Čas hoje: lep triurni popoldansko večerni sprehod
Včeraj sva si blesteče očistila najine gojzarje med osemurnim gaženjem snega, danes pa sva jih že v prvih korakih proti Kašni planini zopet zamazala z rahlo pomrznjenim blatom. Pa kaj bi se ozirali na takšne malenkosti.
Pobočja nad Črnivcem so po nedavnem vetrolomu že pogozdena z novimi drevesci. Smrekcami in bukvicami.
Steza večkrat prečka gozdno cesto, ki tudi vodi nekam po pobočjih te planine. Nisem šla gledat na karto, če vodi kam. Iz občasno naloženih hlodov bi se dalo sklepati, da je namenjena predvsem za gozdarske potrebe.
Po prvem golem pobočju, steza nato zavije v gost smrekov gozd in že sva v tišini globokega temnega gozda. Vsaj občutek je tak. Res prijetno.
Med samimi smrekami sva vmes opazila tudi nekaj dreves gozdnih češenj in starih bukev.
Zakaj je tu nekaj prastarih bukev rastočih točno na grebenu? Moj mož ima za to svojo teorijo, ki pravi takole:
Po grebenih po navadi potekajo meje med posestvi že od nekdaj. In da se bi sosedi izognili sporom, čigavo je kakšno drevo, so ga enostavno pustili pri miru rasti in odločitev s tem preložili naslednjim generacijam. In tako je šlo iz roda v rod, dokler niso zgubila uporabne vrednosti ali so postala ponos lastnikov. Zato so vsa stara drevesa v Sloveniji večinima na mejah posesti.
To teorijo bova seveda sproti preverjala in jo mogoče kdaj kasneje celo potrdiva.
Na travnatih planjavah za gozdom pa se je pričelo dogajati tisto, zaradi česar sva semkaj tudi prišla in vseskozi upala, da se bo pričakovanje izpolnilo.
Proti zahodu je bila plast oblakov za katerim je zahajalo sonce in zato sva hitela navzgor, da nama sonce ne bi prehitro zašlo za oblake.
Ampak sonce ni in ni zašlo. Kot da je obstalo v enakem položaju delno zahajajočega sonca ves čas, ko sva še hodila navzgor.
Oblaki na zahodu so se umikali z enako hitrostjo kot sonce in zaradi tega sva lahko uživala v dolgem sončnem zahodu. Pobočje planine pa je bilo ožarjeno v krasnih oranžnih barvah. Res bi želela, da bi ljudje to lahko videli.
Igra prelivajočih barv pa je trajala in trajala. Oko ni več vedelo, kam bi gledalo, kajti krog in krog je bila panorama dolgo časa ožarjena s poslednjimi žarki zahajajočega sonca. Tišina je prav kričala z vso to barvitostjo in v nama budila občutek globoke hvaležnosti, da sva lahko tega deležna v toliki meri.
Na vrhu pa so se odprli še dodatni lepi pogledi na vso okoliško pokrajino. Na sosednjo Veliko planino, bližnji Rogatec in Lepenatko, zasavski Kum, notranjski Snežnik .... ter zasnežene vrhove Savinjskih Alp. Res velika nagrada za tako malo truda s hojo navzgor.
Nekatere oddaljenejše špičke nisva uspela prepoznati, pa sva zato z najinim preciznim kompasom izmerila azimut do njih in jih bova mogoče že danes zvečer določila s pomočjo pravega zemljevida, ki ga bova poiskala doma.
Rogatec pa s te strani ni bil zasnežen. Pobočja so očitno ravno prav prisojna in v zadnjem tednu je bilo v teh višinah očitno več kot dovolj sonca. Škoda, da teh dnevov nisva uspela v celoti užiti.
Hm ne vem kateri vrh je v ozadju....pozabila pa sva zanj izmeriti azimut, če kdo ve, naj sporoči prosim.
iiiiiiiiiiiii kako je lepo, ko se prelivajo barve po širini neba...
Nisva in nisva mogla z vrha. Res čudoviti razgledi na barvite pokrajine obsijane z zahajajočim soncem.
Postaja vedno hladneje. Ne vem od kod se lahko tako hipoma pojavi ta večerni mraz.
Drugače pa je okoli še vedno veliko zelo toplih barv, ki ogrevajo srce.
A tudi tople barve počasi sivijo.
Ko je že padal mrak, so na zahodu bili še zadnji vijolični pasovi sledov sonca, midva pa sva počasi začela sestopati proti pridobitvam civilizacije.
Na nebu se je prikazal prvi lunin krajec in ravno dovolj osvetlelil pobočje, da sva lahko brez svetilke počasi sestopala navzdol do gozda. Tam pa je bilo potrebno prižgati najine čelne lučke.
Seveda je bil pogled na dolino s svetlimi lučkami ter osvetljeno gostišče na Črnivcu tudi zanimiv dogodek. Ampak tisto najlepše pa je bilo že za nama. Res takle sprehod toplo priporočam še komu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar