Gruzija: prehod armensko - gruzijske meje in Vardzia

 Na armensko gruzijski meji je potekalo vse gladko in hitro.

 Armenijo sva zapustila na mejnem prehodu pri mestu Bavra. 

Od tam se dobro vidijo armenski hribi, ki so zasneženi nad 2700 m.

 Na meji morajo potniki tudi tukaj zapustiti vozilo, ter se peš sprehoditi skozi posebne prostore,

 kjer vse fotografirajo in žigosajo potne liste. 

Carinik pa je avto tokrat kar dobro pregledal, veliki nahrbtniki pa so morali po traku skozi skener. 

Vsi cariniki pa so bili zelo prijazni.

 Zelo hitro sva bila čez mejo in se odpeljala proti mestu Vardzia, ki leži na jugu Gruzije.

  

V Vardzio se pride skozi lepo in globoko sotesko.

 Ko se ta malo razširi, na desni zagledaš kup votlin, za katere ne dvomiš, da so delo človeških rok. 

To je podzemno mesto Vardzia. Vedela sva, da so v bližini tudi topli vrelci. 

Poiskala sva enega, ki je očitno v privatni lasti in ga je lastnik usmeril v mali pokrit bazen.

 Za kopanje nama je zaračunal 10 GEL na osebo. 

Voda je zelo topla (30 + C),  malo kisla in z zelo rahlim vonjem po žveplu.

Vardzia je podzemno mesto, ki se je začelo graditi v XII. stoletju

 in kmalu je tu nastal tudi velik samostan. Izdolbenih je bilo okoli 600 bivališč, 

veliko cerkva in kapelic, vinskih kleti in mnogo skrivnih tunelov, ki povezujejo in prezračujejo prostore. V enem od podzemnih rovov je tudi izvir pitne vode.

Mesto ima 13 nadstropij, je zelo obsežno. Že tisti del, ki je dostopen obiskovalcem, 

nisva uspela v celoti pregledati.

Propad mesta se je pričel, ko je potres porušil več sten mesta, 

v XVI. stoletju pa so mesto napadli Perzijci in premagali Gruzijce.

 

Mesto je ostalo zapuščeno. Šele ko je Gruzija leta 1991 postala samostojna,

 se je tu ponovno naselilo nekaj menihov, ki so ostali do danes. 

 

 Vstopnina za ogled podzemnega mesta je 15 GEL na osebo.

 

Mesto je veliko, vredno ogleda, ki lahko traja več ur, če to želiš 

ali se celo malo 'izgubiš' kot sva se midva.

 

Po kopanju, ogledu ter prenočevanju na makadamsko travnatem parkirišču točno nasproti 

podzemnega mesta, sva se odpravila dalje proti gruzijsko turški meji.

 Odhod iz Gruzije pa sva zaključila s katchapurjem, 

eno od tradicionalnih gruzijskih jedi. Zelo okusno in nasitno.

Za prehod meje v Turčijo sva izbrala mejni prehod na jugu Gruzije za vasjo Kartshakhi,

 Dogodivščine v zvezi s tem bodo opisane drugič. 

Med vožnjo do prehoda pa sva videla, senene kopice  zložene v nekakšne visoke piramide. 

Takšna praksa kmetov je doma tu v Gruziji in vzhodni Turčiji. 

Mogoče pa tudi kje drugje; v deželah, ki jih še ne poznava.

 Ker je Gruzija pretežno gorata dežela in večinoma s slabimi cestami med gorami

jo nisva preegledala v celoti. Spodaj je zato le shematska skica najinega potovanja.

Ker pa imava rada gore, reke in jezera, nama je bilo tukaj zelo dopadljivo.

Zato je verjetno, da se bova sem še vrnila. 

Se pa že veseliva obiska vzhodne Turčije, da obiščeva še ta del, ki sva ga zadnjič morala izpustiti. 

 

Zgleda da sva se znebila slabšega vremena,

spet naju čez dan greje sonce.

 

__________________

 

 

Armenija: Mont Ara (Arayiler, 2577m)

 

Pot: nekaj km za vasjo Karbi,  Mont Ara, krog okoli ognjenika in po drugi strani nazaj

Višinski metri: okoli 1200 m

Dolžina poti: okoli 15 km 

 

(Na naslovni sliki je zopet Ararat, ki ga gledava že nekaj dni, le če je jutro brez oblakov) 

 V načrtu sva imela, da se povzpneva na Mont Aragats, najvišji vrh Armenije. 

V prejšnjem pohodu do jezera Kari, ki je izhodišče za Mont Aragats sva ugotovila,

 da so razmere zelo slabe za vzpon. Nad 2600 m je zapadlo precej snega, 

orkanski veter pa je hribe delno okoval tudi v led.

Kaj pa zdaj? Še naprej čakati na boljše vreme in boljše razmere za Aragats?

  

Zato sva se odločila za vzpon na Mont Aro, ki je tudi mirujoči ognjenik a nižji kot Mont Aragats.

 Jutro je bilo še delno sončno toda hladno in zopet zelo vetrovno. 

Po travnatem grebenu sva se hitro povzpela do neimenovanih vrhov z višino okoli 2500 m. 

 Pot ni označena, je pa solidno sledljiva, če te ne ujame megla. 

Zadnji od vrhov pa je najin, Mont Ara. 

 Na vrhu Mont Are (2577 m) stoji razgledni stolp s križem na vrhu.

 

Zopet je pihal orkanski veter, verjetno to tukaj ni običajno za konec septembra. 

 Hitro sva se odpravila dalje, da bi obhodila cel krater bivšega vulkana. 

Sledili so si drugi in tretji neimenovani vrhovi, vsi okoli 2570 m.

 Pogled v dolino pod nama je iz ptičje perspektive razkril spodaj ležeča naselja,

njive, pašnike in sadovnjake.

Tam na nadmorski višini 1700 - 1800 m lepo uspevajo sadovnjaki z breskvami,

jabolki in slivami. Ugotavljava, da je sadje tukaj okusno. 

 

 Napotiva se še na rob bivšega kraterja (na spodnji sliki  oster greben na sredini).

 

Kmalu stopiva še na njegov končni vrh.

 Od tu pokukava v dno bivšega kraterja; mudi se, megla naju dohiteva.

Hitro nadaljujeva do naslednjega vrha, ki pa ima ime: ( Aqloraqar 2511 m).

Ta je malo težje dostopen.

 

V meglenem oblaku se pričneva spuščati po drugi strani vulkanskega oboda navzdol.

 Tu poti ni bilo ali pa je nisva našla. 

  

V dolino prispeva med takšnimi markantnimi monoliti.

Nekateri naju spomnijo na turško kapadokijo.

V navpični steni se pred nama prikaže vhodna stena jamske kapele.

  Kapela je posvečena sveti Barbari, ki je pri nas zaščitnica rudarjev. 

Obiskovalcev je bilo veliko, pod kapelo pa je na drevesih viselo veliko privezanih trakov.

Tako se tukajšnji verniki zahvaljujejo za ozdravitve ali za uslišane molitve.

Nekateri pa v znak zahvale postavijo pokončne kamnite plošče z vrezanimi križi in ornamenti.

Tudi teh je tu veliko. 

 

 Utrujena in zadovoljna se vračava v dolino in spotoma opaziva takšen most 

čez regulacijsko korito hudournika do sadovnjaka. 

 Opazila sva, da Armenci pogosto uporabljajo odslužena vozila še za kak drug svoj namen.

Kasneje sva videla, da so za premostitev neke reke uporabili kar star železniški vagon.

Kako so ga položili čez reko, je za naju nerešljiva uganka. 

V najini bližini spet dežuje, v gorah sneži, nočne in jutranje temperature so okoli ledišča, otoplitve in izboljšanja vremenska napoved ne kaže. 

Zato sva se nepreklicno odločila, 

da jutri zapustiva armenske hribe in se premakneva nazaj v Gruzijo.

 

Kljub slabšemu vremenu sva zadovoljna s potovanjem po Armeniji.

Ogledala sva si veliko zanimivih krajev in našla dovolj samotnih kotičkov,

kjer sva si lahko v miru odpočila in se pripravila na potek 

nadaljnega potovanja. Shematska skica najine armenske poti je prikazana zgoraj.
 

______________ 

 

Armenija: jezero Kari (3200 m), trdnjava Ambert, abecedni park

Pot: 5 km hoje po cesti do jezera Kari ter nazaj 

Višinska razlika: okoli 500 m 

 

Za danes je bil napovedan lep dan, pa sva ga želela izkoristiti za hribe okoli Mont Aragatsa.

Res se je začel lepši dan kot so bili predhodni a s temperaturo okrog ledišča 

ter močnim vetrom že na višini 2800 m.

Avto sva parkirala točno na višini 2864 m, kar naju je spomnilo na domači Triglav. 

Do jezera Kari na višino 3200 m sicer vodi ozka asfaltirana cesta

a je bila od tu naprej vedno bolj zasnežena in poledenela.

Zato sva šla naprej peš. 

Veter je z višino samo naraščal, kmalu je bril  orkanski veter,

ki so ga zaustavile šele najine kosti, pa še te je občasno prestavil za korak ali dva.

Tudi megle so se začele gostiti okoli Mount Aragatsa,(4019 m) ki je zdaj najvišji vrh Armenije,

ker so armenci tragično ostali brez še višjega, Ararata.

Bolj sva se bližala jezeru, bolj je bila cesta poledenela,

zato je bilo kar prav, da sva avto pustila na varnem.

Orkanski veter nama je pihal nasproti in vedno bolj se je nama zdelo pomembno, 

da bova našla kakšno zavetišče pri jezeru.

Končno sva zagledala zid, ki zadržuje veter in valove jezera Kari,

 ter poslopje nad njim, ki se je skrivalo v megli.

Malce sva si oddahnila v poslopju, ki ni planinska koča ampak restavracija.

 Zaradi orkanskega vetra jim je zmanjkalo elektrike tako, da ogrevanja ni bilo, 

ampak pihalo pa notri tudi ni. Super!

Skozi okno sva tisto, kar se je videlo od jezera še enkrat slikala in spila vsak en čaj.

Ker veter ni ponehal in vidljivosti ni bilo, sva se kar hitro umaknila navzdol 

na bolj znosno nadmorsko višino.

Spotoma sva se ustavila na lepem razgledišču nad globokim kanjonom, 

kjer je postavljena stara cerkev ter trdnjava Ambert iz VII. stoletja,

ko je bila Armenija še velika kraljevina, ki si jo danes delijo sosednje države:

 Gruzija, Azerbajdžan, Turčija, Iran, Irak in Sirija.

Spotoma, v dolini pri mestu Nigatun, sva opazila še abecedni park. 

Spet so bile velike kamnite armenske črke postavljene na obsežnem področju.

Škoda, da pod njimi niso napisani še latinski znaki, 

da bi mi armensko nepismeni imeli možnost, da se jo na hitro naučimo.

Med črkami so postavljeni še kipi ljudi,

ki so bili zaslužni, da je bila ta abeceda sprejeta in da je preživela vse do danes.

Midva sva tako preživela še eno pretežno deževno popoldne.

Bo jutri kaj boljše?

Vremenska napoved še vedno ni obetavna.

_______________

 

Armenija: Spomenik armenski abecedi, samostan Hovhannavank in katedrala Etchmiadzin

V Armeniji je ogromno samostanov, cerkva, kapel in drugih verskih objektov in zato se jim sploh ne moreš izogniti, čeprav sva se že odločila, da si jih ne bova več ogledovala. 

In res jih večino samo opaziva na najini poti, se pa ne ustavljava ob njih.  

Pa sva si kljub temu spet ogledala enega: 

samostan Hovhannavank, ki je bil spet zanimiv po svoje.

Poseben je v tem, ker je postavljen na robu kanjona ob reki Kasagh. 

Kanjon (10 km) sva imela namen prehoditi, ampak se je izkazalo, da dobre poti ni. 

Vse je preveč zaraščeno, četudi je nama zemljevid kazal, da pot obstaja.

V napol deževnem dnevu sva obiskala  še spomenik armenski abecedi, 

kjer so armenske črke razstavljene na ploščadi in to seveda spet poleg samostana.

Armenci imajo tudi mnogo velikih spomenikov in kipov, ki jih postavljajo pomembnim ljudem, dogodkom in celo svoji edinstveni abecedi, na katero so zelo ponosni.

Midva pa se ravno zaradi nje počutiva kot da sva nepismena, 

saj velika večina napisov nima tudi latinskih črk. 

Deževni dan je bil ravno pravi še za obisk Etchmiadzin katedrale, v mestu Vagharshapat .

To je najstarejša armenska katedrala, zgrajena leta 303 n. št., le dve leti za tem,

 ko je Armenija kot prva država na svetu sprejela krščanstvo.

Od takrat naprej je tu tudi sedež armenske apostolske cerkve ter duhovno središče Armenije.

 

__________________