovjem Ararat. Večino žrtev so enostavno izgnali v sirijsko puščavo in jih tam pustili umreti.

Otroke so odpeljali dovolj daleč na Črno morje in jih tam zmetali čez krov.

 Turčija tega genocida še vedno ne prizna. 

 

Leta 1920 je ostanek Armenije bil pripojen Sovjetski zvezi, od leta 1991 pa so samostojna država. Genocid Turkov nad Armenci spada med največje genocide na svetu. 

Razstava pričevanj v tem muzeju skrbi, da se ta zločin ne pozabi in da svet izve o krivici,

ki jo je utrpel ta miroljuben in prijazen narod.

 

Po celodnevnem pohodu po Yerevanu sva ugotavljala, da to mesto ni tako kot ostala Armenija. 

Če si ogledaš le Yerevan in nekaj lepih samostanov, še ne dobiš vtisa o deželi,

 ki ima čudovito naravo in prijazne ljudi. Mesto zgleda bogato, z velikimi palačami,

 zelenimi parki z mnogo mladimi ljudmi. V obrobju mesta pa sva že opazila velike nevzdrževane stanovanjske bloke, zapuščene stavbe ter neurejeno okolico.

Kot v vseh velikih mestih sveta, je tudi v tem mestnem obrobju doma revščina. 

 Zopet sva se sprehodila nazaj do avta, občudovala prelepe parke ter vodomete... 

  ...ter se v gostem mestnem prometu odpeljala prenočevat bolj na severozahod, 

kjer naju čaka še nekaj "opravkov" v Armeniji.

Upava, da nama bo vreme spet bolj naklonjeno.

 

_______________