sobota, 23. januar 2016

Mali Grintovec in Bašeljski vrh

Mali Grintovec ( 1813 m )
Bašeljski vrh ( 1744 m )

Danes zjutraj se nisva odpravila na pot dovolj zgodaj, zato naju je sončni vzhod dohitel, 
ko sva se peljala iz Predvora proti pogorju zasneženega Storžiča. Kočna in Grintovec sta prva zažarela v soncu, malo kasneje pa še Storžič.
Lepše je sicer doživeti sončni vzhod nekje visoko v gorah. 
Ampak tudi ta barvita predstava še zdaleč ni bila slaba!
Barvitost je kmalu izginila, midva pa sva se zagrizla v strmino, 
ki vodi do Doma Kokrškega odreda na Kališču.
 Koča je kmalu ostala daleč spodaj, midva pa sva že uživala na tisti višini, ki nudi razglede daleč naokrog.
 Seveda je ta razgled odvisen od trenutnega vremena, ki tokrat ni bilo idealno.
 Z vrha Malega Grintovca sva gledala na Srednji vrh, ki sva ga tokrat pustila pri miru za kdaj drugič, 
ko bova spet tukaj in bova ubrala malo drugačno krožno pot.
Ko prideš prvič nekam, je dobro občasno preverit kje točno si in kam bi bilo smiselno hoditi naprej. Dobra planinska karta je zato vedno najina spremljevalka in z njeno pomočjo znava najti tudi vse neoznačene poti.
Obrnila sva nazaj proti Bašeljskemu vrhu, ki sva ga prej izpustila in se po grebenski poti povzpela še tja gor.

Malo naju je mikalo, da bi se povzpela tudi na vrh Storžiča, saj sva ocenila, da so razmere dovolj varne, 
ko sva s pogledi preiskovala njegovo pobočje.

Sklenila sva, da se po grebenu spustiva do sedla in se tam odločiva kako naprej.
Ker bi z vzponom na Storžič nastala časovna stiska in bi morala polovico spusta do avta opraviti po temi, sva se odločila za prečenje Storžiča po južni strani in sestop preko Svetega Lovrenca.
Izkazalo se je, da sva se dobro odločila, saj je ta pot izredno lepa in zanimiva.
Tudi napovedana razjasnitev vremena se je začela kazat, vendar je prihajala tako počasi, 
da sva vedela, da je midva do večera ne bova dočakala.

Kljub temu sva večrat pogledovala proti Triglavu, ki se je skupaj z ostalimi Julijskimi Alpami 
že nekaj časa kopal v soncu. Morda bi danes morala le iti bolj na zahod?
Počasi sva se spuščala proti dolini in si ogledala veliko zanimivosti ob poti ali na stranpoteh.
Sonce pa se je neusmiljeno spuščalo proti zatonu in grozilo, da nama bo kmalu zaključilo pohod.
Midva pa sva še naprej uživala na samotni poti.
Končno so sončni žarki obsijali tudi vrh Storžiča in kmalu za tem potonili za obzorje.

Ob vedno gostejšem mraku sva dospela do avta, zadovoljna da je nama bil naklonjen tako lep dan.

___________________________



2 komentarja:

  1. Zelo lepo!! In tudi en lep pozdrav, B&B

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala Barbara!Slej ko prej se bomo tudi mi srečali nekje visoko v gorah!

    OdgovoriIzbriši