Gargano

Sklenila sva, da se bova vračala domov po vzhodni italijanski obali in da ne bova uporabljala avtocest, če ne bo nujno. Ko sva se izkrcala na celini, sva torej po nekaj kilometrih zapustila avtocesto in se podala po južni strani Kalabrije, da si ogledava tisti del obale, ki si ga z jadrnice nismo ogledali, saj smo jadrali predaleč stran.

Kalabrija je zelo podobna Siciliji. Vsaj na prvi pogled se mi je zdelo tako. Ob cesti so si sledila zopet neskončna polja oljk, vinogradov in breskev. Vse lepo obdelano, večjih zapuščenih površin ni videti nikjer.

Po prijetni vožnji skozi manj naseljene predele sva se občasno ustavila, ko sva videla kaj zanimivega ali kaj koristnega. Še posebej sva bila vedno vesela kakšnega izvira hladne pitne vode, kjer sva si vedno natočila nekaj plastenk. Z vodo na celi poti ni bilo težav. Skoraj v vsaki vasi ali mestu so lepo izdelani javni vodnjaki, kjer se lahko odžejaš.
Počasi sva se torej premikala skozi raznoliko pokrajino in tako kmalu prispela do velikega mesta.




Mesto Taranto je največje mesto v velikem tarantskem zalivu. Verjetno skriva svoje skrivnosti zato sva jih šla poiskat. Kar tako, po instinktu, brez turističnih informacij. Po navadi nama to zadostuje, da najdeva vse, kar se nama zdi vredno ogleda. Redko se zgodi, da kaj spregledava.

In res; našla sva polno takih ozkih uličic, ki so se zopet prepletale v mali labirint.Tokrat jih nisva šla raziskovat.
A tako ozke ulice, kot je ta, pa ne vidiš pogosto. In takih je bilo kar nekaj.

Mala posebnost se nama je zdel tudi  dvižni most, ki povezuje stari del mesta z novim. Ima zamreženo ograjo, na kateri pa je priklenjeno veliko število ključavnic, obešenk. Na vsaki od njih sta zapisani dve imeni: moško in žensko. Ni bilo potrebno dosti domišljije, da sva ugotovila njihov pomen.  Takoj sva si zamislila, da so s ključavnicami zaklenili svoja srca in svojo obljubo po zvestobi mornarji, ki so odšli na negotovo morsko potovanje ter dekleta, ki so ostala doma. Ključ pa so verjetno vrgli v morje, da bo obljuba držala na večno. Lep običaj, ki očitno še živi, saj so bile vidne tudi sveže ključavnice, ki so pred kratkim zaklenile dvoje zaljubljenih src. Ko bova naslednjič tukaj, bova tudi midva tukaj pustila svojo ključavnico.

Mesta niso samo bleščeče lepa in čista, nekatere mestne četrti odsevajo revno življenje ljudi na obrobju družbe. V Italiji je glede tega podobno kot v katerem koli delu sveta.

Vedno znova so me fascinirale neverjetne velikosti in količina obdelovalnih površin z nasadi.V tem delu Italije so prevladovali nasadi breskev, paradižnika, paprike ter še vedno oljke in vinogradi. Zemlja je peščena; kot da bi rastline rastle iz mivke. In nasadom so sledile dolge mivkaste plaže, tem je sledilo mesto in zopet nasad, plaža.....Taka je italijanska obala ob Jadranskem morju.

Malo sva pokukala tudi v Pescaro, seveda stari del mesta in se ohladila v neverjetni pripeki, še vedno dobrih 40 stopinj celzija. Mesto  Pescara je bilo za spremembo bolj živahno, toda tipično pristaniško mesto saj od tu vodijo številne trajektne linije po Jadranskem morju.

V javnem vodnjaku se mnogi domačini ne samo napijejo, ampak tudi ohladijo. Za domačini nisva prav nič zaostajala. Obnašala sva se enako sproščeno kot oni, ali pa še bolj.

Ob obali Italije so se kar vrstila manjša turistična mesteca. Kot zanimivost sva opazila tale pristan, ki je hrati klanec za vlačenje čolnov na kopno. Na obali pa so v ta namen še leseni ročni vitli.

Po pridni vožnji po avtocesti in nabiranju kilometrov po za naju neprivlačni ravnini Italije, sva si nato zopet vzela čas za hribovje polotoka Gargano. To je zopet prekrasna oaza hribov, lepih plaž in malih mestec ob Jadranskem morju.

Gargano je velik polotok, ki ga na zemljevidu Italije opaziš takoj, ker zgleda kot štrcelj odlomljene veje, ki sega malo bolj v morje. Slovi po naravnem parku v gorovju svoje notranjosti in res lepih plažah ob morju.

Za počitek v tem vročem dnevu sva si zopet izbrala prekrasno posebno plažo. Nad plažo je visel ogromen skalnat blok in ker sva bila tam očitna samo midva, ki sva takih situacij vajena in sva takrat ocenila, da se še ne bo zrušil na naju, sva v tistem delu lahko  plažo uživala sama. Izkušnje včasih res koristijo.

Jadransko morje je ob italijanski strani nanosilo neverjetne količine mivke, ki se razprostira kilometre in kilometre.Tako mivkasto plažo prekine le mesto ali pa plantaža oljk ali drugih kulturnih rastlin. Kolikor kilometrov dolga je plaža, toliko kilometrov avtov je ob cesti in toliko kilometrov kopalcev eden poleg drugega pod senčniki. Vsaj zdelo se mi je tako.Vedno znova sem se čudila od kod se je vzelo takšno število ljudi. Prepotovala sva čez 1500 kilometrov po tej strani Italije in če ni bilo mesta ob obali je bila gotovo plaža polna ljudmi. Neverjetno.

In tudi midva sva preiskušala italijanske plaže, vendar sva vedno s težavo poiskala takšne, kjer ni bilo pretiranega navdušenja ljudi, za njih. Včasih je bil dostop možen le po morju ali pa so bile vmes kakšne skale  za preplezat ali pa je nad plažo visel kak skalnat blok.

In na tak način sva odkrila marsikaj lepega kot so npr. takile vložki trdih kamenin....to so roženci iz katerih so stara ljudstva delala rezila za vsakdanjo gospodinjsko, lovsko ali vojaško uporabo. Da je to res ostra kamenina, je postalo jasno, ko se je Lojze pojavil z dvema lepima rožencema in krvavimi rokami.