ponedeljek, 18. julij 2011

San Marino-Trieste

V današnjem jutru nama je sončni vzhod zažarel v vseh barvah sonca. Po običajnem zgodnjem jutranjem obisku plaže in vseh nujnih jutranjih opravilih sva tudi tokrat zgodaj krenila na pot.

Že potujeva po srednjem delu Italije in na plantažah sedaj prevladujejo češnjeva drevesa, hruške ter vinogradi in seveda nepogrešljive oljke.

V ravnini z malimi griči se že od daleč opazi skalnat hrib s trdnjavami na vrhu. San Marino.
Lojze si je želel videti San Marino. Že od nekdaj, ko je še v osnovni šoli s prstom šaril po atlasu sveta in sanjal o svojih bodočih potovanjih, je bil San Marino točka, kjer se mu je prst pogosto ustavil. Pa sva njegove sanje končno tudi uresničila: ustavila sva se še tu.


Kmalu se je izkazalo, da je San Marino vreden ogleda. Celo tako naju je prevzel, da še zadnjič plačava
sicer nizko, a vendarle vstopnino za ogled trdnjave in stolpov.

Ko si ogledujem trdnjave vedno pomislim na to, kako so jih le gradili pred tisočletjem. Brez strojev, samo s človeško močjo. Zgleda, da smo ljudje postajali s časom vedno bolj nebogljeni in ozko usmerjeni tako po umu kot po telesu.


San Marino je navdušil v vseh pogledih. Je kaj videti in da se kaj doživeti. Poleg tega pa je tu davčna oaza in cene izdelkov so vsaj 40 odstotkov nižje kot v Italiji. Kupiti pa se da praktično vse, kajti glede na miniaturnost države sva videla ogromno trgovin v katerih so prodajali vse od orožja do porcelana pa od diamantov do cementa. Ni da ni. Tudi naju je premamilo, da sva kupila nekaj uporabnih predmetov, pa še bencin sva dotočila po precej nižji ceni. Žal nama je bilo, da sva to že prej morala tankati po bistveno višji ceni.


Takšna pa je registerska tablica v tej državi. Videla sva jih že prej po Italiji, le prepoznala jih nisva.

Z vrha San Marina pa lahko pogled objame vso državo, pa vse naprej prav do bližnjega morja. Res je lepo.

 Počasi sva zapustila lepi San Marino in se podala naprej v Padsko nižino.


Da se nahajava že v severni Italiji se opazi tudi po temperaturah ozračja; ni več tiste južne toplote, ki naju je obilno zalagala v prejšnih dneh.


Zato si poiščeva še nekaj sončnih žarkov; seveda tudi tokrat na mivkasti plaži, kako bi sploh drugače bilo možno.


Navadila sva se je že in kot zanimivost naj povem, da imajo na teh plažah table s stopnjo nevarnosti in čuvaje, ki opozarjajo kopalce pred nevarnostmi. Ne pred morskimi psi v morju, kot sva to videla na Floridi in na Bahamih, ampak pred vetrom. In res ko piha veter z obale na morje, je pogosto tako močan, da nosi mivko po zraku v takšnih količinah, da se kakšen meter do dva nad zemljo naredi pravi oblak prahu, ki zgleda kot oblak megle. Ko se znajdeš v takem oblaku imaš mivko povsod. Med prsti, v laseh, v ušesih, v nosu in tudi v ustih ni nič neobičajnega. Pač malo ti zahrešči med zobmi.

Za zadnjo noč najinega potovanja sva si izbrala zelo prijeten camp nad Benetkami pri mestu Caorle. Zopet sva taborila med visokimi borovci kot pri nas na jadranskih otokih. Camp je bil zelo prijeten, polno malih potovalnih šotorčkov je bilo poleg naju. Bil je tudi zelo urejen camp z neomejeno količino tople vode v sanitarijah.

Preden pa sva našla ta camp pa sva obiskala tudi dva velika in lepa campa v bližini, kjer so zaračunavali najmanj za dve nočitvi, četudi je kdo potreboval prostor le za eno noč. Kaj takšnega tudi še nisva nikoli ne doživela ne slišala o tem, zato nama je že grozilo, da bova še eno noč prespala v avtu, saj takega oderuštva iz moralnih razlogov nikoli ne podpirava.

In zadnji dan najinega potovanja je bil tu. Bilo je lepo, nepozabno, pestro in zopet zelo doživeto. Potovala sva z jadrnico, avionom, trajektom in avtom in malo je manjkalo, da se ne bi pripeljala domov še z vlakom, ki se ustavi tudi v naši vasi. Tak je bil tudi prvotni načrt poti. Pa se je sin odločil, da naju želi takoj videti in je v ta namen prišel po naju v Trst. Tudi prav. Vlak torej še naprej ostaja najin skrit adut, ki ga uporabiva vedno, ko je to možno.

Kaj reči o najini celotni poti? Začela sva dobro, vmes je bilo super, končala sva zadovoljna in nasičena vtisov. Teh 22 dni je potekalo tako zanimivo in pestro, da je nama jasno, da organiziranih potovanj z animatorji (še?) ne potrebujeva.

Ni komentarjev:

Objavite komentar